Išči

Vatican News
"Pandemija je tragedija, hkrati pa tudi izredna priložnost za ponoven razmislek o razvoju, odnosih, smislu življenja." "Pandemija je tragedija, hkrati pa tudi izredna priložnost za ponoven razmislek o razvoju, odnosih, smislu življenja." 

Msgr. Paglia. Pandemija: zaušnica, a tudi priložnost za premislek

»Skrbeti za življenje: etika in tehnologije«. To je naslov knjige Fabrizia Mastrofinija in Nicola Valentija, v kateri so na poljuden način predstavljeni prispevki seminarja, ki ga je leta 2017 organizirala Papeška akademija za življenje na temo »Spremljati življenje: nove odgovornosti v tehnološki dobi«. V središču knjige sta ideja o »globalni bioetiki« ter potreba po tem, da bi v globaliziranem in hipertehnološkem svetu našli etične odgovore na nova vprašanja, ki zadevajo rojstvo, življenje in smrt. Nadškof Vincenzo Paglia, predsednik Papeške akademije za življenje, je v pogovoru za Radio Vatikan ta novi pristop povezal s pandemijo covida-19. Le-ta po njegovem mnenju ni nekakšno vmesno obdobje, ampak priložnost za ponovni razmislek ter močna zaušnica ki, pa je lahko tudi zdravilna.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Novi izzivi kot posledica epohalne spremembe

»Akademija za življenje se prvič sooča z novimi velikimi izzivi, ki so posledica epohalne spremembe, ki jo doživljamo, kot je dejal papež Frančišek. V središču srečanja leta 2017 je bila namreč po eni strani tema globalizacije z njenimi velikanskimi izzivi, po drugi pa hiter razvoj tehnologije, posebej t.i. "konvergentnih tehnologij", ki neposredno vplivajo na življenje vseh ljudi, celotne človeške družine. Če je v preteklosti razmišljanje Papeške akademije za življenje vodil izraz "bioetika", ki izhaja iz 70-ih let prejšnjega stoletja, pa danes prepoznavamo, da je nujno potrebno ta pojem razumeti na nov, širši in globlji način. Zavedeli smo se, da je potrebno, kadar govorimo o začetku in koncu življenja, upoštevati vsa starostna obdobja, torej od otroštva do najstništva, od mladosti do zrelosti. Poleg tega obstaja tema kakovosti življenja ostarelih, ki ni enaka po vsem svetu. Prav tako pomembno je vprašanje odnosa med človeškimi bitji ter odnos do okolja in tudi do tehnike. S simpozijem, ki smo ga organizirali leta 2017 in kateremu sta sledila še simpozija o roboetiki ter umetni inteligenci, smo prečkali to, kar danes imenujemo veliki mejnik "globalne bioetike".«

Izreden razvoj znanosti, boren razvoj etike in humanizma

Msgr. Paglia je v nadaljevanju intervjuja odgovoril na vprašanje, če obstaja nevarnost, da bi tehnologija povzročila proces razčlovečenja: »Vsekakor. Rekel bi, da je nevarnost danes bistveno večja kot v preteklosti. Prav izredno velik razvoj tehnoznanosti in konvergentnih tehnologij omogoča, da se na človeško življenje posega na radikalen način. In to se dogaja prvič v zgodovini. Vse to prav tako postavlja pod vprašaj izraz "naravno". Kaj danes pomeni naravno, ko pa lahko biotehnologije posežejo v genom in je mogoče vplivati tako na rojstvo kot na smrt, pa tudi na vsakdanje življenje. Pomislimo na vse probleme, ki izhajajo iz uporabe umetne inteligence, kot je na primer nevarnost t.i. "nadzorovalnega kapitalizma", ki je povezan s kupoprodajo naših osebnih podatkov na internetu. Ob teh izrednih razvojih tehnike pa žal beležimo skromen razvoj etike in humanizma. Zato je dialog med znanostjo, tehniko in humanizmom, pa tudi med vero in religijami, nujen. Gre za dialog, ki ga je potrebno začeti z prizadevnostjo in ki smo ga skušali spodbuditi tudi z našim zadnjim kongresom marca letos. Tedaj so odgovorni nekaterih velikih tehnoloških podjetij pokazali, da čutijo potrebo, da podpišejo poziv k etiki na področju umetne inteligence, da bi bila lahko tako tehnologija bolj človeška. Da ne bi zreducirali človeka zgolj na sredstvo, ampak bi bil človek vedno v središču življenja, politike, ekonomije in torej tudi tehnike.«

Pandemija: zaušnica, a tudi priložnost za premislek

Ob koncu pogovora pa je msgr. Paglia še razložil, na kakšen način se lahko v povezavi s sedanjo pandemijo udejanja vidik globalne bioetike: »Danes moramo z grenkobo ugotoviti, da se je svet na nek način uprl nerazumnemu izkoriščanju s strani človeka, saj sta ekonomija in politika vodili v nemogoče načine življenja zgolj zato, da bi zadovoljili osebne interese, pri tem pa sta uničili stvarstvo. V tem smislu je pandemija tragedija, hkrati pa tudi izredna priložnost za ponoven razmislek o razvoju, odnosih, smislu življenja. Danes lahko bolj kot kdajkoli prej rečemo, da sta krhkost in ranljivost običajni stanji življenja vsakega izmed nas. Samo pomislimo, da se je do nedavnega govorilo o post-humanizmu, o preobrazbi človeka v bitje z novimi fizičnimi in spoznavnimi sposobnostmi ter celo o nesmrtnosti.
V tem smislu bi lahko rekli, da je bila pandemija neke vrste močna zaušnica, ki pa je lahko zdravilna. Reči moram, da so vidna znamenja premišljevanja in razmisleka v tej smeri. Papež Frančišek je bil na nek način najbolj pozoren in svetovno priznan razlagalec omenjene situacije. Menim, da ni le Cerkev tista, ki je poklicana razmišljati o svetu po koronavirusu, ampak vse stvarnosti, tudi svet znanosti, ekonomije in kulture. Kdor misli, da je pandemija le neke vrste vmesno obdobje, se resnično igra z ognjem. Ni mogoče, da ne bi spremenili družbene ureditve in ponovno razmislili o smislu življenja, če se želimo izogniti covidu-20 ali covidu-21: to bi bila res velika tragedija za planet.«

Prisluhni prispevku
Sobota, 4. julij 2020, 10:45