Išči

Vatican News

Koncil Albina Lucianija

Minilo je 42 let od izvolitve Janeza Pavla I. Kot škof je živel drugi vatikanski koncil in ga s preprostimi besedami pojasnjeval svojim vernikom. Gre za pričevanje o zvestobi Cerkvi, ki je zelo aktualno tudi v naših dneh. Komentar je napisal programski direktor Dikasterija za komunikacijo, Andrea Tornielli.

Andrea Tornielli

Pred 42. leti zvečer se je naslednik papeža Pavla VI. nasmejan prikazal v osrednji loži bazilike sv. Petra. Albino Luciani, beneški patriarh, je bil 26. avgusta 1978 izvoljen s četrtim glasovanjem in je prevzel dvojno ime Janez Pavel, kot znamenje spoštovanja do svojih predhodnikov, Roncallija in Montinija. Prvi ga je hotel kot škofa v Vittoriu Venetu in ga tako prištel med koncilske očete, drugi pa ga je premestil v Benetke in ga umestil za kardinala. Tistega vročega poletnega večera si nihče ni mogel predstavljati, da bi pontifikat Janeza Pavla I., krotkega in ponižnega beneškega pastirja hribovskega izvora, lahko bil med najkrajšimi v zgodovini. Dvainštirideset let pozneje, v času, ko je drugi vatikanski koncil predmet napadov in kritik, se je pomenljivo spomniti Lucianija z njegovimi besedami, ki jih je zapisal, ko je bil škof in koncilski oče, da bi tako vernikom svoje škofije pojasnil, kaj se dogaja v Rimu.

Proti razširjenemu pesimizmu

V pripravljalni fazi Luciani ne zanemari svojega pisnega mnenja. S svojim glasom, škof Vittoria Veneta upa, da bo bližnji koncil postavil na svetlo »krščanski optimizem«, ki je del nauka Vstalega, proti »razširjenemu pesimizmu« relativistične kulture, pri čemer obsodi osnovno nepoznavanje »temeljnih stvari vere«. Luciani se odpravi proti Rimu, se udeležuje koncilskih zasedanj, pozorno posluša razprave. Nikoli ne zaprosi za besedo, ampak stran za stranjo napolnjuje z zapiski. Ponovno prebere Antonia Rosminija, temeljito študira mnoge teologe, med njimi Henrija de Lubaca in Hansa Ursa von Balthasarja. Pogosto piše vernikom svoje škofije, jih obvešča o rezultatih koncila in pojasnjuje delikatne teme s svojim običajnih didaktičnim in katehetskim stilom, pri tem pa se istočasno izogiba pretiranemu poenostavljanju. Škof Luciani takoj pokaže na tistega, ki bo po njegovem glavni akter koncila: »Sveti Duh, navzoč pri delu nudi svojo pomoč in preprečuje doktrinalne napake in odklone.« Pomoč, piše, ki bo članom koncila namenjena kolektivno kot »voditeljem Cerkve, ne kot posameznim ljudem«, ki »bodo ostali ljudje s svojim temperamentom«.

Izkušnja vesoljne Cerkve

V sporočilu za misijonski dan, 14. oktobra 1963, Luciani sporoča vernikom svoje škofije, da se dotika misijonov v škofih, ki prihajajo z vseh koncev sveta. In dejansko zapiše: »V koncilski dvorani je dovolj, da dvignem pogled na sedeže, ki so pred mano. Tam so brade škofov misijonarjev, črni obrazi Afričanov, izstopajoče ličnice Azijcev. In dovolj je, da z njimi izmenjam kakšno besedo; pred mano se odprejo pogledi in potrebe, ki si jih pri nas niti ne predstavljamo.« Ob zaključku prvega koncilskega obdobja se Luciani vrne domov skupaj s svojim »šolskim tovarišem« Charlesom Msakilo, škofom v Karemi (Tanganika), ki bo nekaj dni njegov gost: gesta pozornosti, a tudi način, da škofiji omogoči zadihati vesoljno razsežnost Cerkve. Misijonski zanos se pojavi tudi v besedah, ki jih škof Vittoria Veneta nameni papežu Janezu, ko junija 1963 obhaja mašo zadušnico za pravkar umrlega papeža. »Ideja papeža Janeza, ki se je najbolj dotaknila mojega duha, je tale: Ecclesia Christi lumen gentium! Cerkev mora biti jasna ne samo za katoličane, ampak za vse; je od vseh, treba jo je približati vsem.«

