Prva postna pridiga kardinala Raniera Cantalamesse: Spreobrnite se in verujte evangeliju

Kardinal Raniero Cantalamessa OFMCap

»SPREOBRNITE SE IN VERUJTE EVANGELIJU!«

Prva pridiga, post 2021

Častitljivi očetje, bratje in sestre.
Kot običajno prvo premišljevanje namenjamo splošnemu uvodu v postni čas, predem bomo vstopili v posebno temo, ki je v načrtu, potem ko so se končale duhovne vaje kurije. V evangeliju prve postne nedelje v letu B smo poslušali programsko oznanilo, s katerim je Jezus začel svoje javno delovanje: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15). Premišljevali bomo o tem vedno aktualnem Kristusovem klicu.

O spreobrnjenju je govora v treh različnih trenutkih ali kontekstih Nove zaveze. Vsakokrat je osvetljena nova sestavina. Vsi trije odlomki skupaj nam dajo celovito predstavo o tem, kaj je evangeljska matanoia. Ni rečeno, da moramo vse tri doživljati skupaj ali z enako močjo. Obstaja spreobrnjenje za vsako obdobje življenja. Pomembno je, da vsak od nas odkrije tisto, ki je namenjeno njemu prav v tem trenutku.

Spreobrnite se, to je verujte!
Prvo spreobrnjenje je tisto, ki odmeva na začetku Jezusovega oznanjevanja in je povzeto v besedah: »Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15). Skušajmo razumeti, kaj pomeni beseda spreobrnjenje. Pred Jezusom je spreobrniti se vedno pomenilo »vrniti se nazaj« (hebrejski pojem šub pomeni obrniti smer, vrniti se nazaj). Označevala je tudi dejanje nekoga, ki se je na neki točki življenja zavedel, da je »zgrešil pot«. Tedaj se ustavi, nekoliko premisli. Odloči se, da se bo vrnil k spoštovanju postave in da bo ponovno vstopil v zavezo z Bogom. Spreobrnjenje v tem primeru ima bistveno moralni pomen in nakazuje idejo o nečem bolečem: spremeniti navade, prenehati delati to ali ono…

Na Jezusovih ustnicah se ta pomen spremeni. Ne zato, ker bi mu bilo spreminjanje pomena besed v zabavo, ampak ker so se z njegovim prihodom stvari spremenile. «Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo!« Spreobrniti se, ne pomeni več vrniti se nazaj, k stari zavezi in spolnjevanju postave, ampak pomeni narediti skok naprej in vstopiti v kraljestvo, doumeti odrešenje, ki je ljudem prišlo zastonj, po svobodni in neodvisni Božji pobudi.

»Spreobrnite se in verujte« na pomeni dveh različnih in zaporednih stvari, ampak isto temeljno dejanje: spreobrnite se, se pravi verujte! »Prima conversio fit per fidem,« je zapisal sv. Tomaž Akvinski: prvo spreobrnjenje je v verovati.[1] Vse to zahteva resnično »spreobrnjenje«, globoko spremembo načina v razumevanju naših odnosov z Bogom. Vsebuje prehod od predstave o Bogu, ki zahteva, ki ukazuje, ki grozi, k predstavi o Bogu, ki prihaja s polnimi rokami, da bi nam On vse podaril. Gre za spreobrnjenje od »postave« k »milosti«, ki je bila tako pri srcu sv. Pavlu.

»Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci…«
Sedaj pa prisluhnimo drugemu odlomku, v katerem se evangelij vrne h govoru o spreobrnjenju: » Tisti čas so učenci stopili k Jezusu in dejali: 'Kdo je torej največji v nebeškem kraljestvu?' Tedaj je poklical k sebi otroka, ga postavil mednje in rekel: ‘Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo'« (Mt 18,1-3).

Tokrat pa spreobrniti se res pomeni vrnitev nazaj, celo v otroštvo! Sam glagol strefo, ki je uporabljen, označuje obrnitev smeri. To je spreobrnjenje tistega, ki je že vstopil v kraljestvo, ki je veroval evangeliju, ki posveča čas služenju Kristusu. To je naše spreobrnjenje!

