Navodilo Kongregacije za kler: Župnija v službi evangelizacije

Isabela Piro – Vatikan

V Cerkvi je prostor za vse in vsi lahko najdejo svoje mesto v spoštovanju poklicanosti vsakogar: smisel Navodila o župniji je v tem. Dokument ne vsebuje zakonskih novosti, ampak predlaga načine za boljše izvajanje veljavnih predpisov, tako da spodbuja soodgovornost krščenih in pospešuje pastoralo bližine in sodelovanja med župnijami. Predvsem se pokaže nuja misijonarske prenove, pastoralnega spreobrnjenja župnije, da bi ponovno odkrila tisto dinamiko in ustvarjalnost, ki jo bosta vodili, da bo vedno »v izhodu«, pri čemer bodo sodelovali vsi krščeni. Navodilo, ki ga sestavlja enajst poglavij, bi lahko razdelili v dve veliki področji: prvo (pogl. 1-6) nudi obširno razmišljanje o pastoralnem spreobrnjenju, misijonarskem čutu in vrednosti župnije v sodobnem kontekstu; drugo (pogl. 7-11) pa se zadrži pri porazdelitvi župnijskih skupnosti, različnih vlogah v njih in o načinih uporabe zadevnih predpisov.

Župnija, »hiša sredi hiš«

Stalno znamenje Vstalega sredi ljudstva, torej župnija, je »hiša sredi hiš« - beremo v prvem delu dokumenta – njen misijonarski čut pa bistven za evangelizacijo. Globalizacija in digitalni svet sta spremenila njeno značilno vez z ozemljem, ki ni več samo zemljepisni prostor, ampak bivanjski prostor. Ravno v tem kontekstu pa se pokaže »gnetljivost« župnije, ki je sposobna dojeti potrebe časa in prilagoditi svojo službo vernikom in zgodovini. Zaradi tega Navodilo poudarja pomembnost prenove župnijskih struktur v misijonskem ključu: daleč od zaprtosti vase in okostenelosti morajo biti usmerjene v duhovno dinamiko in pastoralno spreobrnjenje, ki bo temeljilo na oznanjevanju Božje besede, zakramentalnem življenju in pričevanju dobrodelnosti. Poleg tega bo »Kultura srečanja« morala biti nujno okolje za spodbujanje dialoga, solidarnosti in odprtosti do vseh: na ta način bodo župnijske skupnosti lahko razvijale pravo »umetnost bližine«. Navodilo zlasti priporoča pričevanje vere v dobrodelnosti ter pomembnost pozornosti do revnih, ki jih župnija evangelizira in se od njih pusti evangelizirati. Vsak krščeni mora biti aktiven dejavnik evangelizacije – še poudarja Kongregacija za kler – zato je bistvena sprememba mišljenja, notranja prenova, da bi se udejanjila misijonarska prenova pastorale. Seveda morajo biti procesi spremembe prožni in postopni, saj je treba vsak projekt postaviti v stvarno življenje neke skupnosti, ne da bi bil vsiljen od zgoraj in ne da bi »klerikalizirali« pastoralno službo.

Delitev župnij

Drugi del Navodila se začenja z analizo delitve župnij: najprej pojasni, da mora slediti ključnemu dejavniku bližine, upoštevajoč homogenost prebivalstva in značilnosti ozemlja. Dokument se nato zadrži pri posebnih postopkih, ki so povezani z vključevanjem, združevanjem in delitvijo župnij, in na tistih, ki zadevajo podeželske vikariate, ki združujejo več župnijskih enot, ter pastoralna področja, ki zbirajo več podeželskih vikariatov.

Župnik, »lastni pastir« skupnosti

Potem je prostor za temo o izročitvi pastoralne oskrbe župnijskih skupnosti, bodisi v redni ali v izredni obliki: najprej je poudarjena vloga župnika kot »lastnega pastirja« skupnosti. On je v službi župnije in ne nasprotno – opozarja Navodilo – in ima polno skrb za duše. Zato mora župnik prejeti red prezbiterata; vsaka druga možnost je izključena. Kot upravitelj župnijskega premoženja in pravni predstavnik župnije mora biti župnik imenovan za nedoločen čas, saj skrb za duše zahteva stalnost in vključuje poznavanje skupnosti ter bližino z njo. Kljub temu pa Navodilo opozarja, da tam, kjer je škofovska konferenca to določila z dekretom, škof lahko župnika imenuje za določen čas, vendar ne manj kot pet let. Nadalje ko nek župnik doseže starost 75 let, ima »moralno dolžnost«, da poda svojo odpoved, vendar ne bo izgubil svoje funkcije, dokler škof odpovedi ne bo sprejel in mu to pisno sporočil. V vsakem primeru bo do sprejetja vedno prišlo zaradi »pravičnega in sorazmernega razloga« , da se tako izognemo »funkcionalističnemu« pojmovanju službe.

