Išči

Vatican News

Druga postna pridiga kardinala Raniera Cantalamesse: »Kdo izmed vas mi more dokazati greh?«

V petek, 5. marca, je imel papeški pridigar kardinal Raniero Cantalamessa v dvorani Pavla VI. v prisotnosti številnih članov Rimske kurije, sveti oče ni bil prisoten, drugo postno pridigo z naslovom: »Kdo izmed vas mi more dokazati greh?« Jezus Kristus, »pravi človek«.

Kardinal Raniero Cantalamessa - Vatikan

Druga postna pridiga: »Kdo izmed vas mi more dokazati greh?« Jezus Kristus, »pravi človek«.

Sodobna, razsvetljenska misel se je rodila v znamenju načela živeti, »etsi Deus non daretur«, ko bi Boga ne bilo. Pastor Dietrich Bonhoeffer je prevzel to načelo in mu skušal dati pozitivno krščansko misel. V njegovih namenih ni šlo za priznanje ateizma, ampak za program duhovnega življenje: izpolniti svojo dolžnost tudi takrat, kadar se zdi, da je Bog odsoten; z drugimi besedami, iz njega ne narediti Boga – mašila, ki je vedno pripravljen posredovati tam, kjer je človeku spodletelo.

Tudi v tej različici je načelo vprašljivo in so mu upravičeno ugovarjali (na primer Benedikt XVI.) Vendar nas v tem trenutku zanima iz čisto drugačnega razloga. Za Cerkev obstaja smrtna nevarnost in ta je živeti »etsi Christus non daretur«, kakor bi Kristusa ne bilo. S to predpostavko svet in njegova komunikacijska sredstva ves čas govorijo o Cerkvi. Zanima jih njena zgodovina (predvsem negativna, ne zgodovina svetosti), organizacija, stališča o trenutnih problemih, dejstva in čenče v njej. S težavo boste našli omembo Jezusove osebe. Pred nekaj leti so predložili zamisel – v nekaterih državah je še vedno živa – o morebitnem zavezništvu med verujočimi in nevernimi, ki bi temeljila na skupnih civilnih in etičnih vrednotah, na krščanskih koreninah naše kulture in tako naprej. Z drugimi besedami neki dogovor, ki bi ne temeljil na tem, kar se je zgodilo v svetu s Kristusovim prihodom, ampak na tem, kar se je zgodilo pozneje, po njem.

Temu je dodano še objektivno, na žalost neizogibno dejstvo. Kristus ne pride v poštev v nobenem od treh živahnih dialogov, ki danes potekajo med Cerkvijo in svetom. Ne vstopa v dialog med vero in filozofijo, saj se filozofija ukvarja z metafizičnimi pojmi, ne s zgodovinskimi resničnostmi kot je oseba Jezusa iz Nazareta; ne vstopa v dialog z znanostjo, s katero se lahko razpravlja zgolj o obstoju ali neobstoju nekega Boga stvarnika in o razumnem načrtu, ki je pod evolucijo; končno ne vstopa niti v medverski dialog, kje se ukvarjajo s tem, kaj lahko verstva naredijo skupaj, v Božjem imenu v dobro človeštva.

V skrbi – sicer povsem upravičeni – da bi odgovorili na zahteve in izzivanje zgodovine in kulture smo v smrtni nevarnosti, da bi se tudi mi, verniki, obnašali »ersi Christus non daretur«. Kot bi lahko govorili o Cerkvi in pustili ob strani Kristusa in njegov evangelij. Močno so se me dotaknile besede, ki jih je sveti oče izgovoril med splošno avdienco 25. novembra lani. Dejal je – in iz glasu je bilo razbrati, da se ga zadeva globoko dotika:

»Tukaj [v Apostolskih delih 2,42) najdemo štiri temeljne značilnosti cerkvenega življenja: poslušanje nauka apostolov, prva; varovanje vzajemnega občestva, druga; tretja, lomljenje kruha in četrta molitev. Spominjajo nas, da obstoj Cerkve ostaja smiseln, če je trdno združena s Kristusom, se pravi v občestvu, v njegovi Besedi, v evharistiji in v molitvi. To je način, da se mi združimo s Kristusom […]. Oznanjevanje in kateheza izpričujeta Učiteljeve besede in dejanja; stalno iskanje bratskega občestva nas varuje sebičnosti in partikularizma; lomljenje kruha uresničuje zakrament Jezusove navzočnosti med nami. On ne bo nikoli odsoten, v evharistiji je ravno On. On živi in hodi z nami. In končno molitev, ki je prostor dialoga z Očetom po Kristusu v Svetem Duhu. Vse, kar v Cerkvi raste izven teh »koordinat«, je brez temelja.

