Papeži upanja

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Benedikt XVI.: Molitev goji upanje

V svoji drugi okrožnici, ki je izšla 30. novembra 2007, je papež Benedikt XVI. razmišljal o krščanskem upanju, ki ni individualistično, ampak skupnostno; ki vedno zaupa v Božjo pomoč: »V okrožnici Spe salvi (Rešeni v upanju) sem molitev in trpljenje opredelil kot kraj "učenja in urjenja upanja". … Molitev goji upanje, saj nič drugega bolj ne izraža Božje stvarnosti v našem življenju kot to, da molimo z vero. Tudi v samoti najtežje preizkušnje mi nič in nihče ne more preprečiti, da se ne bi obrnil na Očeta, "na skrivnem" v svojem srcu, kjer samo On "vidi«.
Tako je sveti oče sam povzel pomen krščanskega upanja med sveto mašo na pepelnično sredo 6. februarja 2008. Molitev torej goji upanje: ko molimo, se vedno urimo v upanju ter ga udejanjamo. Ne bi mogli živeti brez upanja, da bodo naše molitve uslišane.

Janez Pavel II.: Upanje, ki se usmerja h Kristusu

Med opoldansko molitvijo 24. decembra 1989 je papež Janez Pavel II. upanju dal »dejaven« pomen. Spregovoril je o pomenu soudeležbe: »Na ta dan pred božičem srca kristjanov in celotne Cerkve napolnjuje občutek pričakovanja. Pripravljamo se, da bi sprejeli Kristusa, ki prihaja k nam kot zveličar sveta. Vemo, da prihaja z duhovno močjo, ki je zmožna preoblikovati in prenoviti celotno stvarstvo. Zato smo gotovi, da naše upanje ne bo osramočeno: Kristus sam je porok za njegovo dokončno izpolnitev. Vendar pa On želi, da dejavno sodelujemo pri delu, ki ga je začel s svojim prihodom na svet: želi, da tudi mi sodelujemo pri odrešenju. Vernik pričakuje vse od Kristusa in si kljub temu prizadeva živeti tako, kot da bi bilo vse odvisno od njega. To je upanje, ki mora spodbujati kristjana pri vsakdanjem prizadevanju, da bi živel evangeljske vrednote. … Svet je žejen upanja. Čuti, da ga težijo mnoge tegobe, pestijo mnoge preizkušnje. Povsod je videti drame bede in tragedije, ki so jih povzročile človeške strasti. Želje po miru ovirajo rivalstva, vojne, konflikti vseh vrst. Zahteve po pravični porazdelitvi bogastva trčijo na upor prepotentnosti in egoizma. Duhovnik, človek upanja, bo spodbujal vsa prizadevanja dobre volje, predvsem pa bo težil k temu, da bo okoli sebe širil upanje, ki ne osramoti (Rm 5,5), to je upanje, ki se usmerja h Kristusu in vse pričakuje od njega.«

Pavel VI. mladim

Upanje, ki se obrača na Kristusa in Vanj zaupa, gre preko njegovih oznanjevalcev, Božjih ljudi, ki pričujejo o tistem upanju, ki je Kristus sam. V viharnih 70-letih prejšnjega stoletja je papež Pavel VI. mladim generacijam, ki so bile žejne upanja v boljši svet, govoril o Jezusu kot o resničnem »človeku upanja«. Na cvetno nedeljo, 26. marca 1972, je sveti oče spomnil na dvom, ki je pretresal Galilejce: ali je Kristus resnično Mesija ali ne?
»Če berete evangelij, boste videli, da se okoli te alternative odvija Jezusova drama. Ne samo Jezusova, ampak drama Ljudstva; in ne le tistega Ljudstva, ampak vsega človeštva; naša ista drama, nas, ki smo tukaj; drama današnjega in jutrišnjega sveta; v tej drami se namreč odloči, če je Jezus resnično poslan od Boga, če je On Zveličar sveta; če je težišče, v katerem se osredotočijo in razrešijo vsa življenjska vprašanja človeka, vsakega človeka na našem planetu. Spomnite se torej prizora, ko Jezus na dan, ki se ga danes spominjamo in ga podoživljamo, vstopi v Jeruzalem, ki je poln ljudi, ki so prišli z vseh predelov tiste preroške dežele; ob vzklikih ljudstva, najprej živahnih mladih, je prizan in razglašen za Mesija; Davidov sin, človek preteklega upanja in prihodnjega upanja, osrednji človek, človek, v katerem je težišče; človek, ki v sebi povzame usodo človeške zgodovine, tisti, ki razkriva in dopolni starodavne in prihodnje prerokbe; človek-Bog našega zveličanja.«

