Išči

Vatican News
 (ANSA)

V središče vzgoje postaviti odnos s konkretno in realno osebo

Kongregacija za katoliško vzgojo izraža bližino in spoštovanje vsem vzgojno-izobraževalnim katoliškim ustanovam, ki so kljub zdravstvenemu izrednemu stanju zagotavljale nadaljni potek dejavnosti, da se ne bi prekinila »izobraževalna veriga, ki je osnova osebnega razvoja in tudi družbenega življenja«.

Andreja Červek - Vatikan

»Z vidika prihodnjega šolskega in akademskega načrtovanja, kljub negotovostim in skrbem, so družbeno odgovorne osebe poklicane dati večji poudarek vzgoji in izobraževanju v vseh formalnih in neformalnih oblikah, s tem da v tem težkem času uskladijo prizadevanja za podporo in zagotovitev vzgojnega prizadevanja vseh,« piše prefekt Kongregacije za katoliško vzgojo, kardinal Giuseppe Versaldi, v pismu namenjenem katoliškim šolam, univerzam in ostalim izobraževalnim ustanovam.

Biti v pomoč celotni skupnosti

Širjenje covida-19 je močno spremenilo način našega življenja: »Bili smo prestrašeni in izgubljeni. Kakor učence v evangeliju nas je nenadoma zajel nepričakovan in besen vihar. Zdravstvenim težavam so sledile še ekonomske in družbene. Vzgojno-izobraževalni sistemi po vsem svetu so zaradi pandemije trpeli tako na šolski kot akademski ravni.« Vsepovsod se je poskušalo zagotoviti takojšen odgovor preko različnih digitalnih platform za učenje na daljavo, čeprav je učinkovitost bila pogojena z neenakimi vzgojnimi in tehnološkimi priložnostmi.

V težki situaciji so se znašle tudi katoliške šole in univerze, ki so brez državne ekonomske podpore in v nevarnosti, da se bodo morale zapreti ali pa bistveno zmanjšati obseg delovanja. Pa vendar so katoliške vzgojno-izobraževalne ustanove znale tudi v tem primeru pomagati cerkveni in civilni skupnosti ter v korist celotne skupnosti zagotoviti formativne in kulturne usluge javnega značaja.

Izobraževanje in odnos

Situacija je seveda pokazala na nekatere izzive. Učenje na daljavo, ki je bilo v tem zelo kritičnem trenutku nujno potrebno, je pokazalo, kako »vzgojno okolje, sestavljeno iz oseb, ki se srečajo, med seboj delujejo neposredno in osebno, ne predstavlja samo nekega dodatnega konteksta pri izobraževalni dejavnosti, ampak je sámo jedro odnosa izmenjave in dialoga (med učitelji in učenci), ki je nenadomestljivo za formacijo osebe in za kritično razumevanje stvarnosti. V razredih, predavalnicah in laboratorijih se raste skupaj in se identiteto gradi v odnosu. V vseh življenjskih obdobjih, še posebej pa v otroštvu, najstništvu in prvih letih odraslosti se proces psiho-pedagoške rasti ne more realizirati brez srečanja z drugimi; navzočnost drugega spodbudi nastanek pogojev, ki so potrebni za razcvet ustvarjalnosti in vključevanja.«

Na področju znanstvenega in akademskega raziskovanja ter na splošno pri didaktični dejavnosti, »medosebni odnosi predstavljajo kraj, kjer se transdisciplinarnost in interdisciplinarnost pojavljata kot temeljna kulturna kriterija za zajezitev tveganj fragmentacije in dezintegracije znanj, ter tudi za odprtost teh istih znanj za luč razodetja«.

Formacija učiteljev

Splošna razširjenost in časovno trajanje pandemije sta povzročila občutek negotovosti tudi pri učiteljih in vzgojiteljih, je zapisano v nadaljevanju pisma. »Njihov dragocen prispevek je treba podpreti s trdno in trajno formacijo, ki bo znala stopiti naproti zahtevam časa, ne da bi se pri tem izgubila povezanost med vero, kulturo in življenjem, ki predstavlja značilno vez v vzgojnem poslanstvu, ki se uresničuje v katoliških šolah in na univerzah.« Na učitelje se nalagajo mnoge odgovornosti in njihovo delo se mora vedno bolj spreminjati v realno, kreativno in inkluzivno delovanje. Zahvaljujoč njim se goji duh bratstva in delitve in to ne samo z učenci, ampak med generacijami, verstvi in kulturami ter tudi med človekom in okoljem.