Kot vidimo, se štiri koordinate Cerkve v papeževih besedah skrčijo na eno samo: ostati mora zasidrana v Kristusu. Vse to je v meni porodilo željo, da bi ta postna premišljevanja posvetil osebi Jezusa Kristusa. Sam sem moral najprej premagati ugovor. Pogled na kazalo dokumentov 2. Vatikanskega koncila pod geslom »Jezus Kristus«, ali bežen pregled papeških dokumentov v zadnjih letih nam pove o njem neskončno več, kot lahko povemo v teh kratkih postnih premišljevanjih. Kakšna je torej korist od izbire te teme? Ta je, da bomo tukaj govorili samo o njem, kot bi obstajal samo On in bi bilo vredno truda ukvarjati se samo z njim (kar je navsezadnje res!).

To lahko storimo, ker nismo prisiljeni, kot je prisiljeno učiteljstvo, da bi se ukvarjali tudi z drugimi stvarmi: s pastoralnimi, etičnimi, socialnimi, okoljskimi vprašanji; v tem trenutku s problemi, ki jih je ustvarila pandemija. Gorje nam, seveda, če bomo delali samo to, kar delamo tukaj, a gorje nam, če tega ne bi nikoli storili. Iz svoje izkušnje s televizijo sem se nekaj naučil. Obstajajo različni načini kadriranja nekega premeta. Obstaja »total«, v katerem je govorec v kadru z vsem, kar ga obdaja; potem je tu še »prvi plan«, pri katerem je v kadru samo oseba, ki govori, potem pa še »najbližji plan«, v katerem je v kadru samo obraz ali celo samo oči tistega, ki govori. Tu, v teh premišljevanjih smo si zastavili, da bomo z Božjo pomočjo napravili najbližji plan na osebo Jezusa Kristusa.

Naš namen ni apologetičen, ampak duhoven. Z drugimi besedami, ne govorimo, da bi prepričali druge, neverne, da je Jezus Kristus Gospod, ampak da bi on vedno bolj stvarno postal Gospod našega življenja, naše vse, tako da bi kot apostol tudi mi čutili, da nas je  »osvojil Kristus« (Flp 3,12) in bi skupaj z njim – vsaj kot željo – lahko rekli »Živeti je zame Kristus« (Flp 1,21).

Vprašanje, ki nas bo spremljalo, torej ne bo: »Kakšno mesto danes zaseda Jezus v svetu ali v Cerkvi,« ampak: »Kakšno mesto zaseda Jezus v mojem življenju?« Poleg vsega bo to tudi najboljši način, da spodbudimo druge k zanimanju za Kristusa, se pravi najučinkovitejši način evangelizacije.

Najprej pa pojasnilo. O katerem Kristusu nameravamo govoriti? Obstajajo namreč različni »Kristusi«: obstaja Kristus zgodovinarjev, teologov, poetov, obstaja celo Kristus ateistov.[1] Govorimo o Kristusu evangelijev in Cerkve. Bolj natančno, o Kristusu katoliške dogme, ki jo je kalcedonski koncil leta 451 opredelil v izrazih, tako da jih je dobro vsaj delno dobro poslušati v izvirnem besedilu:

Ravnaje se po svetih očetih vsi soglasno učimo, da je Sin, naš Gospod Jezus Kristus, popolnoma isti. Isti je popoln v božanstvu in popoln v človeškosti, resnično Bog in resnično človek, obstoječ iz razumne duše in telesa. Prav isti je enakega bistva z Očetom po božanstvu in enakega bistva z nami po človeškosti, »v vsem enak razen v grehu« […]. Priznavamo popolnoma istega Kristusa, Sina, Gospoda, Edinorojenega, ki obstoji v dveh naravah […]. Nikakor ni zaradi zedinjenja odstranjena različnost obeh narav, ko se združita v eno osebo in hipostazo.[2]

Pri Kristusu lahko govorimo o dogmatičnem trikotniku: dve stranici sta Kristusova človeškost in božanskost, vrh pa je enotnost njegove osebe.

