Išči

Vatican News

Hrvaška, papežev nuncij: Država je preizkušena, vendar gleda v prihodnost

Nadškof Lingua, ki je v Zagrebu od leta 2019, je za Vatican News spregovoril, preden ga je papež Frančišek danes, v četrtek, 18. februarja, sprejel v avdienco, o ranah dveh potresov v manj kot enem letu in o pandemiji, ki je spravila na kolena turizem. Glede izrednega stanja z migranti »ne iščemo krivcev, ampak rešitve«. Nuncij v Iraku do 2015 je prepričan, da bo srečanje med Frančiškom in ajatolom Al Sistanijem »dalo zelo močno sporočilo in spodbudilo dialog«.

Alessandro Di Bussolo – Vatikan

»Papežu prinašam preizkušeno Cerkev« - zaradi dveh potresov v manj kot enem letu in gospodarske škode, ki jo je pandemija povzročila turizmu, ki je njen prvenstveni vir – a je živa.« Rekel mu bom, »da je njegov obisk v Iraku blagoslov, in njegovo srečanje z velikim ajatolo Al Sistanijem »bo spodbudilo dialog in uresničilo sporočilo Vsi bratje. Nadškof Giorgio Lingua, ki ga je dopoldne v četrtek, 18. februarja 2021, sprejel papež Frančišek, je apostolski nuncij na Hrvaškem od julija 2019, od 2010 do 2015 pa je bi papeški predstavnik v Iraku in Jordaniji, potem pa na Kubi.

Blaženi Stepinac, »škof z vonjem po ovcah«

Šestdesetletnik, Piemontez iz Fossana, v provinci Cuneo, monsinjor Lingua je za Vatican News spregovoril tudi o drami migrantov z »balkanske poti«, prepričan, da ni čas za to, da bi iskali krivce, ampak da bi »našli rešitve« in sprejeli odločitve, v katerih se je »bolje zmotiti zaradi prevelike velikodušnosti kot zaradi pretirane togosti.« O ljubezni Hrvatov do blaženega kardinala Stepinca »škofa, ki je v resnici imel vonj po ovcah« in o moči vere iraških kristjanov vsemu navkljub. Z veseljem se spominja sodelovanja več kot 500 mladih Kubancev na Svetovnem dnevu mladih v Panami leta 2019. Tako je spregovoril o hrvaški državi, v kateri papeža predstavlja manj kot dve leti.

O. – Papežu prinašam živo in preizkušeno Hrvaško. Preizkušena od tragedij dveh potresov, enega z epicentrom v Zagrebu, 5,2 po Rihterjevi lestvici, drugega v Petrinji v škofiji Sisak, z močjo 6,4, ki sta se zgodila v najslabšem trenutku pandemije. Prvi potres v Zagrebu je bil na prvo nedeljo zaprtja, medtem ko je bil v Petrinji v drugem zaprtju drugega velikega vala. Ti dve tragediji sta se prišteli škodi, ki jo je tudi ekonomsko povzročila pandemija koronavirusa, ki je imela ogromen vpliv na prvenstveni vir države, na turizem. Papežu prinašam ponosno ljudstvo, navezano na svoje korenine in istočasno ljudstvo, ki gleda tudi v prihodnost, ki gleda v Evropo, nekateri z nekoliko nezaupljivosti, drugi z večjim upanjem in optimizmom. V celoti vzeto prinašam dobro organizirano Cerkev, ki ima seveda, kakor povsod, nekaj problemov, ki jih ni mogoče zanikati, vendar je v celoti živa Cerkev. Mislim na neko nekoliko klerikalno skupino. Vendar je za to Cerkev značilna pobožnost do Marije in velika navezanost na svetega očeta in na rimsko Cerkev. Morda sem se zaradi tega čutil zelo sprejetega: kamorkoli grem, srečujem ljudi, ki prisrčno izražajo svojo naklonjenost do papeževega predstavnika in torej do svetega očeta.

