Išči

Vatican News
Papež Pij XII. med srečanjem z judi, ki so preživeli koncentracijska taborišča Papež Pij XII. med srečanjem z judi, ki so preživeli koncentracijska taborišča 

»Seznam Pija XII.« Članek o knjigi, ki pontifikat Pija XII. pokaže v novi luči

V teh dneh je izšla knjiga »Pij XII. in judje« Johana Ickxa, ki je odgovoren za zgodovinski arhiv Oddelka za odnose z državami vatikanskega državnega tajništva. V njej avtor rekonstruira dogodke, katerih protagonisti so bili papež Pij XII. in njegovi najožji sodelavci v letih nacističnega holokavsta. Matteo Luigi Napolitano je za vatikanski časopis L'Osservatore Romano pripravil prispevek z naslovom »Seznam Pija XII.«, ki ga predstavljamo.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Ickxova knjiga odpira novo obdobje študija o pontifikatu Pija XII., s prerezom tega, kar avtor poimenuje »Pisarna« (Le Bureau – naslov knjige v francoščini) oz. Prvi oddelek Državnega tajništva, ki je odgovoren ne le za mednarodne odnose, ampak tudi za dogodke, povezane z mnogimi judi, ki so se med drugo svetovno vojno obrnili na Vatikan za pomoč, podporo, nasvet in zaščito.

Spreobrnjenje v katolištvo ni spremenili judovske krvi

Iz dokumentov je razvidno, da za Hitlerja in njegove pristaše spreobrnjenje v katolištvo ni spremenilo judovske krvi. Spreobrnjenje z namenom, da ne bi bili obravnavani kot »nearijci«, ni bilo nikakršno zagotovilo. Prvi oddelek je za to vedel, prav tako pa je vedel tudi, da se je Nemčija ponašala s tem, da jo mnogi posnemajo. Slovaška, na primer, je izbrala totalitarno pot: »Krščeni ali ne – je neizprosno dejal minister Mach – vsi judje morajo oditi.« Pod nemškimi pritiski so Madžari Nemcem izročali tiste jude, ki so poskusili prečkati mejo s Slovaške strani. Slovaški škofje so napisali skupno ovadbo, ki jo je papež popolnoma podpiral. »Vendar pa je težava v tem, da je slovaški predsednik duhovnik,« je zapisal msgr. Tardini s tedanjega Državnega tajništva in dodal: »To, da Sveti sedež ne more ukrotiti Hitlerja, vsi razumejo. Vendar pa, kdo lahko razume to, da ne more obrzdati duhovnika?«

Ljudje na begu in prizadevanje za njihovo rešitev

Šlo je za izredno težke situacije, v katerih »so zaposleni na Prvem oddelku lahko storili bore malo za to, da bi bili lahko krivci kaznovani«. To je razvidno tudi iz depeš msgr. Burzia, predstavnika Svetega sedeža v Bratislavi, o njegovih pogovorih s premierjem Tuko: »Ali se splača, da še naprej poročam Vaši eminenci o svojem pogovoru z blaznežem?« Vsebino nove knjige je potrebno zato razumeti kot zgodovino o ljudeh na begu, pa tudi o prizadevanjih, da bi s človeškimi močmi in omejenostmi rešili njihova življenja. Tako je zadoščeno pravici zaradi nekaterih, tudi nedavnih, napačnih površnih trditev o antisemitizmu rimske kurije v času papeža Pija XII.
Med dogodki, ki jih navaja avtor, je tudi primer msgr. Jana Voitaššaka, škofa Spiša, ki je bil naklonjen nacistom in mu je slovaška vlada ponudila funkcijo državnega svetovalca. Zaradi svoje škofovske službe bi jo moral zavrniti, vendar jo je sprejel in papeža Pija XII. za soglasje prosil šele kasneje.