Kristološka dogma noče biti sinteza vseh svetopisemskih podatkov, neke vrste destilat, ki vsebuje v sebi vse neizmerno bogastvo trditev, ki zadevajo Kristusa in jih beremo v Novi zavezi, in vse skrčijo na kleno in suhoparno formulo: »dve naravi, ena oseba«. Če bi bilo tako, bi bila dogma strašno omejevalna in tudi nevarna. Vendar ni tako. Cerkev veruje in oznanja o Kristusu vse, kar o njem trdi Nova zaveza. Nič ni izključeno. Skozi dogmo je samo skušala izrisati orientacijski okvir, nekakšen »temeljni zakon«, ki ga mora upoštevati vsaka trditev o Kristusu. Vse, kar se pove o Kristusu, mora odslej upoštevati to gotovo in nespremenljivo dejstvo: to je, da je on istočasno Bog in človek; še boljše, v isti osebi.

Dogme so »odprte strukture« (Bernhard Lonergan), pripravljene sprejeti vse, kar vsako obdobje odkrije novega in pristnega v Božji Besedi. Odprte so za razvoj od znotraj, da je le vedno v »istem smislu in na isti liniji«. Ne da bi razlaga, podana v enem obdobju, nasprotovala razlagi iz predhodnega obdobja. Pristopiti h Kristusu po poti dogme zato ne pomeni pristati na naveličano ponavljanje vedno istih stvari o njem, morda le s spremenjenimi besedami. Pomeni brati Sveto pismo v izročilu, z očmi Cerkve, se pravi brati ga na vedno star in vedno nov način.

Kristus, popoln človek
Poglejmo, kaj vse to pomeni v zvezi z dogmo o Kristusovi popolni človeškosti, ki je »najbližji plan«, ki ga hočemo narediti o Jezusu v tem premišljevanju.

V času Jezusovega zemeljskega življenja ni nikoli nikomur prišlo na misel, da bi podvomil o resničnosti Jezusove človeškosti, se pravi o tem, da je bil v resnici človek kot drugi ljudje. Ko Nova zaveza govori o Jezusovi človeškosti, pokaže večje zanimanje za njeno svetost kot za njeno resničnost ali stvarnost, to je, bolj za njeno moralno dovršenost kot za njeno ontološko popolnost.

V trenutku kalcedonskega koncila se ideja o Kristusovi človeškosti ni spremenila, pač pa pozornost ni več na njej. Proti doketističnemu krivoverstvu je Cerkev morala potrditi, da je Kristus imel resnično človeško telo; proti apolinarističnemu krivoverstvu, da je imel tudi človeško dušo, proti monotelizmu se je morala boriti pozneje, v 7. stoletju, da bi v Kristusu priznali tudi obstoj ene volje in torej ene, resnično človeške svobode. Zaradi omenjenih krivoverstev se vse zanimanje za Kristusa »človeka« prenese z vprašanja novosti ali svetosti takšne človeškosti, na vprašanje o njegovi resničnosti ali ontološki popolnosti.

Dejal sem, da Nove zaveze ne zanima toliko to, da bi trdila, da je Jezus »pravi« človek, kot da je »novi« človek. Sv. Pavel ga je opredelil kot »poslednjega Adama« (eschatos), se pravi »dokončni človek« (prim. 1 Kor 15,45ss; Rim 5,14). Kristus je razodel novega človeka, »ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice« (Ef 4,24; prim. Kol 3,10). Jezus Kristus je »Sveti Božji«; tako so slovesno razglasili v dveh trenutkih njegovega zemeljskega življenja (Lk 4,34; Jn 6,69). Jezus ni toliko človek, ki je podoben vsem drugim ljudem, kot človek, kateremu morajo biti podobni vsi drugi ljudje. Samo o njem moramo reči to, kar so o človeku na splošno govorili grški filozofi, in to je, da je on »merilo vseh stvari«!

Ko smo enkrat zagotovili dogmatično in ontološko dejstvo Kristusove popolne človeškosti, se danes lahko vrnemo k ovrednotenju tega prvotnega bibličnega dejstva. To moramo storiti še iz drugega razloga. Danes nihče ne zanika, da je bil Jezus človek, kot so to počeli doketisti in drugi zanikovalci Kristusove polne človeškosti. Priče pa smo čudnemu in zaskrbljujočemu pojavu: Kristusovo »pravo« človeškost potrjujejo kot tiho alternativo njegovi božanskosti, kot neke vrste protiutež.

