Kard. Piacenza: aktualnost in smisel krščanske spokornosti
Andreja Červek – Vatikan
Postni čas in pandemija – dve obdobji, od katerih prvo narekuje bogoslužni koledar in življenje Cerkve, drugo pa danes bremeni vse človeštvo – imata skupnih nekaj besed, za katere se zdi, da so vsaj na Zahodu že zastarele, začne kardinal Mauro Piacenza, glavni penitenciar sodišča Apostolske penitenciarije, pismo vernikom, v katerem ponuja svoje razmišljanje o postnem času in spokornosti. Ravno sedaj se »od državljanov po vsem svetu zahteva, da se odpovejo, vsaj delno, uveljavljanju svoje osebne svobode, da žrtvujejo svoj življenjski slog in sprejmejo potrebne higienske in zdravstvene varnostne ukrepe, da so poslušni navodilom zakonite oblasti, tudi ko preprečujejo stik z bolnim družinskim članom.
Ukrepi in spokornost v pričakovanju pozitivne prihodnosti
Da bi se državljane spodbudilo k tej nepredstavljivi spremembi življenja, mediji posredujejo tri vrste sporočil: opozorilo na neizmerno nevarnost, pred katero je vsak odgovoren zase in za druge; naznanilo prihodnosti, ki je v svojem bistvu pozitivna; zagotovilo, da zahtevana čakanje in žrtve imajo svoj konec. Kardinal izpostavi, da so to, vsaj delno, od vedno tudi smernice krščanske spokornosti v času postnega časa. Pojasni, da na pepelnično sredo Boga prosimo, da bi s postom in spokornostjo začeli pot spreobrnjenja, ki nam omogoča zmago nad »duhom zla«, nad »prežečim sovražnikom«. A takoj se pred nami »odpre pozitivno obzorje, kar je zmaga, dosežena s Kristusovim križem«. In navsezadnje, postavljen je konec boja, ki ga »predstavlja sveto število štiridesetih dni, čas resničnega spreobrnjenja in odrešenja«.
Kristusova zmaga: zveličanje duše in telesa
Kardinal Piacenza zapiše, da sta zlo, o katerem govorimo v tem primeru, in zmaga nad njim, »neprimerljivo pomembna za človekovo življenje, saj se ne nanašata samo na časovno omejeno dobro telesnega zdravja, ampak na večno zveličanje, na dušo in telo, kar je mnogo bolj radikalno. Ravno zato se postni čas začne s pepeljenjem in besedami »Pomni, da si prah in da se v prah povrneš«, kar nas spominja, da smo ustvarjena bitja in v celoti odvisni od Boga; naše življenje, ki je s človeškega vidika namenjeno koncu, pa ima v Božjih nebesih in ne v zemeljskih stvareh svoj polni smisel in končni cilj.
Kardinal se v nadaljevanju pisma ustavi pri spokornosti v krščanskem smislu. Kot zapiše, vsebuje »zelo globoko veselje in neizprosno pravičnost, ki ju je treba ponovno odkriti«. Ne gre za nek poskus, da bi od Boga dobili tisto, kar s svojimi močmi ne moremo doseči, temveč je izraz pripravljenosti, da »z vsem svojim bitjem odgovorimo na Ljubezen, ki je popolnoma božanska in popolnoma človeška, ki si je v Kristusu nadela zlo sveta in s svojim križem in vstajenjem obnovila vesolje, razdejano zaradi greha«. Krščanska spokornost je torej krepost, ki jo poklanja Sveti Duh; z njo človek izroča svoje življenje Gospodu, sprejme trpljenje z Njim in soudeležbo pri novem življenju Kristusa, ki se je pokoril križu in s tem sedel na Božjo desnico.
Prava krščanska spokornost preobraža sedanje razmere
Iz žive navzočnosti Odrešenika izvirajo tiste poteze, ki pripadajo bogoslužnemu in duhovnemu izročilu Cerkve: »pravilno obravnavanje sebe pri izpraševanju vesti; sprememba odnosa z Bogom, s sabo in z drugimi preko molitve, posta in miloščine; vsakodnevno spominjanje navzočega Kristusa; spominjanje njegovega odrešenjskega trpljenja preko križevega pota; molitev spokornih psalmov; litanije svetnikov; dnevne prošnje; ljubeče motrenje Kristusa, Križanega in Vstalega, pri obhajanju in čaščenju evharistije; zaupna in zbrana molitev k Žalostni Materi Božji«. In ravno nanjo se obrača kardinal Piacenza ob koncu svojega pisma, da bi nam pomagala zoreti v resnični krščanski spokornosti, s katero sedanjo pandemijo vidimo in sprejmemo kot priložnost za zveličanje ter srcu obnovimo veselje in svobodo.
