Tretja adventna pridiga kardinala Raniera Cantalamesse

Kardinal Raniero Cantalamessa

Tretja adventna pridiga 2021

»Rojen iz žene«

»Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene.« Na osnovi pomena in pomembnosti zadnjih dveh besed – »rojenega iz žene« - hočemo razmišljati v tej zadnji meditaciji, tudi zaradi njune povezanosti z božičnim praznikom, na katerega obhajanje se pripravljamo.

V Svetem pismu »rojen iz žene« označuje pripadnost človeškemu stanju, ki ga sestavljata šibkost in smrtnost. [1] Dovolj je, da te tri besede skušamo odstraniti iz besedila, pa spoznamo njihovo pomembnost. Kaj bi bil Kristus brez njih? Nebeška breztelesna prikazen. Tudi angela Gabriela »je poslal Bog«, vendar da bi se potem vrnil v nebesa, kakor je iz njih prišel. Žena, Marija, je tista, ki je za vedno »zasidrala« Božjega Sina v človeštvo in zgodovino.

Tako so Pavlove besede brali cerkveni očetje, ki so se morali boriti proti gnostičnemu in doketističnemu krivoverstvu. Upravičeno poudarjajo vzporednost, ki je med izrazom »rojenega iz žene« in izrazom, ki ga Pavel uporabi v Rimljanih 1,3: »ki se je po mesu rodil iz Davidovega rodu«.[2] Ignacij Antiohijski ima vrtoglav izraz: pravi, da je [Jezus rojen] iz Marije in iz Boga,« [3] skoraj kot bi mi rekli, da je nekdo otrok tega in te. V resnici je v vsem vesolju Marija edina, ki lahko Jezusa nagovori z istimi besedami, kot nebeški Oče: »Ti si moj sin, jaz sem te rodil.«

Apostol – opozarja Tertulijan – ne pravi »factum per mulierem«, ampak »factum ex muliere«, se pravi rojen iz žene, ne po ženi. Razlog je v tem, da se je doketistično krivoverstvo medtem razvilo in dobilo manj radikalno obliko. Trdilo je, da je Jezus sicer imel telo, vendar nebeškega izvora, ne zemeljskega, ki je šlo skozi Marijo kot skozi kanal in je v njej imelo pot, ne pa matere. [4] Sv. Leon Veliki bo pavlinski izraz »rojen iz žene« postavil v središče kristološke dogme, ko je v delu Tomo a Flaviano zapisal, da je Kristus »človek zaradi dejstva, da je 'rojen iz žene in rojen pod postavo' … Rojstvo v telesu je jasen dokaz njegove človeške narave.« [5]

Tudi glede pavlinskega izraza »rojenega iz žene« vidimo, da se uresničuje veliko eksegetsko načelo, ki ga je oblikoval sv. Gregor Veliki, in sicer da »Sveto pismo raste z branjem.[6] Že sv. Irenej Galačane 4,4 »rojenega iz žene« bere v luči Prve Mojzesove knjige 3,15: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo.«[7] Marija se pojavi kot žena, ki povzame Evo, mater vseh živih! Ne gre za obrobni pojav, ki se pojavi na prizorišču in potem izgine v nič. Gre za poglabljanje svetopisemskega izročila, ki gre skozi celotno Sveto pismo od enega konca do drugega. Začne se z ženo, »Sionsko hčerjo«, ki je poosebljenje vsega Izraelskega ljudstva, in se konča z ženo, ki je »ogrnjena s soncem in luna pod njenimi nogami« iz Razodetja (12,1), ki predstavlja Cerkev.

»Žena« je izraz, s katerim Jezus nagovori svojo mater v Kani in pod križem. Težko je, da ne rečemo nemogoče, da v Janezovi misli ne bi videli povezave med dvema ženama: simbolično ženo, ki je Cerkev, in stvarno ženo, ki je Marija. Ta vez je sprejeta v Lumen gentium 2. vatikanskega koncila, ki prav zaradi tega o Mariji razpravlja znotraj konstitucije o Cerkvi.