Gre za neke vrste splošno tekmo, kdo bo šel dlje v zatrjevanju »polne« človeškosti Jezusa iz Nazareta, tako da mu ne pripisujejo samo trpljenja, stiske, skušnjav, ampak tudi dvom in celo možnost delati napake. Tako je Jezusova dogma »pravi človek« postala vnaprej znana resnica, ki nikogar ne moti in vznemirja; še slabše, nevarna resnica, ki služi opravičevanju in ne oporekanju posvetni misli. Potrjevati Kristusovo polno človeškost je danes kot razbijati odprta vrata.

Kristusova svetost
Preostanek časa, ki ga imamo na voljo, torej posvetimo zrenju (to je prava beseda) Kristusove svetosti, da se ji pustimo očarati, preden iz nje potegnemo kakšno operativno posledico. To je »najbližji plan«, ki ga o Jezusu želimo narediti v tem premišljevanju: da se pustimo očarati neskončni lepoti Kristusa, »najlepšega med človeškimi sinovi«.

Opazovanje evangelijev nam pokaže, da Jezusova svetost ni zgolj abstraktno načelo ali metafizična dedukcija, ampak gre za stvarno svetost, živeto trenutek za trenutkom in v najbolj konkretnih situacijah življenja. Blagri, če damo primer, niso samo lep življenjski program, ki ga Jezus začrta za druge; to je njegovo življenje in njegovo izkustvo, ki ga odkriva učencem, ko jih kliče, naj vstopijo v njegovo območje svetosti. Blagri so Jezusov avtoportret.

Jezus uči kar dela; zato lahko reče: »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen« (Mt 11,29). On pravi, da je treba odpuščati sovražnikom, sam pa gre tako daleč, da tistim, ki ga križajo, odpusti z besedami: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Za osvetlitev Jezusove svetosti se ne ponuja ta ali oni dogodek, ampak vsako dejanje, vsaka beseda, ki je prišla iz njegovih ust.

Poleg te pozitivne prvine, ki je v stalni in popolni privolitvi Očetovi volji, Jezusovo svetost predstavlja tudi negativna prvina, ki je v absolutnem umanjkanju vsakega greha: »Kdo izmed vas mi more dokazati greh,« pravi Jezus svojim nasprotnikom (Jn 8,46). Glede tega imamo enoglasen zbor apostolskih prič: On »ni poznal greha« (2 Kor 5,21); »On, ki ni storil greha in ni bilo zvijače v njegovih ustih« (1 Pt 2,22); »ki je enako preizkušan v vsem, vendar brez greha« (Heb 4,15); »Takšen véliki duhovnik je bil za nas tudi primeren: svet, nedolžen, brez zla; tak, ki je ločen od grešnikov« (Heb 7,26). Janez se v prvem pismu ne naveliča razglašati: »On je čist…; v njem ni greha…; on je pravičen« (1 Jn 3,3-7).

Jezusova vest je prosojen kristal. Nikoli niti najmanjšega priznanja krivde ali prošnje za opravičilo in odpuščanje, ne v odnosu do Boga ne do ljudi. Vedno mirna gotovost, da je v resnici in v pravičnosti, da je delal dobro; kar je nekaj čisto drugega, kot človeška domnevna pravičnost. Noben drug človek v zgodovini si ni upal o sebi reči kaj takega.

Takšna odsotnost krivde – in priznanje krivde! – ni vezana na ta ali oni odlomek ali izrek evangelija, o čigar zgodovinskosti je moč dvomiti, ampak se kaže iz celotnega evangelija. Gre za način življenja, ki odseva iz vsega. Brskamo lahko po najbolj notranjih gubah evangelija, rezultat bo vedno isti. Za pojasnitev vsega tega ne zadošča ideja o izredno sveti in vzorni človeškosti. Vse to bi takšno idejo prej ovrglo. Takšna gotovost, takšna izključenost greha, kakršno opažamo pri Jezusu, bi res kazala na izjemno človeškost, ampak izredno v ošabnosti, ne v svetosti. Takšna vest je sama v sebi ali največji greh, ki je bil kdaj narejen, večji od Luciferjevega, ali pa je čista resnica. Kristusovo vstajenje je konkreten dokaz, da je bila čista resnica.

»Posvečeni v Jezusu Kristusu«
Sedaj pa poglejmo, kaj Kristusova svetost pomeni za nas. Tukaj nam takoj pride naproti vesela novica. Obstaja namreč dobra novica, veselo oznanilo tudi v zvezi s Kristusovo svetostjo. Ni toliko v tem, da je Jezus Sveti Božji, ali v dejstvu, da moramo tudi mi biti sveti in brezmadežni. Ne, veselo presenečenje je, da nam Jezus posreduje, daje in podarja svojo svetost. Da je njegova svetost tudi naša svetost. Še več: da je on sam naša svetost.