Kaj predpostavlja razprava o tem, kdo je največji? Da največja skrb ni več kraljestvo, ampak moje mesto v njem, moj jaz. Vsak od njih je imel kakšen naslov, da si je želel biti največji: Peter je dobil obljubo prvenstva, Juda blagajno, Matej je lahko rekel, da je zapustil več od drugih, Andrej, da je bil prvi, ki je šel za njim, Jakob in Janez, da sta bila z njim na Taboru… Sadovi tega položaja so očitni: tekmovalnost, sumničavost, primerjanje, razočaranje.

Jezus nenadoma odstrani kopreno. Kajpada prvi, na ta način se sploh ne pride v kraljestvo! Zdravilo? Spreobrniti se, popolnoma spremeniti pogled in smer. To, kar predlaga Jezus, je resnično kopernikanska revolucija. »Razsrediščiti se moramo sebe in se osrediščiti na Kristusa.«

Jezus bolj preprosto spregovori o tem, torej, da postanemo otroci. Spet postati otroci je za apostole pomenilo vrniti se na to, kakšni so bili v trenutku klica na oblah jezera ali pri mitnici: brez prevzetnosti, brez nazivov, brez primerjanja med seboj, brez zavisti, brez tekmovalnosti. Bogati samo v obljubi (»Naredil vas bom za ribiče ljudi«) in v Jezusovi prisotnosti. Vrniti se v čas, ko so bili še tovariši v pustolovščini, ne tekmeci za prvo mesto. Tudi za nas postati kakor otroci pomeni vrniti se v trenutek, v katerem smo odkrili, da smo poklicani, v trenutek duhovniškega posvečenja, redovnih zaobljub ali prvega resničnega osebnega srečanja z Jezusom. Ko smo rekli: »Bog sam zadošča!« in smo verjeli.

»Nisi ne mrzel ne vroč«
Tretji kontekst, v katerem se pojavi vztrajno povabilo k spreobrnjenju, nam ponujajo sedmera pisma Cerkvam Razodetja. Sedmera pisma so namenjena osebam in skupnostim, ki tako kot mi že dlje časa živijo krščansko življenje in imajo v njih celo vodilno vlogo. Naslovljena so na angele različnih Cerkva: »Angelu Cerkve v Efezu piši.« Naziv ni pojasnjen razen v neposrednem ali posrednem sklicevanju na pastirja skupnosti. Ne moremo si predstavljati, da bi Sveti Duh angelom pripisoval odgovornost za grehe in odklone, ki so razkriti v različnih Cerkvah, še manj pa, da bi bilo povabilo k spreobrnjenju namenjeno angelom namesto ljudem.

Od sedmerih pisem v Razodetju bi nam več kot druga moralo dati misliti pismo Cerkvi v Laodikeji. Poznamo njegov strogi ton: »Vem za tvoja dela, da nisi ne mrzel ne vroč. O, ko bi le bil mrzel ali vroč! Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust … bodi torej goreč in se spreobrni« (Raz 3,15s.)

Tukaj gre za spreobrnjenje od povprečnosti in mlačnosti k duhovni gorečnosti. V zgodovini krščanske svetosti je najslovitejši zgled prvega spreobrnjenja od greha k milosti sv. Avguštin. Najbolj poučen zgled drugega spreobrnjenja od mlačnosti k gorečnosti pa je sv. Terezija Avilska. Kar pove o sebi v Lastnem življenjepisu je zanesljivo pretirano in je to narekovala občutljivost njene vesti, v vsakem primeru pa lahko služi vsakemu od nas za koristno spraševanje vesti.

»Od zabave do zabave, od nečimrnosti do nečimrnosti, od priložnosti do priložnosti sem spet začela ogrožati svojo dušo […]. Božje stvari so mi prinašale zadovoljstvo, nisem se pa znala iztrgati iz stvari sveta. Med seboj sem hotela pomiriti ta dva tako nasprotujoča si sovražnika: življenje duha z užitki in zabavami čutov.«

Sad tega je bila globoka nesrečnost: »Padala sem in se pobirala, in pobirala sem se tako slabo, da sem spet padla. Glede popolnosti sem bila tako nizko, da skoraj nisem več upoštevala malih grehov in nisem se bala smrtnih, kakor bi se morala, ker nisem bežala pred njihovimi nevarnostmi. Lahko rečem, da je bilo moje življenje med najbolj mučnimi, kar si jih lahko predstavljamo, ker nisem uživala v Bogu niti nisem bila zadovoljna s svetom. Ko sem bila na svetnih zabavah, me je misel na to, kar sem dolgovala Bogu, spreletavalo z bolečino; in ko sem bila z Bogom, me je vznemirjala ljubezen do sveta.«[2] Mnogi med nami bi v tej analizi lahko odkrili pravi razlog svojega nerazpoloženja in nezadovoljstva.

