Išči

Vatican News

Druga adventna pridiga kardinala Raniera Cantalamesse: Oznanjamo vam večno življenje

Papeški pridigar kardinal Raniero Cantalamessa OFMCap je imel v sklopu adventnih pridig, ki jih je letos naslovil: »Tako nam daj spoznati štetje naših dni, da pridemo do srčne modrosti,« (Ps 90,12), drugo pridigo o drugi od večnih resnic z naslovom: »Oznanjamo vam večno življenje«.

Kardinal Raniero Cantalamessa
»OZNANJAMO VAM VEČNO ŽIVLJENJE«
(1 Jn 1,2)
Druga pridiga za advent 2020

Oče naš...

»Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog« (Iz 40,1). S temi Izaijevimi besedami se je začelo prvo berilo druge adventne nedelje. Gre za povabilo, celo za ukaz, ki je trajno aktualen, namenjen pastirjem in pridigarjem Cerkve. Danes hočemo sprejeti to povabilo in premišljevati o oznanilu – daleč najbolj tolažilnem – ki nam ga ponuja vera v Kristusa.

Druga »večna resnica«, ki jo je pandemija prinesla na površje, je negotovost in minljivost vseh stvari. Vse mine: bogastvo, zdravje, lepota, fizična moč … To imamo ves čas pred očmi. Dovolj je, če primerjamo današnje fotografije – naše in slavnih osebnosti – s tistimi izpred dvajsetih ali tridesetih let, da se tega zavemo. Omamljeni od življenjskega ritma na vse to nismo pozorni, ne zaustavimo se, da bi iz tega potegnili potrebne sklepe.

In nenadoma se je vse, kar smo imeli za nekaj samoumevnega, izkazalo za krhko, kot ledena plošča, po kateri veselo drsamo, ki pa se nenadoma zlomi pod nogami in potonemo na dno. »Nevihta – je dejal sveti oče v tistem nepozabnem blagoslovu »urbi et orbi« 27. marca letos, razkrinka našo ranljivost in pusti odkrite vse lažne in odvečne gotovosti, s katerimi smo gradili koledarje svojih obveznosti, načrte, svoje navade in prednostne naloge.«

Planetarna kriza, ki jo doživljamo, je lahko priložnost, da z olajšanjem ponovno odkrijemo, da kljub vsemu obstaja trdna točka, trdna tla, celo skala, na katero lahko postavimo svoje zemeljsko bivanje. Beseda Pasha – Pesach po hebrejsko – pomeni prehod, v latinščini pa se prevaja transitus. Tudi ta beseda spominja na nekaj »prehodnega« in »minljivega«, torej na nekaj nagnjeno v negativno. Sv. Avguštin je to težavo zaznal in jo rešil na razsvetljujoč način. Živeti Pasho, pojasnjuje, res pomeni iti mimo, toda »iti mimo k temu, kar ne mine«; pomeni »preiti od sveta, da ne bi prešli s svetom«.[1] Iti mimo s srcem preden gremo mimo s telesom!

Kar »nikoli ne mine« je po definiciji večnost. Ponovno moramo odkriti vero v onstran življenja. To je eden velikih prispevkov, ki jih verstva lahko prispevajo naporom za boljši in bolj bratski svet. Pomaga nam razumeti, da smo vsi sopotniki na poti k skupni domovini, kjer ni rasnih ali narodnostnih razlik. Skupna nam ni samo pot, ampak tudi cilj. S precej različnimi predstavami in zvezami je to skupna resnica vseh velikih verstev, vsaj tistih, ki verujejo v osebnega Boga. »Kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo« (Heb 11,6). Na ta način Pismo Hebrejcem povzema skupni temelj – neke vrste najmanjši skupni imenovalec – vsake vere in vsakega verstva.

Za kristjane vera v večno življenje ne temelji na vprašljivih filozofskih dokazih o nesmrtnosti duše. Temelji na jasnem dejstvu, na Kristusovem vstajenju in na njegovi obljubi: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. […] Odhajam, da vam pripravim prostor. Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (Jn 14,2-3). Za nas, kristjane, večno življenje ni abstraktna kategorija, ampak je prej oseba. Pomeni iti z Jezusom, »postati telo« z njim, deliti njegovo stanje Vstalega v polnosti in v neizrekljivem veselju trinitaričnega življenja: »Cupio dissolvi et esse cum Christo,« je sv. Pavel dejal svojim dragim Filipljanom: »Hrepenim, da bi se razrešil in bil s Kristusom” (Flp 1,23).

