Išči

Vatican News
Kardinal Semeraro na grobu sv. Pavla VI. Kardinal Semeraro na grobu sv. Pavla VI.  

So kanonizacije smiselne? Kardinal Semeraro o novih svetnikih in delu Kongregacije

Kardinal Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je v intervjuju za vatikanski časopis L'Osservatore Romano spregovoril o konzistoriju za kanonizacijo sedmih blaženih, ki ga je 3. maja vodil papež Frančišek. Poleg tega je povedal več o delu dikasterija ter poudaril, da niso svetniki tisti, ki potrebujejo nas, ampak mi ne moremo brez njih.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Vsak svetnik je edinstven, tudi če se poti zdijo podobne

Kardinal je najprej dejal, da vsak svetnik izraža edinstvenost, tudi če se njihove poti lahko zdijo podobne. »Pri vseh je vedno temelj izkušnja Kristusove ljubezni, ki je tista, ki razvname srce in vodi k pogumnim izbiram. Pri svetnikih, za katere je potekal konzistorij ta teden, najdemo zgodbe spreobrnjenja: tako iz drugih ver, kot je v primeru indijskega mučenca Lazarja, kot tudi od posvetnosti, o čemer pričata Cezar de Bus in Karel de Foucauld. Poleg tega vidimo tudi znamenja duhovne rodovitnosti, predvsem v povezavi z ustanovitelji redovnih skupnosti. Teh sedem svetnikov pripada različnim časovnim obdobjem: od 16. stoletja pa do druge polovice 20. stoletja; čas, v katerem so živeli, so prepletali z nitmi usmiljenja in Božje ljubezni.«

Kanonizacija de Foucaulda »v pravem trenutku«

Prefekt je nadalje poudaril, da zaposleni na Kongregaciji za zadeve svetnikov opažajo, da pogosto določena kanonizacija pride na vrsto v »pravem trenutku«: »V okrožnici Fratelli tutti je papež Frančišek Karla de Foucaulda navedel kot zgled "vesoljnega brata" med prebivalci afriške puščave (št. 287). Po Božji previdnosti bo razglašen za svetnika prav v tem času, po tem, ko je bil potrjen čudež na njegovo priprošnjo, kar je bil tudi pogoj za kanonizacijo.« Po Semerarovih besedah »Bog ve, kako nenehno razsvetljevati pot svojega ljudstva in katerih bakel naj se poslužuje. Verjetno je izmed vseh novih svetnikov de Foucauld najbolj znan po svetu, kljub temu, da je bil, paradoksalno, tisti, ki si je prizadeval živeti skrito življenje v skrivnosti Nazareta.«

Posvečeni spominjajo na nebeško lepoto, po kateri hrepenimo

Pet izmed svetnikov, za katere je potekal konzistorij 3. maja, je ustanoviteljev oz. ustanoviteljic redovnih skupnosti. Kardinal Semeraro je v odgovoru na vprašanje, kakšna je vloga posvečenih oseb, spomnil na apostolsko spodbudo Vita consecrata (1996) Janeza Pavla II. V njej je sveti oče zapisal, da je eden izmed stalnih elementov Cerkve prav »cela vrsta ustanoviteljev in ustanoviteljic, svetnikov in svetnic, ki so se odločili za Kristusa z evangeljsko korenitostjo in v bratskem služenju, zlasti ubogim in zapuščenim. Prav v takšnem služenju se še posebej jasno pokaže, kako posvečeno življenje razodeva enovitost zapovedi ljubezni, ko sta neločljivo povezani ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega.« (št. 5) V istem dokumentu je posvečeno življenje prikazano kot »ikona« spremenjenja, s katero je mogoče povezati tako »kontemplativne« kot tudi »aktivne« razsežnosti posvečenega življenja. Dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen gentium pa pravi, da posvečene osebe, ki sledijo Jezusu z zaobljubami evangeljskih svétov, živijo iz Njega in okušajo intimnost z Ženinom, ki na nek način vnaprej oznanja vstajenje (prim. št. 44). Za drugi vatikanski koncil je torej poglavitna vloga posvečenih ta, da spominjajo človeštvo na nebeško lepoto, po kateri vsi hrepenimo.

