Išči

Vatican News
SYRIA-SOCIAL-ANIMAL-PIGEON

Kard. Zenari: Sirija potrebuje pomoč. Naj ne umre upanje

»Sirija je v dolgih letih vojne izgubila mir, osebe, mlade, kristjane. Mnogo ljudi je veliko izgubilo in izgublja tudi upanje,« pove apostolski nuncij Zenari in poziva, naj ne dovolimo, da umre upanje.

Andreja Červek – Vatikan

Vojna v Siriji je uničila življenja in mir in sedaj grozi še upanju. Apostolski nuncij v Siriji, kardinal Mario Zenari, zatrjuje, da ni bilo vedno tako. Deset let vojne, nasilja in konfliktov je državo razkosalo. Manjka vsega. Papež Frančišek je med nedeljsko opoldansko molitvijo Angelovo češčenje ponovno spomnil na »ljubljeno in mučeno Sirijo«. Po kardinalovih besedah gre za eno od držav, ki je svetemu očetu močno pri srcu: »Ponovno je spomnil na neizmerno trpljenje prebivalstva in pozval k nujni mednarodni solidarnosti, da bi umolknilo orožje, da bi se poseglo po spravi, rekonstrukciji in ekonomski obnovi ter se tako ponovno obudilo upanje v mnogih ljudeh, ki so močno preizkušani z naraščajočo revščino in negotovo prihodnostjo.«

Kardinal Zenari za Vatican News spomni, da je v vseh teh letih bilo veliko pozivov s strani Benedikta XVI. in zatem papeža Frančiška, naj se neha nasilje in se začnejo mirovni procesi. Veliko je bilo tudi pobud na področju humanitarne pomoči. Le nekaj mesecev po Frančiškovi izvolitvi je 7. septembra 2013 potekal dan posta in molitve za mir v Siriji. »Trg sv. Petra je bil poln vernikov, ravno v zelo dramatičnem, morda najbolj ključnem trenutku za Sirijo.« Na kar je papež spomnil tudi med povratkom s svojega zadnjega apostolskega potovanja v Irak.

Kardinal, ki je apostolski nuncij v Siriji od leta 2008, pravi, da se je država od njegovega prihoda močno spremenila: »Ko danes grem po ulicah Damaska, pred pekarnami vidim dolge vrste oseb, ki potrpežljivo čakajo, da kupijo kruh za ceno, ki jo subvencionira država; pogosto je to edino živilo, ki se ga lahko kupi. Prizori, ki se jih prej ni nikoli videlo, niti v najtežjih letih vojne. Če samo pomislimo, da je Sirija del t. i. 'Rodovitnega polmesca', Zgornje Mezopotamije, z nižinami, ki jim ni videti konca, ki se razprostirajo približno 500 km med rekama Evfrat in Tigris: zlata preproga v mesecu maju, ko klasje rumeni. Vidimo pa dolge vrste avtomobilov pred bencinskimi črpalkami in težko je najti olje za ogrevanje hiš, čeprav so na vzhodu države, na meji z Irakom, naftne vrtine, ki bi zadostovale za skoraj vse notranje potrebe.«

Sirija ima danes obraz države, kjer v primerjavi z desetimi leti manjkajo mnoge kategorije oseb: približno pol milijona ljudi je umrlo v konfliktu; 5,5 milijona je sirskih beguncev v sosednjih državah; 6 milijonov jih blodi znotraj države od enega kraja do drugega; manjka milijon izseljenih oseb; na deset tisoče oseb je pogrešanih. Manjkajo mladi, ki so prihodnost države. Manjka več kot polovica kristjanov. Manjkajo očetje in včasih manjkajo tudi mame mnogih otrok, ki so pogostokrat tudi brez domačega ognjišča. Manjkajo šole, bolnišnice, zdravstveno osebje, še posebej sredi pandemije. Manjkajo tovarne in proizvodne dejavnosti. Izginila so celotne vasi in naselja, zravnana z zemljo in izpraznjena. Zapravilo se je pomembno arheološko dediščino, ki je pritegovala obiskovalce z vsega sveta. Resno je bilo načeto družbeno tkivo in mozaik zglednega sobivanja med različnimi etničnimi in verskimi skupinami. Ječi tudi narava z onesnaženostjo zraka, vode in tal zaradi deset letne uporabe eksploziv in orožja različnih vrst. Zemlja je poteptana in nebo razbrazdano z vojsko petih sil, ki so v medsebojnem sporu.

