Uvod kardinala Parolina v knjigo »Most s Kitajsko«

Kardinal Pietro Parolin

»Predvsem vam želimo pokazati svojo gorečo naklonjenost do celotnega kitajskega ljudstva.« S temi besedami se začenja Apostolsko pismo Cupimus imprimis, s katerim je papež Pij XII. leta 1952 kitajskemu ljudstvu namenil svoje besede naklonjenosti in bližine v zares težkem trenutku njegove zgodovine. V trenutku, ko so bili številni škofje, duhovniki in laiki, ki so se tam ukvarjali z evangelizacijo, odstranjeni od svojega dela, ali pa ovirani pri opravljanju svojih dejavnosti. Papež se jim je želel približati in je v takšnih okoliščinah napisal: »Naše srce se ponovno obrača k vam in posebej na vas želimo nasloviti to pismo, da bi vas potolažili, vas očetovsko spodbudili, ko dobro poznamo vaše stiske, vaš strah in vaše nadloge.« Ta zavest bližine spominja na stalno težnjo Petrovih naslednikov; čisto posebno vez iskrene naklonjenosti in spoštovanja, ki se potem odraža v odločitvah in oblikah vzdrževanja vedno bolj rodovitnih, bratskih in z ljubeznijo prežetih odnosov s Kitajsko.

Mislim, da je to tisti kontekst in čut, pristno temelječ na evangeliju, ki je spodbudil Sveti sedež, da je skušal stalno iskati nove načine odnosov s Kitajsko, istočasno pa željo po ustvarjanju misijonskih programskih osnov, ki bodo sposobne izpeljati papežev načrt, ki je postal očiten z Benediktom XV., ko je leta 1919 napisal Apostolsko pismo Maximum illud, veliko misijonsko magno carto. To pismo je pretreslo misijonske metode, da bi jih prilagodili okoliščinam časa, izogibajoč se temu, da bi v katoliški veri videli longa manus tujih sil. S tem simbolnim posegom je Benedikt XV. začel pravo »revolucijo« evangelizacije po vsem svetu, jasno pa je, da je bilo njegovo srce obrnjeno zlasti h Kitajski.

Njegov naslednik Pij XI. se je popolnoma vključil v začeti projekt in je takoj, ko je bil ustoličen, iskal in našel ključ, ki mu je dal možnost, da je objel kitajsko ljudstvo. Da bi pri svojem načrtu uspel, je moral zgraditi trden most, zato je vzpostavil Apostolsko delegacijo na Kitajskem z namenom, da bi služila kot vezni člen za vse misijone na tem področju, istočasno pa je dal tisti sunek, ki ga je Maximum illud izrecno zahtevala kot nujnega. Za to papeško zastopanje je pooblastil msgr. Celsa Costantinija, ki je postal ugleden in pogumen tolmač tega projekta in položil trdno osnovo za prihodnost misijonov na Kitajskem. Bodoči kardinal se je spretno znašel med tisoč težavami z prevladujočo politiko in z vedno prisotnimi pritiski s strani tujih narodov. Kljub temu mu je s pomočjo papeža in različnih rimskih dikasterijev uspelo doseči v resnici strateške cilje, ki so bili že dolgo zaželeni: najprej sklic prvega (in do sedaj edinega) plenarnega zbora Kitajske s predstavniki vseh misijonov; versko dekolonizacijo in večjo inkulturacijo; pomemben razvoj domače duhovščine (v resnici je to glavni namen, ki ga je izrazil Maximum illud, z željo, da bi v resnici položili temelje za plantatio Ecclesiae na Kitajskem). Temu je sledilo imenovanje prvih kitajskih škofov, ki si jih je papež močno želel, in jih je sam posvetil v sv. Petru leta 1926.

V čem je skrivnost takega uspeha? V nekem govoru, ki ga je imel msgr. Costantini 15. januarja 1923, je rečeno: »Papež ljubi vse narode, tako kot Bog, čigar predstavnik je; ljubi Kitajsko, vaš plemenit in velik narod, in v svojem srcu je ne postavlja za nikogar drugega; ljubi vaše neizmerno, delovno, sposobno ljudstvo; pozna vašo zgodovino, ki je zgodovina velikega ljudstva. Papeževo delovanje med narodi je delovanje prijatelja […]. Papež je duhovni voditelj kristjanov, vendar se njegova ljubezen širi na vse ljudi, kateri koli veri pripadajo.«[1]

Apostolski delegat je vedno skušal ves čas, ko je ostal na Kitajskem, spodbujati te občutke. Ob različnih priložnostih je skušal celo spodbuditi Sveti sedež, naj vzpostavi neposredne diplomatske odnose s Kitajsko preko konkordata (ali podobnega diplomatskega sredstva), ki bi omogočal neposredne odnose z vlado, brez zunanjih posrednikov. Žal politične in diplomatske razmere v državi niso dovoljevale, da bi prišlo do želenega rezultata, nobenega dvoma pa ni, da je bil poskus narejen. Nadaljnji napor je zadeval tako imenovano vprašanje kitajskih obredov, stoletno sporno vprašanje, ki ga je končno uspelo rešiti Kongregaciji Propaganda Fide leta 1939.

Vsi ti vidiki, seveda samo skicirani, so osnova lepega uredniškega dela Adela Afifa Nasra, duhovnika škofije Concordia-Pordenone in postulatorja za beatifikacijo kardinala Celsa Costantinija. Pridružil se mu je benediktinski menih Christian Gabrieli OSB, ki je poskrbel za to objavo. Nedvomno se je avtor tega dela znašel v težavah, da je lahko naredil sintezo velike količine obstoječih dokumentov, zlasti v arhivih Svetega sedeža. Za to delo se iskreno zahvaljujem.

Tudi sedanje okoliščine nas postavljajo pred nujnost medsebojnega poznavanja in konstruktivnega dialoga. Upam, da to delo lahko predstavlja korak naprej v tem smislu. Papež Frančišek pogosto omenja, da je za soočanje s tolikimi problemi, ki otežujejo življenje Cerkve na Kitajskem, odločilen duh pristne sprave, ko damo na stran nerazumevanja in delitve, ki so dediščina preteklosti. Kako lahko presežemo to stanje? Kako lahko odstranimo ovire v odnosih? Strani, ki jih imamo pred seboj, lahko ponudijo plemenit odgovor, ki izhaja iz prizadevanj, ki kažejo papeževo ljubezen do Kitajske. Še enkrat hvala Adelu Affifu Nasru in uredniku Christianu Gabrieliju OSB, da sta nam simbolično omogočila zagledati »most« med Svetim sedežem in Kitajsko.

To je naše upanje, ki postaja gotovost, saj čutimo, da je vse znotraj načrta, ki ni naš, ampak Božji.

Kardinal Pietro Parolin
državni tajnik njegove svetosti

[1] C. Costantini, Con i missionari in Cina (1922-1933): memorie di fatti e di idee, I, Roma 1946, 68.