Kristus se mora roditi iz Cerkve
Že nekaj časa se veliko govori o dostojanstvu ženske. Sv. Janez Pavel II. je napisal apostolsko pismo na to temo, Mulieris dignitatem. Ne glede na to, koliko dostojanstva lahko mi, ljudje, pripišemo ženskam, bomo vedno ostajali neskončno pod tem, kar je storil Bog, ko je eno izmed njih izbral, da bi bila mati njegovega Sina, ki je postal človek, »četudi bi imeli toliko jezikov, kolikor je travnih listov na zemlji,« je zapisal nekdo.[8]

V zadnjem času je bilo veliko storjenega za povečanje prisotnosti žensk v sferah odločanja v Cerkvi in morda je potrebno narediti še več. Vendar se s tem ne bomo ukvarjali tukaj. Namesto tega se moramo ukvarjati z drugim področjem, na katerem razlikovanje moški-ženska nima nobenega pomena, ker žena, o kateri govorimo, predstavlja celotno Cerkev, se pravi moške in ženske na isti način.

Na kratko gre za tole: Jezus, ki je bil enkrat fizično in telesno rojen iz Marije, se mora sedaj duhovno rojevati iz Cerkve in iz vsakega kristjana. Eksegetsko izročilo, ki v svojem začetnem jedru sega do Origena, se je izkristaliziralo v formuli: »Maria, vel Ecclesia, vel anima«: Marija, se pravi Cerkev, se pravi duša. Poslušajmo, kako srednjeveški avtor Izak iz samostana Zvezda oblikuje ta nauk: »V božansko navdahnjenem Svetem pismu se tisto, kar se univerzalno govori o Devici Materi Cerkvi, posamično razume o Devici Materi Mariji; in to kar se na poseben način govori o Mariji, se na splošno razume o Devici Materi Cerkvi … Končno tudi vsaka verna duša, zaročenka Božje Besede, Kristusova mati, hči in sestra velja na svoj način za deviško in rodovitno. Ista Božja modrost, ki je Očetova Beseda, torej na Cerkev univerzalno nanaša to, kar je rečeno zlasti o Mariji in posamično tudi o vsaki duši, ki veruje.«[9]

Začnimo s Cerkvijo. Če v »polnejšem pomenu« (tako imenovani sensus plenior) žena v Svetem pismu označuje Cerkev, potem trditev, da je Jezus rojen iz žene pomeni, da se mora danes roditi iz Cerkve!

Med pravoslavnimi kristjani je zelo razširjena ikona, ki se imenuje Panhagia, to je Vsa Sveta. Na njej v polni postavi vidimo Marijo, ki stoji. Na njenih prsih se, kot bi planil iz notranjosti, kaže otrok Jezus, ki ima veličastnost odraslega. Pogled pobožnega prej pritegne otrok kot mati. Z dvignjenimi rokami nas celo skoraj vabi naj ga gledamo in mu naredimo prostor. Takšna bi morala biti Cerkev. Kdor jo vidi, se ne bi smel zaustaviti pri njej, ampak bi moral videti Jezusa. Gre za boj proti avtoreferencialnosti Cerkve, pri katerem sta pogosto vztrajala zadnja dva papeža Benedikt XVI. in papež Frančišek.

Obstaja pripoved pisca Franza Kafke, ki je v tem pogledu močan verski simbol. Ima naslov: »Cesarsko sporočilo«. Govori o kralju, ki je na smrtni postelji k sebi poklical podanika in mu na uho zašepetal sporočilo. Sporočilo je bilo tako pomembno, da mu ga je moral ponoviti na uho. Nato z migljajem odslovi sla, ki se poda na pot. A prisluhnimo neposredno avtorju v nadaljevanju pripovedi, za katero je značilen sanjski in skoraj moreč način pisanja, ki je tipičen za tega avtorja: »Zdaj z eno roko naprej, zdaj z drugo, si sel utira pot skozi množico in napreduje gibčno kot nihče. Toda množica je ogromna, njena bivališča neskončna. Kako bi letel, če bi imel prosto pot! Namesto tega pa se zaman napreza; še naprej se muči skozi sobane najnotrajnejše palače, iz katerih ne bo nikoli prišel. In četudi bi mu to uspelo, ne bi pomenilo nič: boriti bi se moral, da bi se spustil po stopnicah. In če bi mu tudi to uspelo, bi moral prečkati dvorišča; in po dvoriščih še drugi krog palač. Če bi mu končno uspelo, da bi lahko pohitel skozi zadnja vrata – a to se ne more nikoli, nikoli zgoditi – je pred njim cesarsko mesto, središče sveta, kjer se kopičijo gore njegovih odpadkov. Tam po sredi ne more nihče napredovati niti s sporočilom nekega mrtveca. Ti medtem sedi pri svojem oknu in sanjaj o tem sporočilu, ko pride večer.«[10]

