Zaslužni papež in nestvarnost »bega v čisti nauk«
ANDREA TORNIELLI
»Ideja ‘bega v čisti nauk’ se mi zdi povsem nestvarna«. Teolog Joseph Ratzinger, zaslužni papež, tako pisno odgovarja na vprašanja nemške revije Herder Korrespondenz. Hoče se znebiti nalepk, ki so mu jih prišili. V odlomku pogovora, ob katerem se skoraj nihče v komentarjih ni ustavil, papež Benedikt XVI. zatrdi: »Vernik je oseba, ki se sprašuje, oseba, ki mora nenehno iskati in najti stvarnost vere v kruti stvarnosti in proti stvarnosti vsakdanjega življenja. V tem smislu se mi zdi misel o 'begu v čisti nauk' povsem nestvarna. Nauk, ki bi obstajal samo kot nekakšen naraven rezervat, ločen od vsakdanjega sveta vere in njenih zahtev, bi nekako predstavljal odpoved veri sami. Nauk se mora razvijati v veri in na njenem temelju in ne sme postavljati vere poleg sebe«.
Besede zaslužnega papeža, kakor sledi tudi iz nadaljevanja pogovora, prikazujejo obličje Cerkve, ki govori s srcem in duhom. Kajti Cerkev, ki govori samo s svojo doktrinalno uradnostjo ali delovanjem svojih struktur, bolj odbija kakor privlači.
Že leta 2001 je v knjigi pogovorov s Petrom Seewaldom Bog in svet tedanji prefekt kongregacije za verski nauk zatrdil: »Narava vere ni takšna, da bi mogli naenkrat reči: jaz imam vero, drugi pa ne… Vera ostaja pot. V vsem našem življenju ostaja pot, zato je vera vedno ogrožena in v nevarnosti. To je tudi zdravilno, saj se na ta način izmakne tveganju, da bi se spremenila v ideologijo, s katero je mogoče ravnati po svoje. Tveganju, da bi okameneli in postali nesposobni deliti razmišljanje in trpljenje z bratom, ki dvomi in se sprašuje. Vera more zoreti samo, kolikor v vsakem obdobju življenja prenaša in si naloži stisko in moč nevere ter jo končno prehodi, da spet postane prehodna v novem obdobju«.
Te besede je Benedikt XVI., papež »dvorišča poganov«, poudaril tudi v pogovoru z novinarji na letalu v Prago, 26. septembra 2009. Tedaj je spomnil, da neverujoči in verujoči potrebujeta drug drugega. »Katoličan se ne more zadovoljiti s tem, da veruje, ampak mora še bolj iskati Boga. In v pogovoru z drugimi mora znova še globlje spoznavati Boga«.
Vernik ne ve vsega, ampak si zastavlja vprašanja ob stvarnosti vsakdanjega življenja. Vera ni enkrat za vselej pridobljena posest, ampak je pot in razvoj, daleč proč od kakršnega koli bega v nauk, skrčen v naravni rezervat, ločen od sveta. Verujoči potrebuje vprašanja in dvome neverujočega, da ne bi svoje vere skrčil v ideologijo, v obrazec. To vprašanje je kot teolog, kardinal in nato papež Benedikt XVI. večkrat poglobljeno obravnaval. Takšen pogled večkrat najdemo tudi v besedah njegovega naslednika Frančiška. Na primer v pogovoru z duhovniki, redovniki in redovnicami v milanski stolnici, 25. marca 2017. Tedaj je povabil tiste, ki oznanjajo evangelij, naj bodo prosti pred učinkovitostjo in naj se ne izmikajo izzivom, ki naj jih Cerkev živi danes. Varujejo naj se nevarnosti, da bi vero spremenili v ideologijo.
Papež Frančišek je rekel: »Dobro je, da so izzivi, ker nam pomagajo napredovati. So znamenje žive vere, žive skupnosti, ki išče svojega Gospoda ter ima odprte oči in srce. Moramo se bati vere brez izzivov, vere, ki se ima za popolno, povsem popolno: ne potrebujem drugega, vse je narejeno… Ima se za popolno, kakor da bi bilo vse povedano in uresničeno«. Ob drugi priložnosti je papež Frančišek dodal: »Izzivi nam pomagajo, da naša vera ne postane ideološka. Vedno obstajajo nevarnosti ideologij. Ideologije rastejo, klijejo in rastejo, ko človek misli, da ima popolno vero ta postane ideologija. Izzivi nas rešujejo pred zaprto in dokončno mislijo in nas odpirajo za širše razumevanje razodetja«.