Mrk vere

Kaj pa se je zgodilo – se sprašujemo – s krščansko resnico o večnem življenju. V našem času, ki mu gospodujeta fizika in kozmologija, se ateizem kaže predvsem kot zanikanje obstoja nekega stvarnika sveta; v XIX. stoletju se je raje kazal kot zanikanje onstranstva. Hegel je trdil, da »kristjani energije, ki so namenjene zemlji, zapravljajo v nebesih.«[2] Feuerbach in predvsem Marx, ki sta sprejela to kritiko, sta se borila proti verovanju v življenje po smrti, trdeč, da odtujuje od zemeljskega prizadevanja. Misel na osebno preživetje v Bogu je zamenjala misel o preživetju v vrsti in v družbi prihodnosti.

Postopoma sta z nekakšnim sumom na besedo »večnost« padli pozaba in molk. Sekularizacija je opravila vse ostalo, tako da se zdi celo nespodobno, da bi med izobraženimi ljudmi, ki so v koraku s časom, še vedno govorili o večnosti. Sekularizacija je zapleten in dvorezen pojav. Označuje lahko avtonomijo zemeljskih stvarnosti ter ločitev med Božjim in cesarjevim kraljestvom in v tem smislu ne le, da ni proti evangeliju, ampak ima v njem eno svojih najglobljih korenin. Beseda sekularizacija pa lahko označuje tudi cel skupek sovražnih drž v odnosu do verstev in vere. V tem smislu se raje uporablja izraz sekularizem. Sekularizem je v odnosu do sekularizacije kot scientizem do znansvetnosti in racionalizem do racionalnosti.

Tudi tako razmejen pojav sekularizacije še vedno predstavlja veliko obrazov glede na področja, na katerih se kaže: teologija, znanost, etika, biblična hermenevtika, kultura, vsakdanje življenje. Njegov prvobiten pomen pa je en sam in jasen. »Sekularizacija«, tako kot »sekularizem« izhaja iz besede saeculum, ki v običajnem jeziku na koncu označuje sedanji čas – »sedanji eon« po Svetem pismu – v nasprotju z večnostjo – prihodnjim eonom ali z »veke vekov«, kakor to imenuje Sveto pismo. V tem smislu je sekularizem istoznačnica za temporalizem, za skrčenje realnosti na zgolj zemeljsko razsežnost. Pomeni korenito odstranitev obzorja večnosti.

Vse to je jasno vplivalo na vero vernikov. Na tej točki je postala plaha in molčeča. Kdaj smo slišali zadnjo pridigo o večnem življenju? Filozof Kierkegaard je imel prav: »Onstranstvo je postalo šala, tako nezanesljiva potreba, da je nihče več ne samo ne upošteva, ampak je niti ne predvideva več. Do te mere, da se ljudje zabavajo ob misli, da je bil čas, ko je ta ideja zaznamovala celotno bivanje.«[3]. V veroizpovedi še naprej molimo: »Pričakujem vstajenje mrtvih in življenje v prihodnjem veku,« ne da bi tem besedam dajali preveč teže. Padec obzorja večnosti ima na krščansko vero enak vpliv, kot pesek, ki ga vržejo na plamen: zaduši ga, pogasi.

Kakšna je praktična posledica tega mrka ideje večnosti? Sv. Pavel poroča o tistih, ki ne verujejo v vstajenje mrtvih: »Jejmo, pijmo, saj bomo jutri umrli! (1 Kor 15,32). Popačena naravna želja, da bi vedno živeli, postane želja ali mrzlica, da bi dobro živeli, se pravi prijetno tudi na račun drugih, če je treba. Vsa zemlja postane to, kar je Dante Alighieri dejal o Italiji svojega časa: »«Gredica, zaradi katere smo tako kruti.«[4]. Ko pade obzorje večnosti, se človeško trpljenje zdi dvakratno in nepopravljivo absurdno. Svet je podoben »mravljišču, ki se sesuje«,  človek pa »risbi, ki jo je ustvaril val na morski obali, ki jo naslednji val zbriše.«

Vera v večnost in evangelizacija

Vera v večno življenje predstavlja enega od pogojev za možnost evangelizacije. »Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera ]…] Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni« (1 Kor 15,14.19). Oznanilo večnega življenja predstavlja moč in prepričljivost krščanskega pridiganja.

