Novi dekreti. Sodnik Livatino, žrtev mafije, bo razglašen za blaženega
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Mučeništvo je bilo priznano Božjemu služabniku Rosariu Angelu Livatinu. Rodil se je 3. oktobra 1952 v kraju Canicattì na Siciliji, 21. septembra 1990 pa je bil umorjen iz sovraštva do vere.
O bodočem blaženem je 29. novembra lani spregovoril tudi papež Frančišek, ko se je srečal s člani študijskega centra, ki nosi njegovo ime: »Livatina je na poti v službo v mestu Agrigento na Siciliji ubila mafija. Star je bil 38 let. Janez Pavel II. ga je opisal kot "mučenca pravičnosti in posredno vere". Še vedno je zgled, predvsem za tiste, ki opravljajo naporno in zapleteno delo sodnikov. Ko je bil umorjen, ga skoraj nihče ni poznal. Delal je na sodišču na periferiji. Ukvarjal se je z zaplembami in zaseganjem lastnine, ki jo je mafija nezakonito pridobila. Svoje delo je opravljal dosledno, z veliko strokovnostjo in s konkretnimi rezultati. In zato se je mafija odločila, da ga odstrani. Livatino ni zgled samo za sodnike, ampak tudi za vse tiste, ki delajo na področju prava: zgled je s svojo usklajenostjo med vero in delom in z aktualnostjo svojega razmišljanja.
Nekoč je dejal: "Odločiti se pomeni izbrati. In izbrati je ena najtežjih stvari, h kateri je človek poklican. In ravno v tej izbiri, da bi se odločilo, v tej odločitvi, da bi se uredilo, veren sodnik lahko najde odnos z Bogom. Neposreden odnos, kajti zadostiti pravičnosti je uresničitev sebe, je molitev, je predanost Bogu. Neposreden odnos po ljubezni do sojene osebe. In ta naloga bo toliko lažja, kolikor bolj bo sodnik s ponižnostjo zaznal svoje šibkosti, kolikor bolj se bo družbi pokazal kot naklonjen in pripravljen razumeti človeka, ki ga ima pred sabo, in mu soditi brez drže nadčloveka, ampak s konstruktivno skrušenostjo." Rosario Livatino je s tem razmišljanjem pustil svetel zgled tega, kako se lahko vera v popolnosti izraža v službi civilni skupnosti in njenim zakonom; in kako se lahko poslušnost Cerkvi poveže s poslušnostjo državi.«
Božji služabniki, katerim so bile priznane junaške kreposti, pa so naslednji:
Vasco de Quiroga, škof Michoacána; rodil se je okoli leta 1470 v kraju Madrigal de las Altras Tores v Španiji, umrl pa v Pátzcuaru v Mehiki 14. marca 1565;
Bernardino Piccinelli iz reda Marijinih služabnikov, naslovni škof Gaudiabe in anconski pomožni škof; rodil se je 24. januarja 1905 v kraju Madonna dei Fornelli v Italiji, umrl pa 1. oktobra 1984 v Anconi.
Antonio Vincenzo González Suárez, škofijski duhovnik; rodil se je 5. aprila 1817 v Agüimesu v Španiji, umrl pa 22. junija 1851 v Las Palmasu.
Antonio Seghezzi, škofijski duhovnik; rodil se je 25. avgusta 1906 v Premolu v Italiji, umrl pa v Dachauu 21. maja 1945;
Bernardo Antonini, škofijski duhovnik; rodil se je 20. oktobra 1932 v kraju Cimego v Italiji, umrl pa 27. marca 2002 v Karagandi v Kazahstanu.
Ignazio Stuchly, duhovnik profes Družbe sv. Frančiška Saleškega; rodil se je 14. decembra 1869 v Bolesławu (današnja Poljska), umrl pa 17. januarja 1953 v Lukovu (Češka);
Rosa Staltari, redovnica profesa kongregacije Hčera Presvete Marije Soodrešiteljice; rodila se je 3. maja 1951 v italijanskem kraju Antonimina, umrla pa 4. januarja 1974 v Palermu.
