Semeraro: Svoje poslanstvo v Cerkvi izročil bl. Carlu Acutisu
Andreja Červek - Vatikan
Škof Marcello Semeraro, ki ga je papež Frančišek 15. oktobra 2020 imenoval za prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov, se bo kmalu pridružil tudi kardinalskemu zboru. Za Radio Vatikan je spregovoril o presenečenju, hvaležnosti in odgovornosti, ki jih čuti ob prevzemanju novih nalog v Cerkvi. Kot pravi, je svoje poslanstvo izročil bl. Carlu Acutisu.
Sinodalnost in občestvo
Semeraro je novico o imenovanju za kardinala slišal doma, ko je v nedeljo spremljal papeževo opoldansko molitev Angelovo češčenje. Kot pravi, mu je imenovanje za kardinala, ki tako kmalu sledi imenovanju za prefekta »nekoliko spremenilo življenjski ritem«: »To je še eno presenečenje. Čutim izjemno hvaležnost do svetega očeta zaradi te geste zaupanja ter tudi veliko odgovornost in zavzetost v služenju Cerkvi. Kar mi je takoj prišlo na misel, ko sem slišal seznam [novih kardinalov], v kolikor sem najprej slišal ime tajnika sinode, je bila sinodalnost, ki kaže pot občestva Cerkve. Zatem pa moja odgovornost: prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. To je neka druga sinodalnost, drugo občestvo, to je občestva nebes. Mi, na zemlji, ko služimo in živimo v Cerkvi, si moramo prizadevati, da odsevamo to nebeško občestvo, proti kateremu v vsakem primeru hodimo, kot nam to pravi praznik vseh svetnih, ki ga bomo kmalu obhajali. To so torej bili občutki, ki so mi prešinili misli v tistem trenutku.«
Za pomoč prosil bl. Carla Acutisa
Semeraro pravi, da je osebno že razmišljal, kako bo podal odpoved vodenju škofije, glede na to, da bo decembra dopolnil 73 let. »Bil sem torej – vsaj duhovno – v tem stanju ločitve od tega, kar je moje prizadevanje v škofiji, je trenutek 'rodovitnosti'. Očetovstvo namreč zahteva rodovitnost, a prav tako zahteva, da se ločimo in tako otroke pustimo svobodne na njihovi poti. Sedaj pa se začenja razmišljanje o ponovnem začetku, začeti službo, ki me postavlja v stik z izkušnjo svetosti. To je zame razlog velike tolažbe, velike spodbude,« pravi in doda, da se je udeležil slovesnosti ob beatifikaciji Carla Acutisa, ki je potekala 10. oktobra 2020 v Assisiju. »Ko sem bil ob njegovem grobu, sem gledal tega mladega blaženega in spomnil sem se ikone, ki mi jo je enkrat dal sveti oče v več kopijah, da bi jih razdelil duhovnikom in ostalim osebam. Ikona se imenuje Santa Koinonia in upodablja mladega meniha, ki si na rame naloži starca. Na nekem srečanju je papež govoril o tej ikoni in mlade povabil, naj si naložijo sanje Cerkve in tudi upanja. Jaz sem pred telesom blaženega Carla Acutisa prosil tega mladeniča, naj si me s svojimi sanjami naloži na ramena ter mi pomaga dostojno živeti službo, v katero me je papež poklical.«
Pomagati si pri skrbi za duše
Ko je papež Frančišek naštel imena novih kardinalov, je prav tako prosil za molitev zanje, »da bi postali podobni Kristusu in bi mi tako pomagali pri službi rimskega škofa za dobro vsega svetega vernega Božjega ljudstva«. Po Semerarovem prepričanju te papeževe besede pomenijo, da ima sveti oče načrt, ki se ga lahko povzame z besedo »skrb«, »skrb za duše«. Gre za tradicionalno formulo, ki pomeni skrbeti in pomagati drug drugemu, nositi bremena drug drugega, kot to pravi sv. Pavel. »To papež prosi,« pojasni Semeraro in nadaljuje: »Papež ni neka velikanska figura, orisana v mitologiji, ki jemlje nase ves svet. Kristus je vzel nase naše slabosti in v svojih ranah nam pomaga, da jih ozdravimo. Papež živi v tem občestvu, je služabnik občestva. Tudi dogma o primatu rimskega papeža govori o papežu kot o služabniku občestva s škofovstvom in Cerkvijo. Prav je torej, da čuti potrebo, da ima sodelavce pri opravljanju svoje službe. Po drugi strani pa je tudi delo reforme kurije, ki poteka v teh letih in ki se v teh mesecih zaključuje, slika velikega sodelovanja s službo Petrovega naslednika.«