Ne moremo drugače, kot da ob branju te pripovedi pomislimo na Kristusa, ki je, preden je zapustil ta svet, Cerkvi zaupal sporočilo: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,15). In ne moremo drugače, kot da pomislimo na številne može, ki stojijo pri oknu in sanjajo, ne da bi to vedeli, o sporočilu, kot je njegovo.

Storiti moramo vse, da Cerkev ne bo nikoli postala tak zapleten in zagaten grad, kakršnega je opisal Kafka, in bo sporočilo lahko prišlo iz nje svobodno in veselo, kot je bilo takrat, ko je začelo svoj tek. Vemo, kaj so »ločilni zidovi«, ki lahko zadržujejo glasnika. Najprej so to zidovi, ki med seboj ločujejo različne krščanske Cerkve, potem pretirana birokracija, ostanki že nesmiselnih ceremonialov: razkošna oblačila, zakoni in pretekli spori, ki so sedaj postali nič drugega kot odpadki.

Dogaja se kot z določenimi starimi zgradbami. Skozi stoletja so jih, da bi jih prilagodili trenutnim potrebam, napolnili z vmesnimi stenami, stopnišči, sobanami, sobicami in podstopnišči. Pride trenutek, ko se zavemo, da vse te prilagoditve ne ustrezajo več trenutnim potrebam, ampak so celo ovira; tedaj je treba imeti pogum, da jih porušimo in stavbi vrnemo preprostost in jasnost njenih začetkov, glede na njihovo prenovljeno uporabo.

Kafkovo pripoved in njeno nanašanje na Cerkev sem navedel v homiliji, ki sem jo imel v Svetem Petru na veliki petek leta 2013, v prvem letu papeževanja sedanje papeža. Če sem si jo dovolil ponoviti tukaj, je to zato, da bi se zahvalil Bogu za korake naprej, ki jih je Cerkev medtem naredila, da bi izstopila iz sebe in šla proti »bivanjskim obrobjem sveta« in jim prinašala Kristusovo sporočilo.

Kristus se mora roditi v duši
Zdaj nam preostane, da razmislimo o tem, kar nas zadeva vse brez razlike in bolj od blizu: Kristusovo rojstvo v verni duši. »Kristus – piše sv. Maksim Spoznavalec – se vedno mistično rojeva v duši, ko privzema telo od tistih, ki so rešeni, in napravlja dušo, ki ga rojeva, za deviško mater.«[11]

Kako postati Kristusova mati, nam pojasnjuje Jezus v evangeliju: tako da posluša Besedo, pravi, in jo uresničuje (prim. Lk 8,21). Pomembno je opozoriti, da je treba narediti dve stvari. Tudi Marija je postala Kristusova mati preko dveh trenutkov: najprej z njegovim spočetjem in potem z njegovim rojstvom.  

Obstajata dve nepopolni materinstvi ali dve vrsti prekinitve materinstva. Ena je stara in znana, splav. Zgodi se, kadar je življenje spočeto, se pa ne rodi, ker je medtem zaradi naravnih vzrokov ali zaradi človeškega greha plod umrl. Vse do nedavna je bil to edini znan primer nepopolnega materinstva. Danes je znano nepopolno materinstvo, ki je v rojstvu otroka, ne da bi ga spočeli. To se zgodi v primeru otrok, spočetih v epruveti in potem vnesenih v maternico neke ženske, ali pa v primeru maternice, ki je bila, morda za plačilo, izposojena, da bi gostila človeška življenja, ki so bila spočeta drugje. Kar v tem primeru ženska rodi, ne izhaja iz nje, ni spočeto »najprej v srcu in potem v telesu,« kakor pravi Avguštin o Mariji.[12]

Žal sta tudi na duhovni ravni ti dve žalostni možnosti. Jezusa spočne, ne da bi ga rodil tisti, ki sprejme Besedo, ne da bi jo uresničil; kdor dela duhovne splave drugega za drugim, ko oblikuje namene o spreobrnjenju, ki pa jih potem sistematično pozablja ali opusti sredi poti. To so tisti, pravi sv. Hieronim, ki se na hitro pogledajo v ogledalo in potem odidejo in pozabijo, kakšni so bili (prim. Jak 1,23-24).