Govorimo torej o spreobrnjenju od mlačnosti. Sveti Pavel je spodbujal rimske kristjane z besedami: »Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu« (Rim 12,11). Človek bi ugovarjal: »Ampak, dragi Pavel, prav tukaj je težava! Kako preiti od mlačnosti k gorečnosti, če je človek po nesreči vanjo zdrsnil?« Postopoma lahko pademo v mlačnost, kakor pademo v živi pesek, ne moremo pa se iz njega izvleči sami, skorajda kot bi se vlekli za lase.

Naš ugovor izhaja iz dejstva, da prezremo ali slabo razlagamo dodatek »v duhu« (en pneumati), ki ga je apostol postavil za spodbudo: »Bodite goreči.« Pri Pavlu beseda »duh« skoraj vedno – zanesljivo pa v tem besedilu – označuje sklicevanje na Svetega Duha. Nikoli ne gre izključno za našega duha ali našo voljo, razen v Prvem pismu Tesaloničanom 5,23, kjer označuje sestavino človeka poleg telesa in duše.

Mi smo dediči duhovnosti, ki je pot popolnosti zasnovala v skladu s tremi klasičnimi stopnjami: via purgativa, via illuminativa in via unitiva. Z drugimi besedami, dolgo se moramo vaditi v odrekanju in mrtvičenju, preden lahko izkusimo gorečnost. V temelju vsega tega je velika modrost in stoletno izkustvo in gorje, če bi mislili, da je sedaj vse to preseženo. Ne, ni preseženo, vendar pa ni edina pot, ki sledi Božji milosti. Takšna toga shema kaže počasen in postopen prenos poudarka z milosti na človeški napor. Glede na Novo zavezo obstajata krožnost in sočasnost, tako da če je res, da je mrtvičenje potrebno, da bi dosegli gorečnost duha, je tudi res, da je gorečnost duha potrebna, da bi prišli do mrtvičenja. Sveti Pavel to jasno pove: »Če z Duhom morite dela telesa, boste živeli« (Rim 8,13).

Askeza, ki se je lotimo brez močne začetne spodbude Duha, bi bil prazen napor in ne bi prinesel drugega kot »bahaštvo mesa«. Duh nam je dan, da bi bili sposobni mrtvičenja, ne pa kot nagrada za mrtvičenje. Ta druga pot, ki gre od gorečnosti k askezi in uresničevanju kreposti, je bila pot, za katero je Jezus rekel svojim učencem, naj hodijo po njej.

Veliki bizantinski teolog Cabasilas piše: »Apostoli in očetje naše vere so imeli to prednost, da so bili poučeni v vseh naukih in to od samega Odrešenika. […] Čeprav so vse to vedeli, niso pokazali nič novega, plemenitega, duhovnega, boljšega od starega, dokler niso bili krščeni [za binkošti, z Duhom]. Ko pa je zanje prišel krst in jim je Paraklit vdrl v duše, so postali novi in so sprejeli novo življenje, vodili so druge in v njih prižgali plamen ljubezni do Kristusa v sebi in v drugih. […] Na isti način je Bog vodil k popolnosti tudi vse svetnike, ki so prišli za njimi.«[3]

Cerkveni očetje so vse to izražali s sugestivno podobo o »trezni  pijanosti« (nefelios methe). Mnogi med njimi so se lotili te teme, ki jo je razvil že Filon Aleksandrijski,[4] na temelju Pavlovih besed Efežanom: »Ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh: nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda« (Ef 5,18-19).