V središču je oseba

A da bi do vsega omenjenega prišlo, je pomembna središčna vloga osebe, piše v nadaljevanju: »Vedno je treba postavljati v središče vzgojnega delovanja odnos s konkretno osebo in med realnimi osebami, ki sestavljajo vzgojno-izobraževalno skupnost; odnos, ki se ne more v zadostni meri udomačiti s posredno interakcijo preko ekrana ali preko neosebnega povezovanja digitalne mreže. Konkretna in realna oseba je sama duša formalnih in neformalnih vzgojnih procesov ter prav tako neizčrpen vir življenja, saj je v bistvu svoje narave odnosna in skupnostna, kar pomeni dvojno razsežnost: navpično (odprtost za občestvo z Bogom) in vodoravno (občestvo med ljudmi). Katoliška vzgoja, ki se navdihuje v krščanskem pogledu na realnost v vseh njenih izrazih, teži k celostni formaciji osebe, ki je poklicana na odgovoren način živeti posebno poklicanost v solidarnosti z drugimi ljudmi.«

Na Kongregaciji za katoliško vzgojo torej izpostavljajo, da se v svetu, kjer je vse med seboj tesno povezano, čutimo povezane tudi v iskanju novih formativnih poti, ki bodo omogočile skupno rast v uporabi odnosnih sredstev, ki nam jih danes ponuja tehnologija, predvsem pa se učili »nenadomestljivega iskrenega poslušanja glasu drugega«, pri čemer je izpostavljen »čas za skupno premišljevanje in načrtovanje«, medtem ko se dela »zaklad iz osebnih pripovedi in skupnih projektov, iz naukov zgodovine in modrosti preteklih generacij«. V podobnem procesu formacije za odnos in kulturo srečanja najde svoj prostor in ovrednotenje tudi »skupen dom« z vsemi stvaritvami.

Služenje kot cilj

Sedanja situacija je pokazala, da je potreben edukativni pakt, ki bo vedno bolj skupnosten in skupen ter bo vodil v »širjenje pristne kulture srečanja«. »Zato so katoliške šole in univerze poklicane formirati osebe, ki so razpoložljive za služenje skupnosti,« poudarjajo na kongregaciji. »V služenju namreč lahko izkusimo, da je več veselja v dajanju kot prejemanju in da naš čas ne more več biti čas brezbrižnosti, egoizmov in ločitev. Ves svet trpi in se mora združiti, da se sooči s pandemijo, saj nas izziv, s katerim se soočamo, vse povezuje in ne dela razlik med osebami. Formacija, ki je v služenju družbi za pospeševanje skupnega dobrega vse poziva, da združimo moči v širšo vzgojno zavezo za formacijo zrelih oseb, ki bodo sposobne preseči fragmentacijo in nasprotja ter zgraditi splet odnosov za bolj bratsko človeštvo.«

Delati v mreži

Ob koncu pisma je govor še o pomenu delovanja v mreži. Pandemija je namreč pokazala, kako smo vsi ranljivi in med seboj povezani, kar od vzgojno-izobraževalnih ustanov, tako katoliških kot ostalih, zahteva prispevanje k realizaciji edukativne zaveze, katere cilj bo »najti skupni korak za okrepitev prizadevanja za mlade generacije in skupaj z njimi, pri tem pa obnoviti gorečnost za bolj odprto in vključujočo edukacijo, ki je zmožna potrpežljivega poslušanja, konstruktivnega dialoga in vzajemnega razumevanja«. To lahko pospešuje »bolj integrirana mreža sodelovanja«, ki predstavlja izhodišče za določitev in podelitev nekaterih obveznih ciljev, h katerim približati alternativne modele sobivanja v primerjavi s tistimi, ki jih ponuja družba mas in individualizma. »Gre za odgovornost, ki je široka in odprta za vse tiste, ki jim je mar za izgradnjo obnovljenega dolgoročnega vzgojnega načrta, in sicer na osnovi skupnih etičnih in normativnih postavk. Dragocen prispevek lahko da šolska in univerzitetna pastorala ter tudi posamezni kristjani, ki so navzoči na vseh vzgojno-izobraževalnih ustanovah.«

Pismo kongregacije se sklene z besedami, da imajo katoliške vzgojno-izobraževalne ustanove v Kristusu, ki je pot, resnica in življenje, svoj temelj in trajni izvir žive vode, ki razodeva novi smisel življenja in ga tudi spreminja. »Zato nas podpira prepričanje, da na področju vzgoje biva seme upanja: upanja na mir in pravičnost.«

Četrtek, 10. september 2020, 10:32