Išči

Vatican News

Četrta postna pridiga kardinala Cantalamesse: »Jezus iz Nazareta: oseba«

V petek, 26. marca, je imel papeški pridigar kardinal Raniero Cantalamessa v dvorani Pavla VI. v prisotnosti številnih članov Rimske kurije in tudi svetega očeta, četrto postno pridigo z naslovom: »Jezus iz Nazareta: oseba«.

Kardinal Raniero Cantalamessa - Vatikan

Apostolska dela pripovedujejo o sledečem dogodku. Ko je kralj Agripa prišel v Cezarejo, mu je upravitelj Fest predstavil primer Pavla, ki je bil pri njem v zaporu in je čakal na sojenje. Kralju je primer povzel s temi besedami: »Tožitelji so … se z njim prerekali o svojih verskih vprašanjih in o nekem Jezusu, ki je umrl, Pavel pa je trdil, da živi« (Apd 25,18-19). V tej podrobnosti, na videz tako manj pomembni, je povzeta zgodovina dvajsetih stoletij, ki so sledila temu trenutku. Vse se vrti okoli »nekega Jezusa«, ki ga ima svet za mrtvega, Cerkev pa ga razglaša za živega.

To bomo poglobili v tej zadnji meditaciji, namreč da je Jezus iz Nazareta živ! Ni spomin na preteklost; ni zgolj neka osebnost, ampak je oseba. Seveda živi »po Duhu«, a to je močnejši način življenja od življenja »po mesu«, ker mu omogoča, da živi v nas, ne zunaj ali poleg nas.

Pri našem vračanju k dogmi smo prišli do vozla, ki združuje dva konca. Jezus, »pravi človek« in Jezus, »pravi Bog« - sem dejal na začetku – sta kot dve stranici trikotnika, katerega vrh je Jezus, »ena oseba«. Na kratko se spomnimo, kako je nastala dogma o enotnosti Kristusove osebe. Formula »ena oseba«, ki se nanaša na Kristusa, sega do Tertulijana,[1] vendar sta bili potrebni še dve stoletji razmišljanj, da bi razumeli, kaj je dejansko pomenila in kako lahko bi jo mogli uskladiti s trditvijo, da je Jezus pravi človek in pravi Bog, se pravi da ima »dve naravi«.

Temeljna etapa je bil Efeški koncil leta 431, na katerem je bil definiran Marijin naziv Theotokos, Bogorodica. Če Marijo lahko imenujemo »Božja Mati«, čeprav je rodila samo Jezusovo človeško naravo, to pomeni, da v njem človeškost in božanskost tvorita eno samo osebo. Končni cilj je bil dosežen šele na Kalcedonskem koncilu leta 451 s formulo; ponovno navajamo njen del, ki se nanaša na Kristusovo enotnost: »Ravnaje se po svetih očetih vsi soglasno učimo, da je Sin, naš Gospod Jezus Kristus, popolnoma isti […] Nikakor ni zaradi zedinjenja odstranjena različnost obeh narav, ko se združita v eno osebo in hipostazo«.[2]

Če je bilo za polno sprejetje Nicejske definicije potrebno stoletje, so bila za popolno sprejetje te druge definicije potrebna vsa naslednja stoletja, vse do naših dni. Dejansko je bilo mogoče šele nedavno po zaslugi ozračja ekumenskega dialoga obnoviti občestvo med Pravoslavno cerkvijo in tako imenovanimi nestorijanskimi ali monofizitskimi Cerkvami krščanskega Vzhoda. Spoznali so, da je v večini primerov šlo za različnost terminologije, ne nauka. Vse je bilo odvisno od različnega pomena, ki so ga dajali dvema pojmoma »narave« in »osebe« ali »hipostaze«.