Pij XII. med vojno o zarji upanja

Cerkveno učiteljstvo je ohranjalo in gojilo upanje tudi v času preizkušenj. V svojem božičnem sporočilu leta 1944, ko je vojna trajala že šesto leto, je papež Pij XII. govoril o zarji upanja, v kateri je že slutil, da se spopadi bližajo koncu… »Naj bo Gospod blagoslovljen! Iz žalostnega ječanja bolečine, iz samega osrčja mučne tesnobe zatiranih posameznikov in držav, vstaja zarja upanja. V vedno večji trumi plemenitih duhov vzhaja misel, vedno bolj jasna in odločna volja: narediti iz te svetovne vojne, iz tega vesoljnega razdejanja točko, iz katere se bo začelo novo obdobje za globoko prenovo, popolno preoblikovanje sveta. Medtem ko se vojske še naprej pehajo v pogubnih bojih, z vedno bolj krutimi bojnimi sredstvi, se odgovorni predstavniki narodov zbirajo pri pogovorih, na sestankih, z namenom, da bi določili temeljne pravice in dolžnosti, na katerih bi morala biti ponovno zgrajena skupnost držav, da bi začrtali pot v prihodnost, ki bo boljša, bolj varna, bolj vredna človeštva.«

Janez XXII.: Upanje za Cerkev in človeštvo

Upanje v takšno prihodnost za človeštvo in za Cerkev je prežemalo besede papeža Janeza XXIII. ob odprtju drugega vatikanskega koncila 11. oktobra 1962. Upanje v prihodnost je pronicalo iz samega papeževega glasu, v katerem je bilo moč slutiti njegov nasmeh; upanje na nove čase … »Dragi sinovi, slišim vaše glasove. Moj glas je samo en, vendar pa povzema glas celotnega sveta; tukaj je zastopan ves svet. Lahko bi rekli, da je ta večer celo luna prihitela – poglejte jo visoko na nebu – da bi si ogledala ta prizor. Zaključujemo veliki dan miru; miru: "Slava Bogu in mir ljudem blage volje." Pogosto ponavljamo to željo in ko lahko rečemo, da nas žarek, milina Gospodovega miru združuje in prevzame, pravimo: "Poglej, tu je predokus tega, kar bi moralo biti življenje, vedno, v vseh dobah, in življenja, ki nas čaka za vedno." … Še naprej se imejmo torej radi, imejmo se radi tako; tako glejmo drug na drugega v srečanju, razumevajmo, kaj je tisto, ki nas združuje in pustimo ob strani tisto – če obstaja – kar nas drži malo v težavah. Nič: Fratres sumus! (Bratje smo!) Luč, ki žari nad nami, ki je v naših srcih, ki je v naši vesti, je Kristusova luč, ki resnično želi s svojo Milostjo gospodovati vsem dušam. … Pripadamo torej dobi, v kateri smo občutljivi na glasove z Višave: in želimo biti zvesti in živeti v skladu z nazivom, ki nam ga je podelil blagoslovljeni Kristus.«

Benedikt XVI.: Vzgajati za upanje pomeni odpreti se Bogu

In vendar se kljub temu upanju pogosto današnji svet sredi preizkušnje pandemije zdi brez obzorij, brez upanja. Ta problem in tudi rešitev zanj je ponovno nakazal papež Benedikt XVI. v baziliki sv. Janeza v Lateranu 9. junija 2008, ko je ob odprtju simpozija rimske škofije z naslovom »Vzgajati za upanje« udeležence nagovoril z naslednjimi besedami: »V današnji družbi in kulturi, in torej tudi v tem našem ljubljenem mestu Rim, ni lahko živeti v znamenju krščanskega upanja. Po eni strani namreč pogosto prevladujejo drže nezaupanja, razočaranja in sprijaznjenosti, ki nasprotujejo ne le "velikemu upanju" vere, ampak tudi tistim "malim upanjem", ki so nam navadno v spodbudo pri doseganju ciljev v vsakdanjem življenju. Prevladuje občutek, da so, tako za Italijo kot za Evropo, najboljša leta že minila in da nove generacije čaka prihodnost nestalnosti in negotovosti. … Tako se bližamo najglobljemu in odločilnemu razlogu za šibko upanje v svetu, v katerem živimo. Ta razlog konec koncev ni drugačen od tistega, ki ga je apostol Pavel nakazal kristjanom iz Efeza, ko jih je spomnil, da so bili, preden so srečali Kristusa, "brez upanja in v svetu brez Boga" (Ef 2,12). Naša civilizacija in naša kultura, ki sta prav tako srečali Kristusa pred dva tisoč leti in bi bili posebej tukaj v Rimu neprepoznavni brez njegove prisotnosti, pa vendar vse prepogosto postavljata Boga na stran, brez Njega organizirata osebno in družbeno življenje; prav tako mislita, da se o Bogu ne more vedeti ničesar, ali pa celo zanikata njegov obstoj. Vendar pa ko se Boga pusti ob strani, nobena od stvari, ki imajo resnično težo, ne najde več trdnosti, vsa naša velika in drobna upanja so tako položena na praznino. Za to, da bi "vzgajali za upanje", kakor smo si zastavili, je torej predvsem potrebno Bogu odpreti svoje srce, razum in celotno življenje, da bi bili tako med brati njegove verodostojne priče.«