Nasprotno pa Kristusa rodi ne da bi ga spočel tisti, ki dela veliko del, tudi dobrih, ki pa ne prihajajo iz srca, iz ljubezni do Boga in iz pravega namena, ampak prej iz navade, iz hinavščine, iz iskanja svoje slave in svoje koristi, ali preprosto iz zadovoljstva, ki ga dajejo taka dela. Naša dela so »dobra« le, če prihajajo iz srca, če so spočeta iz ljubezni do Boga in v veri. Z drugimi besedami, če je namen, ki nas vodi, pravi ali si vsaj prizadevamo, da bi ga popravili.

Sv. Frančišek Asiški ima besedo, ki dobro povzema to, kar bi rad osvetlil: »Kristusove matere smo – pravi – kadar njega nosimo v svojem srcu in v telesu po božji ljubezni in po čisti in iskreni vesti; rodimo ga s sveto dejavnostjo, ki mora svetiti drugim za zgled.«[13]

To pomeni, da Kristusa spočnemo, kadar ga ljubimo v iskrenosti srca in s pravo vestjo, rodimo pa ga, ko opravljamo sveta dela, ki ga razodevajo svetu in slavijo Očeta v nebesih (prim. Mt 5,16). Sv. Bonaventura je razvil to misel svojega Serafskega očeta v spisu »Pet praznikov Deteta Jezusa«.[14] Ti prazniki so zanj: spočetje, rojstvo, obrezovanje, razglašenje in darovanje v templju. Svetnik razlaga, kako duhovno praznovati vsakega od teh praznikov v svojem življenju. Omejil se bom na to, kar pravi o prvih dveh praznikih: spočetje in rojstvo.

Po sv. Bonaventuru duša spočne Jezusa, ko je – nezadovoljna z življenjem, ki ga živi in se spodbujena po tolikih navdihih in vneta od svete gorečnosti končno odločno loči od svojih starih navad in napak – kot duhovno oplojena z milostjo Svetega Duha in spočne namen o novem življenju. Glej, zgodilo se je spočetje Kristusa!

Ko je enkrat spočet, se blagoslovljeni Božji Sin rodi v srcu, ko duša, potem ko je po zdravem razločevanju prosila za primeren nasvet in klicala Božjo pomoč, nemudoma udejanji svoj sveti namen in začne uresničevati to, kar je že precej časa dozorevalo, vendar je vedno odlagala iz strahu, da tega ni sposobna.

Vendar moramo vztrajati pri nečem: ta namen glede novega življenja se mora brez odlašanja prevesti v nekaj konkretnega, v spremembo, če je mogoče tudi zunanjo in vidno, našega življenja in naših navad. Če namen ni udejanjen, je Jezus spočet, ni pa rojen. Gre za enega tolikih duhovnih splavov. »Drugega praznika« Deteta Jezusa, ki je božič, ne bomo nikoli praznovali. Je eden od tolikih odlogov, s katerimi smo morda popackali svoje življenje.

Majhno spremembo za začetek bi lahko ustvarili z nekaj tišine okoli sebe in znotraj nas. »Kako lepo bi bilo – je dejal sveti oče na zadnji generalni avdienci – če bi vsak izmed nas po zgledu sv. Jožefa uspel ponovno pridobiti to kontemplativno razsežnost življenja, ki jo odpre ravno molk.« Starodavna antifona božičnega časa je govorila, da se je Božja Beseda spustila z nebes dum medium silentium tenerent omnia: »medtem ko je bil vse naokrog molk.«[15]

Najprej skušajmo utišati hrup, ki je v nas, procese, ki se stalno odvijajo v naših glavah o ljudeh in dejstvih, iz katerih nedvomno izidemo kot zmagovalci. Iz tožnikov se včasih spremenimo v zagovornike bratov, ko pomislimo, koliko stvari bi drugi lahko očitali nam. V kanoničnih procesih – vsaj v preteklosti – je po obtožbi sodnik izrekel formulo: »Audiatur et altera pars«: Zdaj poslušajmo nasprotno stran. Kadar se zalotimo, da sodimo nekoga, se naučimo, da bomo to formulo odločno ponovili sami sebi: »Audiatur et altera pars! Poskusi se postaviti v bratovo kožo!