Od pridevnika »ena« do samostalnika »oseba«

Ko smo zagotovili njeno ontološko in objektivno vsebino, moramo tudi tukaj, če hočemo oživiti dogmo, osvetliti njeno subjektivno in bivanjsko razsežnost. Sv. Gregor Veliki pravi, da Sveto pismo »raste s tistimi, ki ga berejo« (cum legentibus crescit)[3]. Isto moramo reči o dogmi. Gre za »odprto strukturo«: raste in se bogati toliko, kolikor se Cerkev pod vodstvom Svetega Duha znajde v novih težavah in novih kulturah.

Z enkratnim predvidevanjem je to povedal sv. Irenej proti koncu II. stoletja. Razodeta resnica, je pisal svetnik, je »kot izbrana tekočina v dragocenem vrču. Po delovanju Svetega Duha se [resnica] stalno pomlaja in pomlaja tudi vrč, ki jo vsebuje.«[4] Cerkev je sposobna Sveto pismo in dogme brati na vedno nov način, kjer jo Sveti Duh vedno prenavlja! To je velika in nadvse preprosta skrivnost, ki pojasnjuje trajno mladost izročila in potemtakem tudi dogem, ki so njegov najvišji izraz.

Tudi dogma o eni Kristusovi osebi je »odprta struktura«; se pravi, da nam lahko govori danes, da odgovarja na nove potrebe vere, ki niso iste, kakršne so bile v petem stoletju. Danes nihče ne taji, da je Kristus »oseba«. So pa nekateri – to smo že videli – ki zanikajo, da bi bil »božja« oseba in raje rečejo, da je »človeška« oseba, v kateri Bog prebiva ali deluje na edinstven in vzvišen način. Toda same enotnosti Kristusove osebe, ponavljam, nihče ne izpodbija.

Danes pri dogmi o »eni osebi« v Kristusu ni tako pomemben pridevnik »ena« kot samostalnik »oseba«. Ne toliko dejstvo, da je »popolnoma isti«, ampak da je »oseba«. To pomeni odkriti in razglašati, da Jezus Kristus ni neka ideja, nek zgodovinski problem in niti ne zgolj neka osebnost, ampak oseba in to živa oseba! Pravzaprav je to tisto, česar primanjkuje in kar zelo potrebujemo, da ne bi dovolili, da se krščanstvo omeji na ideologijo ali preprosto na teologijo.

Sklenili smo, da bomo dogmo oživili, začenši z njeno biblično osnovo. Zato se takoj obrnimo na Sveto pismo. Začnimo z odlomkom Nove zaveze, ki govori o najbolj slovitem »osebnem srečanju« z Vstalim, ki se je kdaj zgodilo na obličju zemlje: gre za apostola Pavla. »Savel, Savel, zakaj me preganjaš?« »Kdo si?« Jaz sem Jezus Nazarečan!« (prim. Apd 9,4-5). Kakšen preblisk! Po dvajsetih stoletjih tista luč še vedno razsvetljuje Cerkev in svet. Vendar prisluhnimo, kako sam opiše tisto srečanje: »Toda kar je bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo. Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček in da bi se znašel v njem, in to ne s svojo pravičnostjo, ki izvira iz postave, ampak s pravičnostjo, ki je po veri v Kristusa, se pravi s pravičnostjo, ki je iz Boga in sloni na veri, da bi spoznal njega« (Flp 3,7-10).

Skoraj z rdečico si drznem svojo majhno doživetje približati Pavlovemu plamenečemu izkustvu. Vendar mi ravno Pavel s svojo pripovedjo opogumlja, da to storim, da pričujem o Božji milosti. Ko sem študiral in poučeval kristologijo, sem opravil več raziskav o izvoru pojma »oseba« v teologiji, o njegovih definicijah in različnih razlagah. Poznal sem neskončne razprave glede ene osebe ali hipostaze v bizantinskem obdobju, sodoben razvoj psihološke razsežnosti osebe s posledičnim problemom Kristusovega »jaza«, o katerem se je veliko razpravljalo, ko sem študiral teologijo. V nekem smislu sem vedel vse o Kristusovi osebi, nisem pa poznal Kristusa osebno!