Po dolgih letih vojne je ekonomija močno poškodovana. Kot nadaljuje kardinal Zenari, res že nekaj časa ne padajo več bombe, a »izbruhnila je bomba revščine«: »Po zadnjih podatkih Združenih narodov, približno 90 % sirskega prebivalstva živi pod pragom revščine. To je najslabši podatek na svetu. Sirska lira je izgubila velik del svoje vrednosti, cene osnovnih potrebščin pa so se dvignile v višino. Ljudje ta del konflikta imenujejo 'ekonomska vojna'. Poleg tega ni tovarn, težko je najti delo in plače so zelo nizke. Ni videti začetka osnovne ekonomske obnove.«

»Kot se zgodi v vseh vojnah, je tudi ta dolg in krut konflikt imel uničujoče posledice predvsem za najšibkejše plasti prebivalstva, otroke, ženske in ostarele,« nadaljuje Zenari. »Veliko otrok je umrlo med bombardiranjem ali med streljanjem, druge so ranjene in pohabljene potegnili izpod razvalin, nekateri so umrli med prečkanjem morja, veliko jih je doživelo psihične travme, ki jih bo težko pozdraviti, mnogi so ostali brez enega ali obeh staršev. Več jih je umrlo zaradi podhranjenosti, mraza, dehidracije, kot na primer okoli petdeset dojenčkov, ki so umrli v naročju svojih mam, medtem ko so sredi zime pred nekaj leti bežale iz Baghouza. Določeno število jih skupaj s svojimi mamami še vedno čaka v begunskih taboriščih, kjer so pogoji precej nestabilni, še posebej v žal znanem taborišču Al Hol (Hassaké).«

Na vprašanje o vlogi mladih Zenari odgovori, da so mladi najboljši vir za državo: »So prihodnost družbe in Cerkve. Žal sta Sirija in Cerkev izgubili velik del te dragocene dediščine. Velik del mladih se je namreč podal na pot izgnanstva, saj niso videli varne prihodnosti. To neprecenljivo izgubo bi lahko imenovali še ena pogubna bomba za Sirijo.«

V tem kontekstu je vloga Cerkve povezana s področjem sprave, kot pojasni kardinal Zenari: »Ogromen izziv, ki je postavljen pred različna verstva, navzoča v Siriji, predvsem krščansko in muslimansko skupnost, sta sprava in popravilo družbenega tkiva, ki je bilo poškodovano v teh dolgih letih vojne. Cerkev je aktivna s obsežno mrežo humanitarnih projektov, ki so odprti za vse, brez etnično-verskih razlik, zahvaljujoč pomoči, ki prihaja iz različnih karitativnih ustanov po vsem svet. Lahko bi rekli, da gre za delo dobrega Samarijana.«

»Sirija je v teh dolgih letih vojne izgubila mir, izgubila osebe, izgubila mlade, izgubila kristjane. Mnogo ljudi je veliko izgubilo in izgublja tudi upanje. Lahko se jo primerja z nesrečnežem iz prilike o dobrem Samarijanu: napadli so jo razbojniki, jo oropali in napol mrtvo in ponižano pustili ob robu ceste. Čaka, da jo kdo dvigne socialno in ekonomsko in da se ji prizna njeno dostojanstvo. Zato je posebna zahvala namenjena vsem dobrim Samarijanom, med katerimi so nekateri izgubili življenje, ko so ji hoteli izkazati velikodušno solidarnost: gre za mednarodne humanitarne ustanove, verske organizacije in posameznike. Ne dovolimo, da umre upanje!«

Torek, 16. marec 2021, 11:52