Poglejmo, kaj se je zgodilo v prvi krščanski evangelizaciji. Najstarejša in najbolj razširjena misel v grško-rimskem poganstvu je bila, da se življenje konča s smrtjo; po njej obstaja samo obstoj prikazni, svet senc, bledečih in brezbarvnih. Po napisu, vrezanem na njegov grob, so znane besede, ki jih je rimski cesar Hadrijan namenil samemu sebi:
Moja mala izgubljena in ljubka duša,
spremljevalka in gostja telesa,
sedaj se pripravi, da se spustiš v kraje
brezbarvne, ostre in gole,
kjer ne boš imela običajnih zabav.
Trenutek samo še
gledava skupaj domače obale,
stvari, ki jih gotovo ne vidiva nikdar več.

Za človeka, ki si je v življenju dal zgraditi neverjetno razkošno bivališče (obiščite Villa Adriana v Tivoli, da se o tem prepričate!), je bila ta možnost še veliko bolj žalostna kot za navadne smrtnike. Z svoj grob je zgradil Hadrijanov mavzolej, sedanji Angelski grad, a je dobro vedel, da to ne bo spremenilo njegove usode, da se napoti v »kraje brezbarvne in brez zabav.«

Na tem ozadju razumemo, kakšen vpliv je moralo imeti krščansko oznanilo o življenju po smrti, ki je veliko bolj polno in bolj svetlo kot zemeljsko, kjer ni več solza, ne smrti in ne žalovanja (prim. Raz 21,4). Razumljivo je tudi, zakaj so tema in simboli večnega življenja – pav, palma, besede »requies aeterna« - tako pogosta na krščanskih grobovih v katakombah.

Pri oznanjevanju večnega življenja se lahko poleg naše vere opremo tudi na njeno ujemanje z najglobljo željo človeškega srca. Pravzaprav smo »končna bitja, sposobna neskončnega« (ens finitum, capax infiniti): umrljiva bitja z vrojenim hrepenenjem po nesmrtnosti. Argentinskemu prijatelju, ki mu je očital mučenje glede vprašanja o večnosti, kot da gre za neko obliko ošabnosti in domišljavosti, je Miguel Unamuno – ki gotovo ni apologet krščanstva – v pismu odgovoril:

Ne pravim, da zaslužimo onstranstvo in ne da nam ga logika dokazuje: pravim, da ga potrebujemo, pa naj ga zaslužimo ali ne, in to je dovolj. Pravim, da mi to, kar je minljivo, ne zadošča, da sem žejen večnosti, in da mi je brez tega vse nepomembno. Potrebujem ga, potrebujem ga! Brez njega ni več veselja do življenja in veselje do življenja mi nima nič več povedati. Prelahko je reči: »Treba je živeti, zadovoljni moramo biti z življenjem.« In tisti, ki z njim nismo zadovoljni?[5]

Prezira do sveta in življenja tu doli ne kažejo tisti, ki si želijo večnosti – dodaja isti mislec – ampak nasprotno, tisti, ki si ga ne želijo: »Tako ljubim življenje, da se mi zdi njegova izguba najhujše od vsega zla. Življenja ne ljubijo zares tisti, ki ga iz dneva v dan uživajo, ne da bi skrbeli za spoznanje, ali ga bodo morali popolnoma izgubiti ali ne.«

Sv. Avguštin je o isti zadevi povedal: »Čemu se veseliti dobrega življenja, če nam ni dano živeti večno?« »Quid prodest bene vivere si non datur semper vivere?«[6]. »Vse na svetu, razen večnega, je prazno,« je pel naš pesnik.[7] Ljudem našega časa, ki globoko v srcu gojijo to potrebo po večnosti, ne da bi imeli pogum to priznati celo sami sebi, lahko ponavljamo, kar je Pavel dejal Atencem: »Kar vi častite, ne da bi poznali, sem vam prišel jaz oznanit« (prim. Apd 17,23).