Vsak človeški starš na otroke lahko prenese to, kar ima, ne pa tega, kar je. Če je nekdo umetnik, znanstvenih ali tudi svetnik, ni rečeno, da se bodo tudi otroci rodili kot umetniki, znanstveniki ali svetniki. Kvečjemu jih lahko tega uči, jim da zgled, ne more pa jim tega dati v dediščino. Jezus pa nam v krstu ne samo posreduje to, kar je, ampak tudi to, kar je. On je svet in nas dela svete; je Božji Sin in nas napravlja Božje otroke.

To potrjuje tudi 2. vatikanski koncil: »Tisti, ki hodijo za Kristusom, so od Boga poklicani in opravičeni v Jezusu Gospodu ne po svojih delih, marveč po njegovem sklepu in milosti; v krstu vere so postali resnično Božji otroci in deležni Božje narave in tako v resnici sveti« (C 40). Krščanska svetost je prej kot dolžnost dar.

Kaj storiti, da bomo ta dar sprejeli in iz njega naredili tako rekoč živeto in ne samo verovano izkustvo? Prvi in temeljni odgovor je vera. Ne kakršna koli vera, ampak vera, po kateri si prisvojimo to, kar nam je Kristus pridobil. Vera, ki je smela in ki daje krila našemu krščanskemu življenju. Pavel je zapisal: »Iz njega pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev, da bi se – kakor je pisano – tisti, ki se ponaša, ponašal v Gospodu« (1 Kor 1,30-31). To kar je Kristus postal »za nas« - pravičnost, posvečenje in odkupitev – nam pripada; je bolj naše, kot če bi to naredili mi! »Ker ne pripadamo več sebi, ampak Kristusu, ki nas je odkupil za veliko ceno, iz tega sledi – piše veliki bizantinski učitelj Kabasilas – da nam pripada to, kar je Kristusovo, je bolj naše kot tisto, kar prihaja od nas.«[3]

Glede tega se ne naveličam se ponavljati, kar je zapisal sv. Bernard: »Sam v resnici z zaupanjem vzamem zase [v izvirniku usurpo (si prisvojim)], kar mi manjka, iz Gospodove notranjosti, ker prekipeva od usmiljenja […].  Moja zasluga je torej Gospodovo usmiljenje. Vsekakor ne bom brez zaslug, dokler Gospod ne bo brez usmiljenja. Če je Gospodovo usmiljenje veliko, se, tudi jaz velik, kar zadeva zasluge. […] Bom morda opeval tudi svojo pravičnost?« »Gospod, slavil bom tvojo pravičnost, samo tvojo« (prim. Ps 71,16). V resnici je ona tudi moja; ker si ti zame postal pravičnost, ki prihaja od Boga (prim. 1 Kor 1,30).[4]

Ne smemo se izročiti smrti, dokler nismo naredili ali obnovili tega prevratniškega posega, ki nam ga predlaga sv. Bernard. Sveta predrznost! Sv. Pavel pogosto spodbuja kristjane, naj »slečejo starega človeka« in »oblečejo Kristusa!«[5] Podoba slečenja in oblečenja ne označuje predvsem nekega zgolj asketskega dejanja, ki bi bilo v opuščanju določenih »oblačil«, ki bi jih nadomestili z drugimi, se pravi v opuščanju pregreh in pridobivanju kreposti. Predvsem je to dejanje, ki ga je treba opraviti po veri. V molitvi v tem postnem času se nekdo postavi pred Križanega in mu z dejanjem vere izroči vse svoje grehe, svojo preteklo in sedanjo bedo, kot nekdo, ki sleče svoje umazane cape in jih vrže v ogenj; potem se obleče v pravičnost, ki jo je zanj pridobil Kristus. Kakor cestninar v templju reče: »O Bog, usmili se mene, grešnika!« in se domov vrne tudi on »opravičen« (prim. Lk 18,13-14).

Nekateri cerkveni očetje so to veličastno skrivnost krščanskega življenja vključili v podobo. Predstavljajte si, da je na stadionu prišlo do junaškega boja. Junak se je spoprijel s krutim tiranom, ki je zasužnjil mesto, in ga je z ogromnim trudom in trpljenjem premagal. Ti si bil na tribuni, nisi se bojeval, niti se nisi trudil in ne utrpel ran. Toda če občuduješ junaka, če se z njim veseliš njegove zmage, če mu spleteš venec, če zanj izzoveš in vznemiriš zbor, če se z veseljem prikloniš zmagovalcu, mu poljubiš glavo in stisneš desnico; če se tako navdušuješ nad njegovo zmago, da jo imaš za svojo zmago, ti pravim, da boš zagotovo imel delež pri nagradi zmagovalca.