Prav ta Pavlova beseda mi je pomagala razumeti razliko. Predvsem stavek: »Da bi spoznal njega.« Zdelo se mi je, da je ta preprost zaimek »njega« (auton) vseboval več resnice o Jezusu kot celotni kristološki traktati. »On« pomeni Jezusa Kristusa »z mesom in kostmi«. Bilo je, kot bi nekoga srečal v živo, potem ko sem ga leta poznal po fotografiji. Spoznal sem, da sem poznal knjige o Jezusu, nauke, zmote o Jezusu, ideje o Jezusu, nisem pa poznal njega, žive in navzoče osebe. Vsaj nisem ga poznal tako, ko sem se mu bližal skozi študij zgodovine in teologije. Vse do takrat sem neosebno poznal Kristusovo osebo. Protislovje in paradoks, a žal, tako pogost!

Oseba je biti-v-odnosu

Ko sta sv. Avguštin[5] in za njim sv. Tomaž Akvinski razmišljala o pojmu osebe v okviru Svete Trojice, sta prišla do zaključka, da »oseba« v Bogu pomeni odnos. Oče je tak po svojem odnosu do Sina: vse njegovo bitje je v tem odnosu, kot je sin tak po svojem odnosu do Očeta. Sodobna misel je ta uvid potrdila. »Resnična osebnost – je zapisal filozof Hegel – temelji na vzpostavljanju samega sebe s potapljanjem v drugega.«[6] Oseba je oseba v dejanju, v katerem se odpre nekemu »ti« in v tem pridobi zavedanje sebe. Biti oseba je »biti-v-odnosu.«

To na vzvišen način velja za božanske osebe Svete Trojice, ki so »čisti odnosi«, ali kakor je rečeno v teologiji »bivajoči odnosi«; velja pa tudi za vsako osebo v okviru stvarstva. Osebo spoznamo v njeni resničnosti le, če vstopimo z njo v »odnos«. Zato tudi ne moremo spoznati Jezusa kot osebe, če ne vstopimo v oseben odnos, od jaz k ti, z njim. »Vera se ne konča z izjavami, ampak s stvarmi,« je dejal sv. Tomaž Akvinski.[7] Ne moremo se zadovoljiti s tem, da bi verjeli v formulo »ena oseba«; priti moramo do osebe same in se je po veri in molitvi »dotakniti«.

Resno si moramo postaviti vprašanje: Ali je Jezus zame oseba ali zgolj neka osebnost? Med obojim je ogromna razlika. Osebnost – kot Julij Cezar, Leonardo da Vinci, Napoleon – je nekdo, o komer lahko govorimo in pišemo, kolikor hočemo, vendar njemu in z njim ni mogoče govoriti. Na žalost je Jezus za veliko večino kristjanov osebnost, ne oseba. Je predmet skupka dogem, naukov ali zmot; nekdo, ki se ga spominjamo v bogoslužju, za katerega verjamemo, da je resnično navzoč v evharistiji, vse karkoli hočemo. Toda če ostanemo na ravni objektivne vere, ne da bi razvijali bivanjski odnos z njim, on ostane zunaj nas, dotika se našega uma, ne ogreje pa srca. Kljub vsemu ostane v preteklosti; med njim in nami se nezavedno postavlja dvajset stoletij razlike. Na ozadju vsega tega razumemo smisel in pomembnost povabila, ki ga je papež Frančišek postavil na začetek svoje apostolske spodbude Evangelii gaudium: »Vabim vsakega kristjana, kjerkoli že je, naj še danes obnovi svoje osebno srečanje z Jezusom Kristusom, ali se vsaj odloči za srečanje z njim in ga vsak dan nenehno išče. Ni razloga, da bi kdo mislil, da to vabilo ni namenjeno njemu« (EG, 3).