Vera v večnost kot sredstvo posvečenja

Prenovljena vera v večnost nam ne služi samo za evangelizacijo, se pravi za oznanilo, ki ga moramo posredovati drugim; še prej služi temu, da da nov zagon naši poti posvečenja. Njen prvi sad je, da nas osvobodi, da se ne navežemo na stvari, ki minejo, da bi povečali svoje premoženje ali svoj ugled.

Predstavljajmo si naslednjo situacijo. Nekdo je prejel odlok o prisilni deložaciji in mora v kratkem zapustiti svoje bivališče. Na srečo se pokaže možnost, da bo takoj dobil novo hišo. Kaj pa stori on? Ves svoj denar potroši za posodobitev in polepšanje hiše, ki jo mora zapustiti, namesto da bi opremil tisto, v katero mora iti! Ne bi bilo to neumno? Zdaj smo vsi »izseljeni« na tem svetu in smo podobni temu neumnežu, če mislimo samo na lepšanje naše zemeljske hiše, ne da bi skrbeli za dobra dela, ki nam bodo sledila po smrti.

Oslabitev ideje o večnosti deluje na vernike tako, da v njih zmanjša sposobnost pogumnega soočanja s trpljenjem in preizkušnjami življenja. Ponovno moramo odkriti vsaj malo vere sv. Bernarda in sv. Ignacija Loyolskega. V vsakem položaju in pred vsako oviro sta rekla sama sebi: »Quid hoc ad aeternitatem?«, kaj je to v primerjavi z večnostjo?

Pomislimo na človeka s tehtnico v roki: ena od tistih tehtnic (imenujejo se stadere = rimska tehtnica), ki jih držimo z eno samo roko in imajo na eni strani krožnik, v katerega se polaga stvari za tehtanje, na drugi strani pa nazobčano palico, ki drži težo ali mero. Če mera pade na tla ali se izgubi, vse, kar smo položili na krožnik, visoko dvigne nazobčano palico in tehtnico nagne proti tlom. Vse ima premoč, celo pest perja.

Tako je z nami, kadar izgubimo mero za vse, kar je večnost: zemeljske stvari in trpljenje zlahka vržejo našo dušo na tla. Vse se nam zdi pretežko, pretirano. Jezus je rekel: »Če te tvoja roka ovira, jo odsekaj; če te tvoje oko ovira, ga iztakni; olje je zate, da prideš z eno roko ali z enim očesom v življenje, kakor da si z obema vržen v peklenski ogenj« (prim. Mt 18,8-9). Nam pa, ki smo izpred oči izgubili večnost, se zdi pretirana zahteva, naj zapremo oči pred nemoralnim prizorom ali naj tiho nosimo majhen križ.

Sv. Pavel si je drznil zapisati: »Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave, ker se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno« (2 Kor 4,17-18). Breme stiske je »lahko« ravno zaradi tega, ker je trenutno, gleda na tisto v slavi, ki je čez vso mero težko prav zato, ker je večno. Zato isti apostol lahko reče: »Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas« (Rim 8,18).

Mnogi se sprašujejo: »Iz česa bo sestavljeno večno življenje in kaj bomo ves čas delali v nebesih?« Odgovor je v Apostolovih  apofatičnih besedah: »Oko ni videlo, uho ni slišalo, in v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim ki ga ljubijo« (prim. 1 Kor 2,9). Če je treba kaj zajecljati, bomo rekli, da bomo živeli potopljeni v brezbrežni in brezdanji ocean trinitarične ljubezni. »Pa se ne bomo dolgočasili?« Vprašajmo resnične zaljubljence, če jim je dolgčas na vrhuncu ljubezni in ali ne bi raje želeli, da bi tisti trenutek trajal večno.

Večnost: upanje in prisotnost

Preden zaključimo, moramo razpršiti dvom, ki bremeni verovanje v večno življenje. Za verujočega večnost ni samo obljuba in upanje, ali, kakor je mislil Karel Marx, prenašanje pričakovanj, ki so bila razočarana na zemlji, v nebesa. Večnost je tudi prisotnost in izkušnja. V Kristusu »je večno življenje, ki je bilo pri Očetu, postalo vidno«. Mi, pravi Janez – smo ga slišali, naše oči so ga videle, zrle in smo se ga dotaknili (prim. 1 Jn 1,1-3).