Je pa še nekaj več: predpostavi, da zmagovalec nima nobene potrebe, da bi nagrado, ki jo je osvojil, imel zase, ampak si bolj od vsega želi, da bi svojega pristaša videl počaščenega in kot nagrado pojmuje ovenčanje svojega prijatelja, mar v tem primeru ta človek morda ne bo dosegel venca,  čeprav se ni ne trudil in ne utrpel ran? Seveda ga bo dosegel! Tako, pravijo ti očetje, se dogaja med Kristusom in nami. On je junak, ki je na križu premagal velikega tirana sveta in nam vrnil življenje.[6] Od nas se zahteva, da nismo raztreseni gledalci tolikšne bolečine in tolikšne ljubezni.

Sv. Janez Krizostom piše: Naši meči niso okrvavljeni, nismo bili v boju, nismo utrpeli ran, bitke niti videli nismo, in glej, dosegli smo zmago. Boj je bil njegov, venec je naš. In ker smo tudi mi zmagali, posnemajmo, kar storijo vojaki v teh primerih: z veselimi glasovi poveličujmo zmago, zapojmo hvalnice Gospodu.[7]

Seveda se vse ne konča tukaj. Od prisvojitve moramo preiti k posnemanju. Koncilsko besedilo, ki nam je svetost predstavilo kot dar (C 40), nadaljuje: Z Božjo pomočjo torej morajo tisto posvečenje, katerega so prejeli, v življenju ohranjati in izpopolnjevati. Apostol jih opominja, naj živijo, »kakor se spodobi svetim« (Ef 5,3), in si oblečejo »kakor Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, prisrčno usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, milobo, potrpežljivost (Kol 3,12) in naj prinašajo sadove Duha v posvečenje (prim. Gal 5,22; Rim 6,22). 

Imamo pa še veliko drugih priložnosti, da spregovorimo in poslušamo o dolžnosti posnemanja Kristusa in negovanja kreposti, da je za enkrat dobro, da se ustavimo tukaj. Tudi zaradi tega, ker če ne bomo naredili tega prvega skoka v veri, ki nas odpre Božji milosti, ne bomo nikoli prišli posebno daleč v posnemanju. »Ne pridemo od kreposti k veri – je dejal sv. Gregor Veliki – ampak od vere h krepostim.«[8]

Če res ne želimo zaključiti brez vsaj majhnega praktičnega sklepa, je tukaj eden, ki nam lahko pomaga. Jezusova svetost je v tem, da vedno dela to, kar je všeč Očetu. »Jaz vedno delam to, kar je všeč njemu« (Jn 8,29). Skušajmo se, kolikor je le mogoče pogosto vprašati, pred vsako odločitvijo, ki jo moramo sprejeti, in vsakim odgovorom, ki ga moramo dati: »Kaj je v tem primeru tisto, kar bi bilo Jezusu všeč, da bi storil« in to potem storiti brez obotavljanja. Lažje je vedeti, kaj je Jezusova volja, kot abstraktno vedeti, kaj je »Božja volja« (čeprav oboje dejansko sovpada). Da bi spoznali Jezusovo voljo, nam ni treba storiti drugega, kot da se spomnimo, kaj pravi v evangeliju. Sveti Duh je tam, pripravljen, da nas tega spomni.

 

[1] Prim. Milan Machovec,  Jezus za ateiste, Mohorjeva družba Celje, 1977.
[2] Denzinger – Schoenmetzer, Enchiridion Symbolorum, št. 301-302.
[3] N. Cabasilas, Vita in Cristo, IV, 6 (PG 150, 613). 
[4] Bernard iz Clairvauxa, Sermoni sul Cantico, 61, 4-5 (PL 183, 1072).
[5] Prim. Kol 3, 9; Rim 13, 14; Gal 3, 27; Ef 4, 24.
[6] Prim. N. Kabasilas, Vita in Cristo, 5 (PG 150, 516 s.).
[7] Janez Krizostom, De coemeterio et de cruce (PG, 49, 396).
[8] Sv. Gregor Veliki, Omelie su Ezechiele, II, 7 (PL 76, 1018).

Sobota, 6. marec 2021, 15:54