V življenju večine ljudi obstaja dogodek, ki življenje deli na dva dela in ustvarja neki prej in potem. Za poročene je to zakon in svoje življenje delijo na: »preden sem se poročil« in »po poroki«; za škofe in duhovnike je škofovsko ali duhovniško posvečenje; za posvečene so redovne zaobljube. Z duhovnega vidika pa samo en trenutek v resnici in za vse ustvarja neki prej in potem. Življenje vsakega človeka se deli natanko tako, kakor se deli vesoljna zgodovina: »Pred Kristusom« in »po Kristusu«, pred osebnim srečanjem s Kristusom in po njem.

To srečanje lahko zaslutimo, slišimo govoriti o njem, si ga želimo, doživimo pa ga lahko samo na en način. Ni nekaj, kar bi lahko dosegli z branjem knjig ali poslušanjem pridige. Samo po delovanju Svetega Duha! Zato vemo, koga moramo prositi in vemo, da on ne čaka nič drugega, kot da ga to prosimo … Per tesciamus da Patre, noscamus atque Filium: »Daj, da po tebi spoznamo Očeta in spoznamo tudi Sina.« Da ga spoznamo s tem notranjem in osebnim spoznanjem, ki spremeni življenje.

Kristus, »božja« oseba

Narediti pa moramo korak naprej. Če bi se ustavili tukaj, bi izgubili najbolj tolažilno razodetje v dogmi o Kristusu »osebi« in to »božji« osebi. Nikoli ne bomo dovolj hvaležni antični Cerkvi, da se je borila, včasih tudi dobesedno do krvi, da je ohranila resnico, da je Kristus »ena oseba« in da ta oseba ni nihče drug kot Sin večnega Boga, ena od treh oseb Svete Trojice. Poskusimo razumeti, zakaj.

Najbolj rodoviten in dolgotrajen prispevek sv. Avguština v teologiji je, da je dogmo o Sveti Trojici utemeljil na janezovski trditvi: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8). Vsaka ljubezen vsebuje ljubečega,  ljubljenega in ljubezen, ki ju združuje in na ta način definira tri Božje osebe: Oče je tisti, ki ljubi, Sin je ljubljeni in Sveti Duh ljubezen, ki ju združuje.[8]

Ni ljubezni, ki ne bi bila ljubezen do nekoga ali nečesa, kot ni spoznanja, ki ne bi bilo spoznanje nečesa. Ni ljubezni »v prazno«, brez objekta. Vprašajmo se torej: Koga ljubi Bog, da je bil opredeljen kot ljubezen? Človeka? Potem je ljubezen samo nekaj sto milijonov let. Vesolje? Potem je ljubezen samo dobrih deset milijard let. In pred tem, koga je Bog ljubil, da je bil ljubezen? In tukaj je odgovor svetopisemskega razodetja, ki ga je Cerkev jasno izrazila. Bog je ljubezen od nekdaj, ab aeterno, ker je še pred obstojem predmeta zunaj sebe, ki bi ga ljubil, imel v sebi Besedo, Sina, ki ga je ljubil z neskončno ljubeznijo, se pravi „v Svetem Duhu“.

To ne pojasni, »kako« je enost istočasno lahko trojica (to je skrivnost, ki je za nas nespoznavna, ker se pojavlja samo v Bogu), vendar je dovolj, da vsaj zaslutimo »zakaj« v Bogu številčnost ne nasprotuje enosti. Zato, ker je »Bog ljubezen«! Nekemu Bogu, ki bil čisto spoznanje ali čista postava, ali čista moč, seveda ne bi bilo treba biti troedin (to bi celo zapletlo stvari); Bog pa, ki je predvsem ljubezen, pa mora biti, kajti med manj kot dvema ne more biti ljubezni.