Od Origena naprej nešteto besedil osvetljuje to temo; enkrat stavijo na analogijo, drugič na nasprotje med materialno in duhovno pijanostjo. Tisti, ki so za binkošti apostole imeli za pijance, so imeli prav – piše sv. Ciril Jeruzalemski -; zmotili so se samo v tem, da so to pijanost pripisali običajnemu vinu, medtem ko je šlo za »novo vino«, stisnjeno iz »prave trte«, ki je Kristus. Da, apostoli so bili pijani, a tiste trezne pijanosti, ki usmrti greh in srcu da življenje.[5]

Kako lahko povzamemo ta ideal trezne pijanosti in ga utelesimo v današnji zgodovinski in cerkvenostni situaciji? Kje namreč piše, da je bil tako »močan« način doživljanja Duha izključna pravica očetov in prvih časov Cerkve, za nas pa to ni več? Kristusov dar ni omejen na neko posebno obdobje, ampak je ponujen vsem obdobjem. Vloga Svetega Duha je ravno v tem, da Kristusovo odrešenje napravlja univerzalno, dostopno vsakemu človeku, v vsakem trenutku in povsod.

Kristjanovo življenje, polno asketskih naporov in mrtvičenja, vendar brez oživljajočega dotika Duha, bi bilo podobno – je dejal starodavni oče – maši, pri kateri bi prebrali veliko beril, opravili vse obrede in prinesli veliko darov, vendar pri njej duhovnik ne bi posvetil podob kruha in vina. Vse bi ostalo isto, kot je bilo prej, kruh in vino.

Ta oče je zaključil: »Tako je tudi s kristjanom. Čeprav je povsem izvršil post in bdenje, petje psalmov in celotno askezo ter vsako krepost, vendar če se na oltarju njegovega srca po milosti ni izvršilo mistično delo Duha, je ves ta asketski proces nedopolnjen in skoraj prazen, ker nima veselja Duha, ki mistično deluje v srcu.«[6]

Na katerih »krajih« danes Duh deluje na ta binkoštni način? Prisluhnimo glasu sv. Ambroža, ki je bil med latinskimi očeti najodličnejši pevec trezne pijanosti Duha. Potem ko je omenil dva klasična »kraja«, kjer lahko zajamemo Duha – evharistija in Sveto pismo – omeni še tretjo možnost. Pravi: »Obstaja še ena pijanost, do katere pride po prodornem dežju Svetega Duha. Tako je bilo v Apostolskih delih, da so se tisti, ki so govorili v različnih jezikih, poslušalcem zdeli kot bi bili polni vina.«[7]

Ko je sv. Ambrož omenil »redna« sredstva, s temi besedami pokaže na drugačno, »izredno« sredstvo v smislu, da ni vnaprej določeno, ni nekaj ustanovljenega. Je v podoživljanju doživetja, ki so ga apostoli imeli na binkoštni dan. Ambrož vsekakor ni nameraval pokazati na to tretjo možnost, da bi poslušalcem rekel, da je zanje zaprta, ker je pridržana samo za apostole in za prvo generacijo kristjanov. Nasprotno, svoje vernike hoče spodbuditi, da bi izkusili ta »prodorni dež Duha«, ki se je zgodil na binkošti. Tega se je nadejal sv. Janez XXIII z 2. Vatikanskim koncilom: nove »binkošti« za Cerkev.

Torej je tudi za nas možnost, da zajamemo Duha na ta nov način, ki je odvisen samo od neodvisne in svobodne Božje pobude. Eden od načinov, na katerega se v naših dneh kaže ta način delovanja Duha zunaj institucionalnih kanalov milosti, je tako imenovani krst v Duhu. Tu ga omenjam brez vsakega namena prozelitizma; samo za to, da bi odgovoril na spodbudo, ki jo papež Frančišek pogosto naslavlja na privržence katoliške karizmatične prenove, naj z vsem Božjim ljudstvom delijo ta »tok milosti«, ki ga doživljajo v krstu Duha.

Izraz »krst v Duhu« prihaja od Jezusa samega. Ko se sklicuje na prihodnje binkošti, preden bo šel v nebo, reče svojim apostolom: »Janez je krščeval z vodo, vi pa boste v nekaj dneh krščeni v Svetem Duhu« (Apd 1,5). Gre za obred, ki nima nič ezoteričnega, ampak ga sestavljajo zelo preproste, umirjene in vesele geste, ki jih spremljajo ponižnost, kesanje in pripravljenost postati otroci.