Temu težkem položaju se je dodalo še izredno stanje z migranti z »balkanske poti«, med katerimi so mnogi mladoletniki brez staršev. Kako se lahko odgovori na poziv papeža Frančiška k humanitarni skrbi za te ljudi«?
O. – Stanje je zelo težko in zapleteno. Nedvomno je pred očmi vseh humanitarna kriza, ki je ne moremo ignorirati, ki je vidna. Najstniki, mladi in odrasli, v nekaterih primerih otroci, ki so se prisiljeni soočiti s trdo zimo v obsodbe vrednih razmerah. Zato mislim, da ni čas, da bi iskali odgovorne in krivce, zakaj so tam in zakaj so v takšnih razmerah, ampak je pomembno stopiti skupaj in poiskati rešitve. Ne zdi se mi, da bi bil konflikt, ki je v nekaterih primerih nastal med vladami in nevladnimi organizacijami, zdravilen, nasprotno, nikomur ne koristi, predvsem pa škodi tistim, ki bi radi pomagali. Sam osebno mislim, da se je takrat, kadar je treba sprejemati odločitve, bolje motiti zaradi pretirane velikodušnosti, kot zaradi pretirane togosti. Tudi zato, ker obstaja nevarnost, da bi zastrupili srce tistih, ki so se odpravili na pot, ki so zapustili svojo deželo, morda nekoliko naivno, ampak tudi z velikim upanjem in da bi gojili obup. Ker so dvakratno razočarani: od svojih držav in od tistih, za katere so mislili, da jih bodo sprejeli. Upoštevati moramo, da ni ne ekonomskih migrantov in ne migrantov zaradi vojne, ki radi zapustijo svojo deželo. Če nimajo niti najmanjšega upanja v boljšo prihodnost, ima razočaranje lahko zelo hude negativne posledice.

Kakšna so pričakovanja hrvaške krščanske skupnosti v zvezi z morebitno kanonizacijo blaženega kardinala Stepinca?
O. – To vprašanje mi postavljajo povsod, kamor grem, in to z vedno večjo vztrajnostjo. Moram reči, da je name naredil velik vtis lik tega blaženega, ki ga imajo Hrvati za očeta in zato tudi razumem njihovo nestrpnost, da bi ga videli povzdignjenega na oltar. Pretekli teden sem maševal v njegovi rojstni župniji in sem dejal nekaj, kar sem ugotovil, da je zelo ugajalo, ampak sem prepričan, da je bilo tako. Dejal sem, da sem v 30 letih diplomatske službe potoval po številnih delih sveta, in sem redko naletel na tolikšno ljubezen in občudovanje nekega ljudstva do nekega svetnika, kakor ju ima hrvaško ljudstvo do blaženega Stepinca. In mislim, da je to upravičeno, ker v Stepincu vidim profil škofa, kakor ga je začrtal papež Frančišek. Bolj ko ga poznam bolj ga cenim. To je škof, ki je v resnici imel vonj po ovcah, ki je bil blizu svojemu ljudstvu, ki je na Cerkev gledal kot na poljsko bolnišnico in si je zato zavihal rokave, da bi naredil to, kar je mogel, da je sprejemal reveže, begunce. Bilo je v času 2. svetovne vojne. Koliko socialnih programov in koliko cerkva je ustanovil! Kamor koli grem, naletim na nekoga, ki mi pravi: »Glejte, to je hotel Stepinac, to je on storil, to je načrtoval, a mu ni uspelo uresničiti,« ali pa »prišli smo sem, ker nas je on hotel.« Potem vidim, da je ena prvih nuncijevih nalog iskati kandidate za škofovstvo in pri tem mi ni težko imeti pred očmi, imeti pred seboj idealne podobe: vidim jo v kardinalu Stepincu. To ne pomeni, da bo kanonizacija jutri, ampak želim reči, da je meni dal veliko in upam, ker da bo še naprej toliko dajal hrvaški Cerkvi, predvsem tako, da bo obujal posnemovalce.

Vedelo se je za bratski obisk pri zagrebškem kardinalu nadškofu Bozaniću, ki ga je zahteval papež. Kaj lahko poveste o izidu tega obiska?
O. – Ne morem veliko povedati, ker se ni vedelo nič. Ko sem imel pred kratkim možnost srečati se s predstojniki Kongregacije za škofe, sem v imenu kardinala Bozanića vprašal kardinala prefekta, kaj je bilo s tem obiskom pred dvema letoma, mi je kardinal Ouellet pojasnil, da je razlika med bratskim obiskom in apostolskim obiskom. Apostolski vizitator ima naročilo, da razišče posebne okoliščine, ki so bile že ugotovljene. Obstaja nek problem in on mora videti, kdo so odgovorni in predlagati ukrepe. Bratski obisk pa se zahteva, kadar gre za nekega kardinala in so samo  govorice, glasovi, o morda slabem upravljanju, o moralnih vprašanjih vodenja, ampak kot govorice. Bratski obiskovalec mora tedaj preiskovati bratsko, kot pove že sama beseda, vendar neformalno in na koncu bratskega obiska običajno ni nobenega sporočila, kadar se zdi, da niso potrebni nadaljnji posegi.