Bogoslužna reforma

Dva delčka iz zapisov škofa Lucianija, da bi razumeli, kako je bodoči papež gledal na nekatere ključne teme koncila. Prvi se nanaša na bogoslužje. »Med prvim zasedanjem koncila – piše Luciani – je velik problem v zvezi z mašo bil tale: kako pomagati vernikom, da bodo potegnili največ, kar se da, iz tega, kar je najvišja točka krščanskega življenja? Prva pomoč, je bilo rečeno, prihaja iz Svetega pisma. Sveto pismo je beseda Boga; je izjemna v ustvarjanju pravilnega ozračja in goreče vernosti … Branje berila in evangelija naj je neposredno v italijanščini, ko so pri maši navzoči verniki, in naj bolj izstopa … Druga pomoč je uporaba italijanskega jezika. Pri prvem zasedanju koncila je kar 81 škofov zahtevalo uporabo maternega jezika pri bogoslužju. Ostali škofje so bili boječi … Spet drugi so opozorili, da je Cerkev v preteklosti večkrat spremenila jezik ter se tako prilagodila jeziku ljudstva. Jezus sam ni govoril in molil v hebrejščini, domačem jeziku v Palestini, ampak v aramejščini, jeziku ljudstva … Tretja pomoč predstavlja poenostavitev obredov maše. Iskreno povedano, nekateri obredi so se skozi stoletja nagrmadili, druge današnji ljudje ne razumejo, za druge, da bi jih razumeli, pa so potrebne komplicirane razlage. Obred – je bilo povedano na koncilu – ne sme biti nekaj, o čemer se govori in kar se pojasnjuje, ampak nekaj, kar govori in se pojasni samo po sebi; v vsakem primeru, ne postavljajmo pred vernike nekoristnih težav! Četrta pomoč je pospeševanje in olajšanje udeležbe vernikom.«

Verska svoboda

Eden od najdelikatnejših in najkopleksnejših argumentov, ki jih je obravnaval koncil, je bila verska svoboda. Za Lucianija je to bila pomenljiva sprememba, v primerjavi z učenjem v semenišču. Škof Vittoria Veneta je ta trenutek takole pojasnil: »Vsi se strinjamo, da obstaja samo ena prava vera … A obstajajo tudi druge stvari, ki so prave in jih je treba povedati. To pomeni, kdor ni prepričan v katolištvo, ima pravico izpovedati svojo vero iz več razlogov. Naravno pravo pravi, da ima vsak pravico iskati resnico. Poglejte, resnice, predvsem verske, ni mogoče iskati tako, da se zapre v neko sobo in se bere neko knjigo. Resno se jo išče, ko se pogovarja z drugimi, se posvetuje … Ne bojte se dati zaušnice resnici, ko neki osebi priznate pravico, da uporablja svojo svobodo.«

Spoštovati pravice nekatoličanov

Škof Luciani prav tako piše: »Če se nekdo zave, da je to njegova vera, ima pravico, da jo ohrani, izrazi in jo širi. Svojo vero je treba presojati kot dobro, a tudi vero drugih. Izbira vere mora biti svobodna; kolikor bolj je svobodna in prepričljiva, toliko bolj se ta, ki jo sprejme, čuti počaščenega. To so pravice, naravne pravice. A ni pravice, h kateri ne bi šla tudi dolžnost. Nekatoličani imajo pravico izpovedovati svojo vero in jaz imam dolžnost spoštovati njihovo pravico: jaz zasebno, jaz duhovnik, jaz škof, jaz država.«

Bolje učiti katekizem

V zapisih koncilskega očeta Lucianija je najti tudi besede, ki so zelo aktualne v zvezi z odnosom do vernikov drugih verstev. Čeprav so bile zapisane pred 56. leti, prav tako zajemajo pomen in so uglašene s stavkom Benedikta XVI., ki ga pogosto navaja njegov naslednik Frančišek: »Cerkev ne raste zaradi prozelitizma, ampak zaradi svoje privlačnosti.« Ob navzočnosti drugih veroizpovedi torej niso prepovedi tiste, ki jih izpovedujejo, ni obrambni zid tisti, ki vzdržuje krščanstvo pri življenju. Krščansko življenje obstaja in se širi, če so kristjani, ki ga živijo in ga pričujejo s svojim življenjem. »Kakšen škof – piše Albino Luciani – se je prestrašil: torej bodo jutri prišli budisti in bodo delali svojo propagando v Rimu, prišli bodo spreobrnit Italijo. Ali pa, v Rimu je štiri tisoč muslimanov: imajo pravico zgraditi mošejo. Ničesar ni za dodati: treba jim je pustiti, da to naredijo. Če želite, da vaši otroci ne bodo postali budisti ali muslimani, morate bolje učiti katekizem, na način, da bodo zares prepričani v svojo katoliško vero.«

Četrtek, 27. avgust 2020, 10:43