S Kristusom, učlovečeno Besedo, je večnost vdrla v čas. To doživljamo vsakič, ko naredimo resnično dejanje vere v Kristusa, kajti tisti, ki veruje, ima v njem že večno življenje (prim. ! Jn 5,13); vsakič, ko prejmemo obhajilo, ker v njem »dobimo obljubo prihodnje slave«; vsakič, ko poslušamo besede evangelija, ki so »besede večnega življenja« (prim. Jn 6,68). Sv. Tomaž Akvinski pravi, da je milost začetek slave.«[8]

Ta prisotnost večnosti v času se imenuje Sveti Duh. Definiran je kot »poroštvo naše dediščine« (Ef 1,14; 2 Kor 5,5), in nam je bil dan, da bi hrepeneli po polnosti, potem ko smo prejeli prvine. Sv. Avguštin piše: »Kristus nam je dal poroštvo Svetega Duha, s katerim nas je, čeprav nas nikakor ne bi mogel prevarati, hotel prepričati o izpolnitvi svoje obljube. Kaj je obljubil? Obljubil je večno življenje, katerega poroštvo je Sveti Duh, ki nam ga je dal.«[9]

Med življenjem vere v času in večnim življenjem je podoben odnos kot obstaja med življenjem zarodka v materinem telesu in življenjem otroka, ki se je rodil. Veliki srednjeveški bizantinski teolog Nikola Cabasilas piše:

Ta svet v nosečnosti tukaj nosi notranjega, novega, po Bogu ustvarjenega človeka, dokler se ne bo oblikovan, upodobljen in izpopolnjen rodil v popoln svet, ki se ne postara. Kakor zarodek ki ga, medtem ko je njegovo bivanje temno in fluidno, narava pripravlja na življenje v luči, tako je s svetniki […]. Vendar je za zarodek prihodnje življenje popolnoma prihodnje: do njega ne dospe noben žarek luči, nič od tega, kar je v tem življenju. Z nami pa ni tako, saj je prihodnji vek kot bi bil izlit in pomešan s sedanjim […]. Zato je svetnikom podeljeno, da se ne samo odpirajo in se pripravljajo na življenje, ampak da v njem živijo in delujejo.[10]

Obstaja zgodbica, ki ponazarja to primerjavo med nosečnostjo in rojstvom in si jo dovolim povedati v njeni preprostosti.

Bila sta dva dvojčka, deček in deklica, tako inteligentna in prezgodnja, da sta se že v maternici pogovarjala med seboj. Deklica je vprašala bratca: »Po tvojem mnenju, ali bo življenje po rojstvu?« On je odgovarjal: »Ne bodi smešna. Zakaj misliš, da je kaj zunaj tega tesnega in temnega prostora, v katerem se nahajava?« Deklica postaja pogumna: »Kdo ve, morda pa obstaja mama, skratka nekdo, ki naju je postavil sem in bo poskrbel za naju.« In on: »Ali morda kje vidiš kakšno mamo? To, kar vidiš, je vse, kar obstaja.« In ona ponovno: »Toda ali tudi ti včasih ne čutiš kot nekak pritisk na prsi, ki raste iz dneva v dan in naju žene naprej?« »Če dobro premislim – je odgovoril – je res; ves čas ga čutim.« »Vidiš – je zmagoslavno zaključila sestrica – ta bolečina ne more biti zaman. Mislim, da naju pripravlja na nekaj večjega od tega malega prostora.«

Cerkev bi morala biti ta deklica, ki pomaga ljudem, da se zavedo tega svojega neizpovedanega in včasih celo zasmehovanega hrepenenja. Prav tako moramo popolnoma zanikati obtožbo, ki je sprožila sodobni sum proti ideji o večnem življenju: obtožbo, da pričakovanje večnosti odvrača od prizadevanja za zemljo in od skrbi za stvarstvo. Preden so sodobne družbe same prevzele nalogo pospeševanja zdravja in kulture, izboljševanje obdelovanja zemlje in pogojev za življenje ljudi, kdo je bolj in bolje skrbel za te naloge kot menihi, ki so živeli vero v večno življenje?

