Giacomo Morandi: Priročnik, ki pojasnjuje, kako ravnati ob prijavi zlorabe

ANDREA TORNIELLI

Priročnik je na voljo škofom in redovnim predstojnikom, da bi jih vodil pri obravnavi primerov zlorabe, o katerih so obveščeni. Tako je nadškof Giacomo Morandi, tajnik Kongregacije za nauk vere v pogovoru z vatikanskimi mediji opredelil priročnik, ki je bil izdan danes.

Kdo je pripravil ta dokument in zakaj je bilo potrebno toliko časa glede na to, da je bil napovedan v februarju 2019?
Kongregacija ga je pripravila predvsem po zaslugi prispevka Disciplinskega urada, ki je v teh letih glede zadevnih primerov pridobil posebne izkušnje. Na videz dolga doba za njegovo pripravo je posledica primerjav ne samo znotraj Kongregacije, ampak tudi zunaj nje, z izvedenci s tega področja, z drugimi Dikasteriji in zlasti z Državnim tajništvom.

 Kakšen je namen tega priročnika in na koga je naslovljen?
Tako kot prefekt naše Kongregacije ga rad naslavljam kot »priročnik«. Torej ne kot normativno besedilo, ampak kot orodje, ki je na voljo škofom, redovnim predstojnikom, cerkvenim sodiščem, pravnikom in tudi uslužbencem v centrih za poslušanje, ki so jih ustanovile škofovske konference. V zapletenosti predpisov in praks želi ta priročnik pokazati pot in pomagati, da se ne bi izgubili.

Ali ta dokument vsebuje nova pojasnila glede na že obstoječe?
Ne, noben nov predpis ni objavljen. Resnična novost pa je, da je prvič postopek opisan na organiziran način, od prve vesti morebitnega kaznivega dejanja do končnega zaključka primera, s tem da združuje obstoječe predpise in prakso Kongregacije. Predpisi so poznani, medtem ko je praksa Kongregacije, se pravi praktična uporaba predpisov, poznana samo tistemu, ki je že imel opraviti s temi primeri.

Ali je Priročnik zaprt in dokončen dokument, ali ga bo treba posodabljati?
Prav zato, ker gre za orodje, za priročnik, je primeren za nenehno posodabljanje. Posodobitve so posledice tako morebitnih bodočih sprememb kazenskih predpisov kot tudi zaradi pojasnil in zahtevkov, ki bi na krajevni ravni morali priti od ordinarijev in pravnikov. V tem smislu različico, ki je izšla danes, imenujemo »1.0« in se lahko posodobi. Vsaka pomoč za njeno izboljšanje je dobrodošlo služenje pravičnosti.

Kateri primeri so v pristojnosti vaše Kongregacije?
Na splošno so kazniva dejanja, ki so pridržana naši Kongregaciji, vsa kazniva dejanja proti veri in samo najtežja (v običajnem jeziku, ki je sedaj v rabi, se govori o delicta graviora) proti morali in delitvi zakramentov. Priročnik pa se vendar nanaša samo na enega od teh kaznivih dejanj, ki ga čl. 6 motu propria Sacramentorum Sanctitatis Tutela pripisuje kleriku, kadar zagreši dejanja proti šesti božji zapovedi z mladoletnimi. Gre za primere, ki so zaradi teže tudi na medijski ravni najbolj odmevni.

Kdaj gre pri Cerkvi za zlorabo »mladoletnih«? Kako se je spremenila starostna meja?
Na kazenskem področju je mladoletni oseba, ki še ni dopolnila 18 let. Druge starostne razlike pod 18 let v tem smislu niso pomembne. Latinski Zakonik v kan. 1395 § 2 še govori o 16 letih, motu proprio Sacramentorum Sanctitatis Tutela Janeza Pavla II. je leta 2001 starost dvignil na 18. let. Primere »zlorabe« (kot je bilo pravkar povedano 'kaznivo dejanje proti šesti božji zapovedi z mladoletnimi') je pogosto enostavno opredeliti, na primer spolni odnosi kot taki ali drugi telesni stiki, ki niso v pravem pomenu »odnosi«, a imajo jasen spolni namen, v drugih primerih pa je dejansko stanje težje opredeliti zaradi odtenkov, ki jih je treba oceniti, da bi videli, ali gre za delicta graviora v pravnem pomenu glede na pravo, ki je veljalo v tistem času.