Vrnimo se z mislijo k Mariji. Tolstoj ima neko misel o noseči ženi, ki nam lahko pomaga razumeti in posnemati Devico v tem zadnjih dnevih adventa. Pogled žene v pričakovanju, pravi, ima čudno milino in je bolj obrnjen navznoter kot navzven, saj je v njej resničnost, ki je zanjo najlepša na svetu. Takšen je bil Marijin pogled, ko je nosila pod srcem stvarnika vesolja. Posnemajmo jo, ko si ustvarimo kak trenutek resnične zbranosti, da bi v svojih srcih rodili Jezusa. Najboljši odgovor na poskus sekularizirane kulture, da bi božič izbrisala iz družbe, je, da ga ponotranjimo in ga vrnemo njegovemu bistvu.

V nekaj dneh se bo končalo leto, v katerem smo obhajali sedemsto letnico smrti Danteja Alighierija. Končajmo tako, da posvojimo čudovito molitev k Devici v zadnjem spevu njegovega Raja. Kot Pavel in Janez, tudi Dante Marijo preprosto imenuje »Žena«.

Devica, mati, sinu hči prelepa,
kot nihče ponižna in visoka,
ti dopolnitev božjega si sklepa.

Človeško je naravo tvoja roka
povzdignila tako, da izvolila
Beseda za svoj dom je nje otroka.

Ljubezen večno ti si zanosila,
ki v njeni tu gorkoti zopet živi
nebeška roža je tak cvet rodila.

Tu gori tvoj obraz nam ljubeznivi
je sončna luč, a zemlje umirajoče
studenec upanja si neusahljivi.

Tebi, Gospa, tolik je mogoče,
da želje mu letijo brez peroti,
kdor prosi, a poklicati te noče.

Ne le da ti pomagaš nam v dobroti,
proseči duši večkrat nepozvana,
iz srca rada prihitiš naproti.

Usmiljenje, pobožnost sta ti dana
in veličina, v tvoji duši mili
krepost ustvarjena prav vsa je zbrana.

Sveti oče, častiti očetje, bratje in sestre. Blagoslovljen božič!

[1] Prim. Job 14,1;15,14;25,4.
[2] Ignacij Antiohijski, Tralliani 9,1; Smirnesi 1, Irenej Lijonski, Adv. Haer. III, 16,3.
[3] Ignacij Antiohijski, Efesini, 7,1
[4] Prim. Tertulijan, De carne Christi, 20.
[5] Leon Veliki, Lettera 28 a Flaviano, 4.
[6] Gregor Veliki, Commento morale a Giobbe, XX, 1
[7] Irenej, Adv. Haer. IV,40,3.
[8] Luter, Commento al Magnificat (ed. Weimar 7, str. 572 s.).
[9] Izak iz samostana Zvezdaa, Discorsi 51 (PL, 194, 1863 s.).
[10] F. Kafka, Un messaggio imperiale, v Racconti, Milano 1972, str. 146 s.
[11] Sv. Maksim Spoznavalec, Commento al Padre nostro (PG 90, 889).
[12] Sv. Avguštin, Discorsi 215,4 (PL 38, 1074)
[13] Sv. Frančišek Asiški, Pismo vsem kristjanomi, 1.
[14] Sv. Bonaventura, De quinque festivitatibus Pueri Jesu (ed. Quaracchi 1949, str. 207 ss).
[15] “Dum medium silentium tenerent omnia, et nox in suo cursu medium iter haberet, omnipotens Sermo tuus, Domine, de cælis a regalibus sedibus venit” (prim. Mdr. 18, 14-15, Vulgata)