Zakaj je smiselno razglasiti svetnike?

Na vprašanje, zakaj je smiselno razglasiti svetnike, je prefekt odgovoril, da to koristi zemlji in ne nebesom. »Koncil je govoril o vsesplošni poklicanosti k svetosti: v konstituciji o Cerkvi je osrednje poglavje tisto, v katerem se razodeva skrivnost Cerkve (1. poglavje), in najde svoj poln izraz v blaženi Devici Mariji (7. poglavje). Razglasitev svetnikov nam pomaga biti gotovi, da ta poklicanost resnično obstaja; da evangelij "deluje", da Jezus ne razočara in da lahko zaupamo njegovi Besedi. Naše delo razločevanja v postopkih za kanonizacijo ne poteka v prvi vrsti z glavo ali s čustvi, ampak na kolenih, to je v molitvi in prošnji k Svetemu Duhu. Svetniki ne potrebujejo naših priznanj – Bog pa še manj! Vendar pa ko jih začnemo ceniti kot takšne, prepoznamo prisotnost Boga med nami.« Po besedah prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov je za kristjana najbolj tolažilno, da čuti toplino Gospodove bližine.

Postopki in novosti

V nadaljevanju je beseda tekla o korakih in kriterijih v postopkih za kanonizacijo. Prefekt je dejal, da so se ti izpopolnili skozi stoletja, predvsem na podlagi predpisov Benedikta XIV., ki je za to Kongregacijo Magister. Dikasterij v italijanščino prevaja njegovo knjigo De servorum Dei beatificatione et Beatorum canonizatione (O beatifikaciji Božjih služabnikov in kanonizaciji blaženih): gre za mogočno delo v devetih knjigah, ki je že skoraj pripravljeno za objavo. Delo Kongregacije po Semerarovih besedah poteka »dobro, prizadevno, vedro in v dobrem ritmu. Med vidnejšimi trenutki so redni sestanki kardinalov in škofov dvakrat mesečno ter tedenski sestanek "kongresa". V zadnjih desetletjih so se postopoma pokazali tudi vidiki, ki jih je mogoče izboljšati. Najpomembnejši med njimi se nanaša na Pravilnik za postulatorje, ki bo kmalu na voljo in bo pomagal njihovemu delu zagotoviti najvišjo stopnjo transparentnosti in resnosti. Ob tem je potrebno priznati, da z zmanjšanjem "pravnega" vidika postopkov obstaja nevarnost, da bi oslabela tudi temeljitost, ki je potrebna pri ugotavljanju resnice in to bi pomenilo neodpustljivo lahkomiselnost. Poleg tega se zdi pomembno, da se že na samem začetku določi, kateremu itinerariju naj sledi določen postopek: če gre za junaške kreposti, mučeništvo ali darovanje življenja.

Razlika med pogumom in svetostjo

Ob koncu intervjuja pa je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov odgovoril na vprašanje, kakšna je razlika med pogumom npr. zdravstvenih delavcev, kateremu smo priče tudi v času pandemije, in junaškimi krepostmi, ki so znamenje svetosti. »Bog je ljubezen, vsak izraz pristne dejavne ljubezni ima svoj prstni odtis. Vendar pa obstajajo razlike. Medtem ko junaki tega sveta kažejo, kaj zmore storiti človek, svetnik kaže, kaj zmore storiti Bog. S tem, ko Cerkev razglasi za svetnika enega izmed svojih otrok, ne povišuje človeškega dela, ampak poveličuje živega Kristusa v njem. Krščansko junaštvo oznanja Boga in po svetu širi njegovo milost in blagoslov, brez česar ne moremo živeti.«

Sreda, 5. maj 2021, 13:02