Preden ste leta 2019 prišli v Zagreb, ste bili štiri leta nuncij na Kubi in doživljali za državo občutljive čase od smrti Fidela Castra do upanja na ukinitev embarga Združenih držav, ki je potem padel, in končno dva obiska papeža Frančiška v nekaj mesecih. Česa se spominjate iz teh let in kako ste zapustili kubansko Cerkev?
O. – V spominu imam Cerkev polno upanja. Našel sem lepo harmonijo, lepo občestvo med škofi, ki so bili vedno v dialogu z oblastmi. Včasih so se pritoževali, da niso dosegli dovolj, drugič so bili hvaležni za to, kar so dosegli. Posebno me je razveselilo, da sem videl mlade, ki so lahko šli na Svetovni dan mladih v Panamo leta 2019, in to v pomembnem številu. Bilo je prvič, da je na njem sodelovalo več kot 50 mladih Kubancev in to daje upanje. Pred svojim odhodom sem želel povedati svoj vtis o realnosti in vprašanju, ki so mi ga številni postavljali: ali je na Kubi verska svoboda ali ne. Dejal sem, da lahko mirno rečem, da je polna svoboda bogoslužja, v smislu da cerkve lahko opravljajo katero koli dejavnost, kakršen koli obred, a rekel sem, da morda verska svoboda z našega stališča še ni popolna. Ker kljub temu, da obstaja velika strpnost do tega, kar se dela tudi na ravni formacije, poučevanja, naši napori, naše delo velikokrat še ni uradno priznana in zato mislim, da je še vedno pot pred nami, čeprav smo skupaj že ogromno prehodili.

Pred Kubo je bila vaša prva zadolžitev kot apostolski nuncij v Iraku in Jordaniji od leta 2010 do 2015. Leta umika tujih sil iz Bagdada, pa tudi vzpona Islamske države, pa do dramatičnega bega kristjanov z ravnice Ninive julija 2014. Kaj vam ostaja iz teh let?
O. – Ostaja spomin na trpečo Cerkev in na močno Cerkev. Predvsem bi rad poudaril moč iraških kristjanov, ki so kljub zelo težkim obdobjem ohranili vero. Jasno je, da so bili mnogi prisiljeni, skoraj porinjeni, da zapustijo državo in se zanesejo na srečo, kakor njihov oče Abraham, ki je bil poklican, oni pa so bili bolj prisiljeni kot poklicani, da so zapustili državo in iskali boljšo prihodnost. Vedno pa me je pretresla velika moč njihove vere.

Kakšen pomen bi lahko imel bližnji obisk papeža Frančiška v luči vaših izkušenj z bližnjevzhodno državo?
O. – Mislim, da bo papežev obisk v Iraku velik blagoslov. Lahko obstajajo dvomi o uspehu, o tveganjih, ki jih prinaša, vendar sem prepričan, da bo Gospod pomagal svetemu očetu in bo to zelo pomembna priložnost za uresničitev sporočila okrožnice Vsi bratje. Eden od najpomembnejših dogodkov bo po mojem mnenju srečanje z velikim ajatolo Al Sistanijem, ki sem ga imel priložnost nekajkrat obiskati. Vedno je me pretresla njegova preprostost: gre za voditelja miru, ki išče dobro vseh, ki ima čut za bratstvo, kar ni malo. Zato sem prepričan, da bo iz tega srečanja prišlo zelo lepo, zelo močno sporočilo: spodbudilo bo dialog, saj ni druge poti rešitve, kot pot dialoga in to bo velika spodbuda za kristjane po tako težkih letih. Prepričan sem, da bo Gospod izlil svoje blagoslove na to potovanje, tudi v tem obdobju dodatnih težav, kot je pandemija.

Oktobra leta 2013 ste na predavanju v svojem Piemontu rekli, da ste optimist glede prihodnosti kristjanov v Iraku. Ste to še vedno?
O. – Seveda je sedaj težko ocenjevati na daljavo in brez upoštevanja stvarnosti. Navsezadnje se je največji problem teh zadnjih let, odkar sem odšel, to je bila zasedba Islamske države, v določenem smislu precej zmanjšal, zato obstaja razlog, da še naprej ostajamo polni zaupanja in optimizma. Mislim pa, da bodo potrebna dejanja, kot je papežev obisk, kot opogumljenje, kot je ustanavljanje univerz, univerze v Erbilu, itd., da bi mladim kristjanom dali razloge za to, da bodo ostali in da bodo priče svoje vere.

Četrtek, 18. februar 2021, 17:21