»Seznam Pija XII.«

»Judje« je naslov cele vrste dokumentov, ki vsebuje 170 stališč, urejenih po abecednem vrstnem redu, s skupno približno 2800 primeri. V Prvem oddelku je kardinal Maglione upravljal Prvi in Drugi oddelek. Ni izključeno, da je imel drugi oddelek lasten register ali način arhiviranja, kar bi pomenilo, da tudi drugi arhivi Svetega sedeža, kot na primer Apostolski arhiv, hranijo podoben material, ki zadeva jude.« Obstoj dokumentov »Judje«, ki jo Ickx imenuje »Seznam Pija XII.«, je »otipljiv dokaz interesa za osebe, ki jih zaradi rasnih zakonov niso imeli za običajne državljane, bodisi zato, ker so bili judje ali krščeni judje.« Na tem mestu ni mogoče navesti vseh »judovskih primerov«, ki so zabeleženi v Vatikanu. Vendar pa se lahko reče, da dokumenti jasno kažejo, kakor piše Ickx, da si je Vatikan prizadeval, »da bi rešil vsakega posameznega človeka, ne glede na barvo in vero.«

Primer družine Ferenczy

Izmed primerov, navedenih v knjigi, Napolitano v članku izpostavi dva: prvega predstavljata zakonca Oskar in Maria Gerda Ferenczy, avstrijska katoličana judovskega porekla, ki sta migrirala iz Avstrije po anšlusu. S hčerko Manon Gertrude sta se preselila v Zagreb, pri čemer jima je pomagal tamkajšnji nadškof, msgr. Stepinac. Vendar pa so leta 1939 lokalne oblasti, ki so bile že blizu nacizmu, vse jude, ki so bili tujci, ne glede na to, če so bili spreobrnjeni, poslali proti italijanski meji. Družina Ferenczy je šla v Opatijo. V situaciji velike revščine in obupa je Maria Gerda napisala papežu Piju XII. prvo pismo, v katerem mu je priznala, da je prodala Sveto pismo za kos kruha, in napisala o neuspelih poskusih, da bi družina dobila potne liste, s katerimi bi lahko emigrirala. Iz dokumentov je razvidno, da je Pij XII. osebno prebral pismo, vendar pa ni vedel, kako naj pomaga družini, saj se gospa Maria glede tega ni izrazila. »Izrednega usmiljenja vreden primer« je bil zaupan msgr. Dell'Acqua, ki je reškega škofa msgr. Camozza prosil, naj se zanima za družino. Situacija se je zaostrila leta 1939, ko je bila družina skoraj izročena nemškim oblastem in deportirana na Poljsko. Maria Gerda je papežu ponovno napisala pismo, v katerem ga je rotila, naj prepreči nevarnost in ponovno prosila za pomoč, da bi lahko družina emigrirala. Tudi tokrat je bil za to zadolžen msgr. Acqua, ki je ponovno pisal msgr. Camozzu, saj na prvo pismo ni odgovoril. Tokrat mu je bilo naročeno, naj italijanske oblasti prosi za podaljšano dovoljenje za bivanje za družino Ferenczy. Nerazumljivo je Camozzo še vedno molčal. Maria Gerda je še tretjič pisala papežu o tragediji, ki jo živi družina, in ponovno prosila za pomoč. Kot je zapisal Ickx, »je iz Zgodovinskega arhiva razvidno, da Prvi oddelek ni prenehal spremljati njenega primera.«  Situacija se je še poslabšala z aretacijo Oskarja Ferenczyja, ki je bil odpeljan v zapor na Reki. Ko je za to izvedel Vatikan, je msgr. Dell'Acqua zadolžil, naj pripravi pismo za jezuita Tacchija Venturija, ki je bil privilegiran sogovornik italijanskih oblasti. 7. avgusta je Maria Ferenczy od predstojnice sester Naše Gospe s Siona izvedela, da so morda v Vatikanu na razpolago vizumi za Brazilijo. Tedaj je Maria Gerda v pismu papeža prosila, da bi jih lahko dobila za svojo družino. Tudi tokrat je primer prevzel Dell'Acqua. Glede na težke okoliščine je bila družini najprej poslana pomoč v višini 800 lir, vendar pa je imelo zadnjo besedo glede vizumov brazilsko veleposlaništvo pri Svetem sedežu. Prvi oddelek je posredoval in 19. avgusta 1940 je kardinal Maglione lahko Marii Gerdi Ferenzcy končno sporočil, da so bili vizumi odobreni. Zdelo se je, da je situacija končno rešena. Vendar pa so ob prihodu v Rio de Janeiro Oskarju Ferenczyju prepovedali izkrcanje, ker naj bi bil njegov vizum neveljaven. Kaplan ladje je telegrafiral novico na Prvi oddelek Državnega tajništva in ga prosil za posredovanje. Sveti sedež je takoj poslal kablogram in brazilskim oblastem potrdil veljavnost vizumov. Za družino Ferenczy se je tako začelo novo življenje. Gre za simptomatičen primer tega, »kako so se krščeni judje znašli dobesedno ujeti in stisnjeni med svoji dve identiteti.« S tem, ko so se rasni zakoni začeli zaostrovati, namreč »ni bilo več razlike med judi in krščenimi judi.«