Diakoni: posvečeni služabniki, ne »pol duhovniki in pol laiki«

Del osmega poglavja je posvečen diakonom: diakoni, ki so sodelavci škofov in duhovnikov v enem samem evangelizacijskem poslanstvu, so kot posvečeni služabniki deležni, čeprav na drug način, zakramenta svetega reda, zlasti na področju evangelizacije in dobrodelnosti, vključno z upravljanjem dobrin, oznanjevanjem evangelija in službo pri evharistični mizi. Torej jih ne smemo pojmovati kot »pol duhovnike in pol laike«, pravi navodilo, pri čemer navaja papeža Frančiška, niti nanje ne smemo gledati pod vidikom klerikalizma in funkcionalizma.

Pričevanje posvečenih oseb in velikodušna prizadevnost laikov

Kongregacija za kler razmišlja tudi o posvečenih osebah in laikih znotraj župnijskih skupnosti: pri prvih ne govori toliko o »narediti« kot o »biti priče radikalne hoje za Kristusom,« medtem ko glede laikov poudarja sodelovanje pri evangelizacijskem delovanju Cerkve, zato se od njih zahteva »velikodušno prizadevanje« za pričevanje življenja, ki je skladno z evangelijem, in služenje župnijski skupnosti. Verni laiki so potem lahko v stalni obliki z ustreznim obredom postavljeni za bralce in izredne delivce obhajila (oziroma za službo ob oltarju), ob upoštevanju njihove polne edinosti s Katoliško Cerkvijo, primerno formacijo ter zglednim osebnim in pastoralnim življenjem. Poleg tega lahko v izrednih okoliščinah od škofa dobijo še druge naloge, »po njegovi modri presoji«: obhajanje besednega bogoslužja in pogrebnega obreda, voditi krst, biti navzoči pri porokah s predhodnim dovoljenjem Svetega sedeža, ter pridigati v cerkvi ali v kapelah v primeru potrebe. V nobenem primeru pa ne morejo imeti pridige med sveto mašo.

Organi cerkvene soodgovornosti

Nadalje Navodilo razmišlja o župnijskih organih cerkvene soodgovornosti, med katerimi je Gospodarski svet: ima posvetovalni značaj, predseduje mu župnik in je sestavljen iz najmanj treh članov. Potreben je, ker je upravljanje župnijskega premoženja »pomembno področje evangelizacije in evangeljskega pričevanja za Cerkev in za civilno družbo.« Premoženje je last župnije in ne župnika, poudarja Kongregacija za kler; naloga Gospodarskega sveta je torej skrb za rast »kulture soodgovornosti, upravljalne preglednosti ter pomoč pri potrebah Cerkve.« Tudi Župnijski pastoralni svet je posvetovalen, njegova ustanovitev pa je »toplo priporočena«. Župnijski pastoralni svet, daleč od tega, da bi bil zgolj birokratski organ, mora ustvarjati duhovnost občestva, ko poudarja središčnost Božjega ljudstva kot dejavnega subjekta evangelizacije. Njegova prvenstvena naloga je iskanje in preučevanje praktičnih predlogov za pastoralne in dobrodelne pobude v župniji v soglasju s potjo škofije. Da bi ti predlogi postali operativni, jih mora sprejeti župnik.

Ne »cenikom« za zakramente, ponudba naj bo brezplačna 

Zadnje poglavje se zadrži pri darovih za obhajanje zakramentov: ti morajo biti »svobodno dejanje« s strani tistega, ki daruje, ne sme pa se jih zahtevati, kot bi bili naložena pristojbina. Zakramentalno življenje ne sme biti »trgovina« in obhajanje maše, kakor tudi druga zakramentalna dejanja ne morejo biti podvržena cenikom, pogajanjem ali trgovini. Duhovnike se spodbuja, naj nudijo kreposten zgled pri rabi denarja z zmernim življenjem in preglednim upravljanjem župnijskega premoženja. Na ta način bodo lahko osvestili vernike, da bodo radi prispevali za potrebe župnije, ki je tudi »njihova hiša«.

Predhodna besedila

Naj spomnimo, da to Navodilo prihaja po tistem, ki ga je pripravilo več dikasterijev leta 1997, in je bilo posvečeno temi »Ecclesia de mysterio, o nekaterih vprašanjih glede sodelovanja vernih laikov pri službi duhovnikov«, in Navodilom iz leta 2002, ki ga je objavila Kongregacija za Kler ter je bilo osredotočeno na »Prezbiter kot pastir in voditelj župnijske skupnosti«.