Pismo kardinala Braza de Aviza posvečenim osebam: Pričevalci Božje lepote

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Posvečenim bratom in sestram,
nenehno se zahvaljujemo za vas, »za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu, kajti v Njem ste vsestransko obogateli« (1 Kor 1,4) in ste bili poklicani v občestvo z njegovim »Sinom Jezusom Kristusom, našim Gospodom.« (1 Kor 1,9). V tem dramatičnem trenutku se čutimo solidarni z vsemi v »stiski in stanovitnosti« (prim. Raz 1,9), ne le zaradi pandemičnega pojava, ampak predvsem zaradi njegovih posledic, ki nas zadevajo od blizu v vsakodnevnem dogajanju civilne in cerkvene skupnosti. Posvečeni moški in ženske so v prvi osebi povabljeni, da bi v vseh ponovno prebudili smisel upanja.

Ne bi želeli, da bi 25. obletnica (25. marca 1996) objave apostolske spodbude sv Janeza Pavla II. Vita consecrata, sad razmišljanja IX. zasedanja škofovske sinode, ki je potekalo oktobra 1994, ostala neopažena. V njej so škofje večkrat poudarili, da »je posvečeno življenje v srcu Cerkve kot odločilna prvina njenega poslanstva […] Dragocen in potreben dar tudi v sedanjosti in prihodnosti Božjega ljudstva.« (Vita consecrata, 3)

Ob tej priložnosti čutimo, da je naša prošnja in zahvala izražena preko besed papeža Frančiška: »Gospod, moja rešitev prihaja od Tebe, moje roke niso prazne, ampak polne tvoje milosti. Znati videti milost je izhodiščna točka.« (Homilija, 1. februar 2019). Gledati nazaj, ponovno prebrati svojo zgodovino pomeni tam videti zvest Božji dar, ne le s svojim pogledom, ampak »s pogledom vernikov« (Vita consecrata, 1), v zavedanju, da skrivnost Božjega kraljestva že deluje v naši zgodovini in pričakuje svojo polno izpolnitev v nebesih (prav tam).

Pred Bogom za svet

Apostolska spodbuda Vita consecrata je bila objavljena v času velike negotovosti, v tekoči družbi, v kateri so identitete zmedene, pripadnosti pa šibke. Zato preseneti gotovost, s katero je opredeljena identiteta posvečenega življenja: »ikona« spremenjenega Kristusa (Vita consecrata, 14), ki razodeva Očetovo slavo in obličje v bleščečem sijaju Duha. Posvečeno življenje kot confessio Trinitatis! (izpoved Trojice) V resnici tu ne gre le za skrb za to, da bi dali trden temelj identiteti posvečene osebe, temveč za izviren način, na katerega moramo videti to identiteto, s tem, da se integrira božansko in človeško, zasluti tisto skrivnostno in bleščečo vez med vzponom in spustom, med transcendentno višino in kenotično potopitvijo v periferije človeškega, med vzvišeno lepoto, ki jo je potrebno zreti, ter bolečimi revščinami, ki jim je potrebno služiti.

Iz te rodovitne intuicije izhajajo dragocene posledice.

Moč odnosa

Dokument Vita consecrata je v celoti zasnovan okoli ideje odnosa, odnosa, ki je ustvarjen v in iz Božje skrivnosti trinitaričnega občestva. Zveličanje, ki gre preko življenja tistega, ki poskrbi za drugega. Pričevanje, ki ni posamično, ampak gre za bratstvo, ki živi to, kar oznanja, in česar je deležno. Svetost, ki je občestvena, ne samotarskih posameznikov, ki bi bili popolni, ampak ubogih grešnikov, ki medsebojno delijo in si vsak dan podarjajo usmiljenje in razumevanje. Posvečenje, ki ne nasprotuje vrednotam sveta in vsesplošni žeji po sreči, ampak ki, nasprotno, vsem pripoveduje o tem, da ima biti ubogi, čisti, pokorni veliko moč počlovečenja; da je to resnična ekologija človeškega, da daje smisel in uravnoteženost življenju, harmonijo in svobodo v odnosu do stvari, varuje pred vsako zlorabo, ustvarja bratstvo, podarja lepoto … Danes je posvečeno življenje »bolj ubogo« kot nekoč, ter hkrati – po milosti – veliko bolj živi odnos s Cerkvijo in svetom, s tistimi, ki verujejo in s tistimi, ki ne verujejo, s tistimi, ki trpijo in so sami.

Čutenje Božjega Sina

Zdi se, da poseben vidik razsežnosti odnosa doseže najvišjo točko, ko dokument obravnava temo formacije. Ne gre za katerikoli odnos, ampak za odnos, ki ima v sebi isto čutenje, kot ga je imel pokorni Sin, trpeči Služabnik, nedolžno Jagnje.