Največja in najbolj nedostopna skrivnost za človeški um pa po mojem mnenju ni, da je Bog eden in trojen, ampak da je Bog ljubezen. De Lubac je zapisal: »Svet mora to vedeti: razodetje Boga kot ljubezni pretrese vse tisto, kar si je prej predstavljal o božanstvu.«[9] To je popolnoma res, žal pa smo še vedno daleč od tega, da bi potegnili vse posledice iz te revolucije. To dokazuje dejstvo, da je podoba Boga, ki prevladuje v človekovem nezavednem, podoba absolutnega bitja in ne absolutne ljubezni; nekega Boga, ki je v bistvu vseveden, vsemogočen in predvsem pravičen. Ljubezen in usmiljenje sta videni kot popravek, ki omili pravičnost. Sta eksponent, ne pa temelj.

Sodobni ljudje razglašamo, da je oseba najvišja vrednota, ki jo je treba spoštovati na vseh področjih, da je zadnji temelj človekovega dostojanstva. Od kod prihaja to sodobno pojmovanje osebe, razumemo samo če izhajamo iz Svete Trojice. To je lepo osvetlil pravoslavni teolog Johannes Zizioulas, ko je pokazal rodovitnost in medsebojno obogatitev, ki jo dosežemo v dialogu med latinsko in grško teologijo o Sveti Trojici. V različnih svojih spisih dokazuje, kako je sodobni pojem osebe neposreden otrok nauka o Sveti Trojici in razloži, v kakšnem smislu.

»Ljubezen je ontološka kategorija, ki je v dajanju prostora drugi osebi, da obstaja kot druga in dobiva obstoj v in preko drugega. To je kenotičen odnos, dajanje samega sebe […]. To se dogaja v Sveti Trojici, kjer Oče ljubi tako, da se ves daje Sinu in stori, da biva kot Sin. […]  To je torej tisto, kar pomeni biti človeška oseba v luči trinitarične teologije. Pomeni način biti, v katerem svoje istovetnosti ne dobivamo z odmikanjem od drugih, ampak v občestvu z njimi v in preko ljubezni, ki „ne išče svojega“ (1 Kor 13,5), ampak je pripravljena žrtvovati svoje resnično bitje, da drugemu omogoči, da biva in da je drugi. To je natanko način biti, ki ga najdemo v Kristusovem križu, kjer Božja ljubezen v polnosti razodeva samo sebe v našem zgodovinskem obstoju.« [10]

Ker je Kristus Božja, trinitarična oseba, ima z nami odnos ljubezni, ki utemeljuje našo svobodo (prim. Gal 5,1). »Me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20): lahko bi ure in ure ponavljali te besede v sebi, ne da bi se nehali čuditi. On, Bog, je vzljubil mene, ničevo in nehvaležno bitje! Dal je samega sebe – svoje življenje, svojo kri – zame. Posebej zame! To je brezno, v katerem se izgubimo.

Naš »osebni odnos« s Kristusom je torej bistveno odnos ljubezni. Je v tem, da nas Kristus ljubi in da  ljubimo Kristusa. To velja za vse, poseben pomen pa dobi za pastirje Cerkve. Pogosto se ponavlja (začenši s samim sv. Avguštinom), da je skala, za katero je Jezus obljubil, da bo na njej sezidal svojo Cerkev, vera Petra, ki ga je razglasil za »Mesija in Sina živega Boga« (Mt 16,16). Zdi se mi, da spregledamo tisto, ker Jezus pravi v trenutku, ko je Petru dejansko podelil prvenstvo: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš? … Pasi moje ovce!« (prim. Jn 21,15-16). Služba pastirja svojo skrivnostno moč dobiva iz ljubezni do Kristusa. Ljubezen ga nič manj kot vera zedinja v eno s skalo, ki je Kristus.

»Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni«

Končujem s tem, da osvetlim, kakšno posledico ima vse to za naše življenje v trenutku velike stiske za vse človeštvo, kakršna je sedanja. Tudi tokrat nam bo to pojasnil apostol Pavel. V Pismu Rimljanom piše: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč?« (Rim 8,35)

Ne gre za abstraktno in splošno naštevanje. Nevarnosti in stiske, ki jih našteva, je sam dejansko doživel v svojem življenju. Podrobno jih opisuje v Drugem pismu Korinčanom, kjer tukaj navedenim preizkušnjam doda še tisto, zaradi katere je najbolj trpel, in to je trdovratno nasprotovanje nekaterih, ki so bili njegovi (prim. 2 Kor 11,23ss.). Z drugimi besedami Apostol v mislih pregleda vse preizkušnje, ki jih je preživel, in ugotovi, da nobena ni dovolj močna, da bi vzdržala v soočenju z mislijo na Kristusovo ljubezen, in zato zmagoslavno zaključi: »Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil« (Rim 8,37).

 Apostol molče vabi vsakega od nas, naj stori enako. Predlaga nam metodo notranjega zdravljenja, ki temelji na ljubezni. Vabi nas, naj na dan prinesemo vse tesnobe, ki se skrivajo v naših srcih, vse žalosti, strahove, komplekse, vse telesne in moralne napake, ki nam ne dovolijo, da bi vedro sprejeli sami sebe, tisti boleč in ponižujoč spomin, tisto krivico, ki smo jo preživeli, tiho nasprotovanje nekoga … Vse to izpostavimo luči misli, da me Bog ljubi, in odrežimo vsako negativno misel, ko sami v sebi rečemo kot Apostol: »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« (Rim 8,31).

Od svojega osebnega življenja Apostol takoj zatem dvigne pogled na svet, ki ga obdaja in na človeško bivanje na splošno: »Ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu« (Rim 8, 38-39).

Tudi tukaj ne gre za abstrakten seznam. Opazuje »svoj« svet, z močmi, ki ga delajo nevarnega: smrt s svojo skrivnostjo, življenje s svojo negotovostjo, astralne in peklenske moči, ki so antičnemu človeku vlivale toliko groze. Še enkrat smo povabljeni, da storimo isto: z očmi vere poglejmo svet, ki nas obdaja in nam povzroča še več strahu sedaj, ko je človek pridobil moč, da ga poruši s svojim orožjem in manipulacijami. Kar Pavel imenuje »visokost« in »globokost« sta za nas – ob vedno večjem poznavanju razsežnosti vesolja – neskončno veliko nad nami in neskončno majno pod nami. V tem trenutku neskončno majhen virus, ki že eno leto drži celotno človeštvo na kolenih.

Čez en teden bo veliki petek in takoj za tem vstajenjska nedelja. Ko je Jezus vstal, se ni vrnil v prejšnje življenje kot Lazar, ampak v boljše življenje, prosto vsakih muk. Upajmo, da bo tako tudi z nami. Da bomo iz groba, v katerega nas je za eno leto zaprla pandemija, svet – kot nam stalno ponavlja sveti oče – izšel boljši, ne enak kot prej.

[1]Tertulijano, Adversus Praxean, 27, 11.
[2]Denzinger – Schonmetzer, Enchiridion Symbolorum, nr. 301-302.
[3]Sv. Gregor Veliki, Moralia in Job,  XX, 1.
[4]Sv. Irenej, Adversus Haereses, III, 24,1.
[5]Sv. Avguštin, De Trinitate, V,5,6.
[6]F. Hegel, Lezioni di filosofia della religione.
[7]Sv. Tomaž Akvinski, S.Th., II-IIae, q.1, a.2, ad 2.
[8]Sv. Avguštin, De Trinitate, VI, 5, 7; IX, 22.
[9]H. de Lubac, Histoire et Esprit, Aubier, Parigi 1950, cap.5.
[10]J. Zizioulas, L'idea di persona umana deriva dalla Trinità: predavanje v Milanu leta 2015; https://www.chiesadimilano.it/wp-content/uploads/2017/05/Intervento-Zizioulas.

Petek, 26. marec 2021, 21:07