Je prenova in udejanjenje ne samo krsta in birme, ampak vsega krščanskega življenja: za poročene zakramenta zakona, za duhovnike zakramenta posvečenja, za Bogu posvečene njihovih redovnih zaobljub. Udeleženec se na to poleg dobre spovedi pripravi s sodelovanjem na srečanjih s katehezami, ki ga ponovno postavijo v živ in vesel stik s prvenstvenimi resnicami in resničnostmi vere: z Božjo ljubeznijo, z grehom, z odrešenjem, z novim življenjem, s preobrazbo v Kristusu, s karizmami, s sadovi Duha. Najpogostejši in najpomembnejši  sad je odkritje, kaj pomeni imeti »osebni odnos« z vstalim in živim Kristusom. Po katoliškem razumevanju krst v Duhu ni cilj, ampak je izhodišče za krščansko zrelost in cerkvenostnost prizadevanja.

Ali je upravičeno pričakovati, da bodo vsi doživeli to izkušnjo? Je ta edini možni način, da bi doživeli milost obnovljenih binkošti, ki jih želel koncil? Če pod krstom v Duhu razumemo nek obred, v določenem kontekstu, moramo odgovoriti ne. Zanesljivo ni edini način, da bi doživeli močno izkustvo Duha. Bili so in še vedno je nešteto kristjanov, ki so imeli podobno doživetje, ne da bi kaj vedeli o krstu v Duhu, ko so prejeli očitno rast milosti in novo maziljenje Duha, ki je sledilo nekim duhovnim vajam, nekemu srečanju, nekemu branju. Tudi tečaj duhovnih vaj se lahko zelo dobro zaključi s posebnim klicanjem Svetega Duha, če je to doživel tisti, ki jih vodi in če si udeleženci tega želijo.

Skrivnost je v tem, da enkrat rečemo »pridi, Sveti Duh«, vendar da to rečemo z vsem srcem in pustimo Duhu svobodo, da pride na način, ki ga on hoče in ne, kakor bi mi hoteli, da pride, morda tako, da ne bi nič spremenilo v našem načinu življenja in molitve. Spomnimo se slovesne Jezusove obljube v evangeliju včerajšnje maše: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro [pri Luku: »dal Svetega Duha] tem, ki ga prosijo!« (Mt 7,11).

»Krst v Duhu« se je pokazal kot preprosto in mogočno sredstvo za prenovo življenja milijonov vernikov v skoraj vseh krščanskih Cerkvah. Nešteto je ljudi, ki so bili kristjani samo po imenu in so zaradi te izkušnje postali dejanski kristjani, predani molitvi hvale in zakramentom, dejavni v evangelizaciji in pripravljeni sprejeti pastoralne naloge v župniji. Resnično spreobrnjenje od mlačnosti k gorečnosti! Primerno je, da sami sebi rečemo, kar je Avguštin skoraj ogorčeno ponavljal sebi, ko je poslušal zgodbe moških in žensk, ki so v njegovem času zapustili svet, da so se posvetili Bogu: »Si isti et istae, cur non ego?«[8]: Če so zmogli ti in te, zakaj nebi tudi jaz?

Prosimo Božjo Mater, naj nam pridobi milost, ki jo je pridobila od Sina v Galilejski Kani. Po njeni prošnji se je takrat voda spremenila v vino. Prosimo, da se bo po njeni priprošnji voda naše mlačnosti spremenila v vino prenovljene gorečnosti. Vino, ki je ob binkoštih povzročilo pijanost Duha in jih naredilo »goreče v Duhu«.

[1] Sv. Tomaž, S.Th, I-IIae, q. 113, a. 4.
[2] Terezija Avilska, Vita, cap. 7-8.
[3] N. Cabasilas, Vita in Cristo, II, 8: PG 150, 552 s.
[4] Filon Aleksandrijski, Legum allegoriae, I, 84 (methē nefalios).
[5] Sv. Ciril Jeruzalemski, Catech.. XVII, 18-19 (PG 33, 989).
[6] Makarij Egiptovski, in Filocalia, 3, Torino 1985, str. 325).
[7] Sv. Ambrož, Comm. al Sal 35, 19.
[8] Sv. Avguštin, Confessioni, VIII, 8, 19