Ne gre za bistveno novo prvino, glede na to, da se je v preteklosti že uporabljalo izraze, ki odražajo odnosnost v hoji za Kristusom, v poistovetenju, posnemanju Kristusa, vendar pa je tukaj rečeno nekaj več in na nek način nekaj izvirnega, kar med drugim ponuja Beseda (Flp 2,5). Gre za odnos, ki doseže tako intenziven in globok stik, da v sebi ponovno odkrije rahločutnost Sina, ki je podoba in utelešenje Očetove rahločutnosti. Kristjani namreč verujemo v Boga, ki je rahločuten: sliši ječanje zatiranih in usliši prošnjo vdove; trpi s človekom in za človeka. Želimo verjeti, da je posvečeno življenje s svojimi številnimi karizmami ravno izraz te rahločutnosti. Lahko bi rekli, da vsaka ustanova s svojo karizmo poudarja določeno božje občutje. Ravno zato je formacija v apostolski spodbudi predstavljena kot proces, ki vodi v to smer: izkusiti iste vtise, čustva, občutja, naklonjenost, želje, okuse, kriterije izbire, sanje, pričakovanja, gorečnost … Sina-Služabnika-Jagnjeta.

Gre za navdušujoč projekt, ki čudovito in ponovno poveže ("integrira") duhovno in antropološko razsežnost. Za projekt, ki bi lahko resnično preoblikoval idejo formacije z vidika vsebine, načinov, časovnih obdobij. Končno bi šlo za celostno formacijo, ki bi bila zgrajena na skali večne ljubezni, ki osvobaja, formira pokončne ljudi, ki so se naučili evangelizirati svojo občutljivost, da bi ljubili Boga s človeškim srcem in ljubili človeka z božjim srcem! To bo formacija ki se nadaljuje skozi čas, vse življenje. Prav tako gre za drugo veliko intuicijo, ki jo je potrebno danes še v veliki meri razumeti in še bolj uresničiti.

Čar lepote

Če je Bog lep in je Gospod Jezus »najlepši med človeškimi sinovi«, je torej biti posvečen njemu lepo. Posvečena oseba je poklicana biti priča lepote. V svetu, ki je v nevarnosti, da zapade v zaskrbljujočo posurovelost, se zdi via pulchritudinis edini način, da bi prišli do resnice ali bi jo naredili za verodostojno in privlačno. Posvečeni moški in ženske morajo prebuditi v sebi, predvsem pa v moških in ženskah našega časa, privlačnost za to, kar je lepo in resnično.

Lepo, ne le pogumno in pristno, mora biti torej pričevanje in ponujena beseda, saj je lepo obličje, ki ga oznanjamo.
Lepo mora biti to, kar delamo, in kako delamo.
Lepo bratstvo in vzdušje, ki se tam živi.
Lepo svetišče in bogoslužje, h kateremu so povabljeni vsi, saj je lepo moliti in peti hvalnice Najvišjemu ter se pustiti prepoznavati v njegovi besedi.
Lepo je biti skupaj v njegovem imenu, delati skupaj, čeprav je včasih naporno.
Lepo je biti deviški, da bi ljubili z njegovim srcem, biti ubogi, da lahko rečemo, da je on naš edini zaklad, lepo naše pokoravanje njegovi zveličavni volji ter tudi med nami, da bi iskali samo njega.
Lepo je imeti svobodno srce, da bi sprejeli bolečino tistega, ki trpi, in bi mu izkazali usmiljenje Večnega …
Lepo bo moralo biti celó okolje, v preprostosti in ustvarjalni zmernosti: hiša, pogrnjena miza …, da bi bila v prostorih ličnost in dostojnost, da bi vse v bivališču govorilo o navzočnosti in središčnosti Boga.
Najvišja lepota, zakrament skrivnostne lepote Večnega. Kakor je vzkliknil Peter na gori Tabor vpričo tiste eksplozije svetlobe in sijaja.

Dokument Vita consecrata je nedvomno zaznamoval izkušnje in razmišljanje posvečenih oseb v teh letih. Prepričani smo, da mora ostati referenčna točka tudi v prihodnjih letih, skupaj z dokumenti cerkvenega učiteljstva in Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, ki so poglobili njegove poglavitne tematike. Prepričani smo namreč, da lahko apostolska spodbuda še vedno hrani ustvarjalno zvestobo posvečenih oseb, ki predstavlja hrbtenico posvečenega življenja tretjega tisočletja. Da bi odgovorili na izzive, ki prihajajo iz Cerkve in iz sedanje družbe, je potrebno rasti v evangeljskosti. »Ne moremo – spodbuja papež Frančišek – ostajati nepremični v nostalgiji po preteklosti ali se omejiti na to, da ponavljamo stvari, ki smo jih vedno delali, ali vsakodnevna pritoževanja. Potrebujemo pogumno potrpežljivost, da bi hodili, odkrivali nove poti, da bi iskali, kaj nam predlaga Sveti Duh. In to se dela v ponižnosti, v preprostosti, brez velike propagande, brez velike reklame.« (Homilija, 2. februar 2021)

Na Marijo se zaupno obračamo z molitvijo, da bi mogli posvečeni moški in ženske »pričevati s spremenjenim življenjem, skupaj z drugimi brati in sestrami veselo napredovati proti nebeški domovini in luči, ki nikoli ne zaide.« (Vita consecrata, 112)

Ob tej priložnosti vas pozdravljava in vam želiva vse dobro v Gospodu, ki je VSE za nas posvečene.

Vatikan, praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marec 2021

                                                                                   kardinal João Braz de Aviz
                                                                                                prefekt

+ P. José Rodriguez Carballo OFM       
               nadškof tajnik