Malo jih je, ki vedo, da se je Hvalnica stvarstva Frančiška Asiškega rodila iz vzdrgeta vere v večno življenje. Na ta način Frančiškanski viri opisujejo nastanek pesmi. Neke noči, ko je Frančišek še posebej trpel zaradi svojih številnih in nadvse bolečih bolezni, je rekel v svojem srcu: »Gospod, pohiti na pomoč mojim slabostim, da jih bom mogel potrpežljivo prenašati!« In takoj mu je bilo v duhu rečeno: »Frančišek, povej mi: če bi ti nekdo v povračilo za tvoje bolezni in trpljenje dal velik dragocen zaklad, ali v primerjavi s tem zakladom ne bi imel za navaden nič zemljo, kamne in vodo? Ali zaradi njega ne bi bil zelo srečen?« Frančišek je odgovoril: »Gospod, to bi bil v resnici velik in neprimerljiv zaklad, dragocen, prijeten in zaželen.« Glas je zaključil: »Potem bodi srečen in vesel v svojih boleznih in nadlogah; odslej živi vedro, kot bi že bil v mojem Kraljestvu.«

Ko je Frančišek zjutraj vstal, je rekel svojim tovarišem: »Sedaj se moram zelo veseliti sredi mojih slabosti in bolečin, in se vedno zahvaljevati Bogu za tako veliko milost in blagoslov, ki sta mi bila podeljena. V svojem usmiljenju je namreč blagovolil, da je meni, svojemu malemu nevrednemu služabniku, ki še vedno živi na tem svetu, zagotovil, da bom posedoval njegovo večno Kraljestvo. Hočem torej, v njegovo slavo in sebi v tolažbo, ter za vzgojo bližnjega, sestaviti novo Hvalnico Gospodu po njegovih stvareh. Vsak dan uporabljamo stvari in brez njih ne moremo živeti. In vsak dan kažemo nehvaležnost za to veliko dobroto, in svojemu Stvarniku ne dajemo slave, kot bi morali.« Sedel je, se zbral v premišljevanju, in potem rekel: »Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod …«.[11] Misel na večno življenje mu ni navdihnila prezira do tega sveta in stvari, ampak še večje navdušenje in hvaležnost zanje ter njegovo trenutno bolečino naredila znosnejšo.

Naše sedanje premišljevanje o večnosti nas seveda ne odveže od tega, da bi z vsemi drugimi prebivalci zemlje izkušali zahtevnost preizkušnje, ki jo doživljamo; vsaj nam, vernim, pa bi morala pomagati, da nas ne bi premagala in da bi bilo spodobni vlivati pogum in upanje tudi tistim, ki nimajo vere. Končajmo z lepo liturgično molitvijo:

Nebeški Oče, s svojo močjo združuješ misli in srca vernih. Podpiraj nas, da bomo vzljubili, kar zapoveduješ, in želeli, kar obljubljaš. Tako se ne bomo navezovali na ta svet, ampak si želeli pravo srečo v tebi. Po Kristusu, našem Gospodu.[12]

Alma Redemptoris Mater...

[1] Sv. Avguštin, Razprave o Janezu 55, 1 (CCL 36, pp. 463 s.).
[2] Prim. G.W.F. Hegel, Frühe Schriften, 1, in Gesammelte Werke, 1, Hamburg 1989, str. 372.
[3] S. Kierkegaard, Postilla conclusiva, Sez. II, cap. 4 (in Opere, uredil C. Fabro, Firenze 1972, str. 458).
[4] Raj, XXII, 151.
[5] Miguel de Unamuno, “Cartas inéditas de Miguel de Unamuno y Pedro Jiménez Ilundain”, uredil H. Benítez, Revista de la Universidad de Buenos Aires 3 (9/1949) 135.150.
[6] Sv. Avguštin, Razprave o Janezovem evangeliju, 45, 2 (PL 35, 1720).
[7] A. Fogazzaro, “A Sera”, v Le poesie, Mondadori, Milano 1935, 194-197.
[8] Sv. Tomaž Akvinski, Somma teologica, II-II, q. 24, a. 3, ad 2.
[9] Sv. Avguštin, Govor 378, 1 (PL 39, 1673).
[10] N. Cabasilas, Vita in Cristo, I, 1-2, a cura di U. Neri, UTET, Torino 1971, 65-67.
[11] Legenda Perugina 43 (Fonti Francescane, 1591-1592).
[12] Glavna mašna prošnja XXI. nedelja med letom.

Sobota, 12. december 2020, 20:43