Primer družine Maje in Wladimirja

Drugi primer, ki ga navaja avtor članka, pa se v knjigi nahaja v poglavju, ki opisuje življenje »preprostega človeka in osemletne deklice«. Preprost človek (sam se je rad opredelil s tem imenom) je bil Mario Finzi, ki je bil zaposlen na oddelku Delegacije za pomoč judovskim emigrantom v Bologni. Avgusta 1942 je pisal papežu Piju XII. in ga prosil, naj s krščansko ljubeznijo posreduje, »da bi rešil ubogo osemletno bitje, ki ga ogrožata sovraštvo in krutost ljudi.« Šlo je za Majo Lang, jugoslovansko deklico, ki je imela 17-letnega brata Wladimirja, ki je bil v hišnem priporu v vili nepremičninskega posrednika Alfonsa Canove v kraju Sasso Marconi. Vladimir je Finzija prosil, naj reši njegovo sestrico. Družino so aretirali na Hrvaškem, dekličino dovoljenje za bivanje pri teti na Madžarskem pa je že poteklo, tako da je bila v nevarnosti, da bi jo odpeljali na hrvaško mejo. Finzi se je zavedal nevarnosti za deklico, zato je izdelal načrt, ki ga je predložil papežu: storiti, da bi deklica prišla v Italijo in se pridružila svojemu bratu. Vendar pa se je moral za to Sveti sedež obrniti na italijansko zunanje ministrstvo, ki bi lahko kontaktiralo svoje predstavništvo v Budimpešti. »Sveti oče, vem, da to, kar si Vas drznem prositi, ni malo – je napisal Finzi Piju XII. –; vendar pa za preproste ljudi ni lahko delovati krščansko v svetu, ki v tako veliki meri zanika Kristusa.« Vatikan ni izgubljal časa, Po tem, ko so prejeli navodila, je januarja 1943 p. Tacchi Venturi uspel za malo Majo in njene starše na italijanskem ministrstvu za notranje zadeve pridobiti dovoljenje za vstop in bivanje v Sasso Marconi. Nalog italijanskih oblasti je prišel pravočasno, da je rešil celotno družino. Vendar pa so se na določeni točki za Majo izgubile sledi. Glede na podatke iz arhiva v Jad Vašemu je žal umrla v enem izmed taborišč. Kot je zapisal Ickx, Majin primer »osvetli zanimivo perspektivo,« in sicer dejstvo, da je bil gospod »Finzi iz Bologne prepričan, da je bil papež Pij XII. edina avtoriteta, ki je še mogla uspešno posredovati pri tako kompleksnem in presenetljivem humanitarnem primeru.« Mario Finzi, ta mlad »preprost človek« zlatega srca, je izvedel za aretacijo in deportacijo v Auschwitz, za osvoboditev in končno za prezgodnjo smrt zaradi bolezni, ki jo je deklica dobila v taborišču. Langovi so se vrnili v Jugoslavijo leta 1945 in se tri leta kasneje preselili v Izrael. »Skupaj z junaki kraja Sasso Marconi, ki so obeleženi tudi v Jad Vašemu, in s preprosim judom, Mariem Finzijem, žrtvijo nacističnega nasilja, sta Pij XII. in Prvi oddelek rešila eno družino.«  

Korak h »zgodovinopisni demokraciji«

Ta knjiga je torej popotnica za novo dobo študijev, ki pomete s preteklimi in nedavnimi ideološkimi predsodki ter izpodbije idejo, da je bil Pij XII. na temni strani in ne na vrhu kompleksne mreže pomoči judom in beguncem, ki je delovala v jasnih okoliščinah. Skratka, gre za pomemben korak k tisti »zgodovinopisni demokraciji«, ki si jo mnogi želijo.  

Četrtek, 14. januar 2021, 13:46