Preseneča spremenjen odnos do anonimnih obtožb, ki so jih nekdaj preprosto vrgli v koš? Kaj se je spremenilo in zakaj je treba upoštevati tudi anonimno obtožbo?
Vprašanje je občutljivo. Ugotovljeno je bilo, da odločna drža v enem ali v drugem smislu ne pomaga pri iskanju resnice in pravičnosti. Kako vreči v koš neko obtožbo, čeprav je anonimna, ki vsebuje zanesljive dokaze (npr. posnetke, sporočila, avdio …), ali pa vsaj konkretne in prepričljive znake kaznivega dejanja? Če bi se ne zmenili zanje samo zato, ker so bila nepodpisana, bi bilo krivično. Po drugi strani pa: kako sprejeti kot dobra vsa opozorila, tudi splošna in brez pošiljatelja. V tem primeru bi bilo nadaljevanje neprimerno. Zato je potrebno pozorno razločevanje. Na splošno se anonimnim prijavam ne verjame, vendar se a priori ne odrečemo njihovi prvi oceni, da bi videli, če  v njej obstajajo odločilne objektivne ter očitne prvine, se pravi to, čemur v naši govorici pravimo fumus delicti.

Koliko so na pripravo tega dokumenta in drugih novejših besedil na to temo vplivali odmevni primeri zadnjih let?
Odmevne primere obravnavamo na isti način kot manj poznane, vedno v skladu s pravnimi predpisi. Pred nami niso »osebnosti«, ampak osebe: obtoženi, domnevne žrtve, morebitne priče…, na splošno gre vedno za sliko posebnega trpljenja. Seveda se je pozornost medijev za vprašanja glede te teme v zadnjih letih zelo povečala, to pa je dodatna spodbuda za Kongregacijo, da skuša poiskati pravičnost na vedno bolj pravilen in učinkovit način. Tudi zaradi tega bo Priročnik lahko v pomoč.

So škofje in redovni predstojniki vesti o domnevnih zlorabah, ki so jih zagrešili kleriki, dolžni naznaniti tudi civilnim oblastem?
Glede tega so narodne škofovske konference pripravile smernice, ki upoštevajo krajevne predpise. Ni moč dati enopomenskega odgovora. V nekaterih primerih zakon predvideva to obveznost, v drugih ne. Motu proprio Vos estis lux mundi papeža Frančiška, ki je bil objavljen lansko leto, se dejansko izraža v tem smislu, da Cerkev v teh primerih deluje »ne glede na pravice in dolžnosti, ki jih določajo državni zakoni, posebej tistih, ki se nanašajo na dolžnost podaje morebitnih prijav pristojnim civilnim oblastem« (čl. 19). Po drugi strani v čl. 17 Priročnika beremo: »Tudi če ni neke izrecne zakonske obveznosti, naj cerkvena oblast prijavo posreduje pristojnim civilnim oblastem vedno, kadar smatra, da bi bilo to nujno za zavarovanje prizadete osebe ali drugih mladoletnih pred nadaljnjimi zločinskimi dejanji.«

Kaj je »izvensodni kazenski postopek«? Kdaj in zakaj se gre po tej poti?
Gre za postopek, ki ga predvidevata dva veljavna kanonska Zakonika. Gre za hitrejšo pot. Na koncu izvensodnega kazenskega postopka, ordinarij (ali njegov delegat), ob sodelovanju dveh prisednikov pride do odločitve o krivdi ali nedolžnosti obtoženega in (če je z moralno gotovostjo kriv) do sorazmerne kazni, ki jo je treba izreči. V tem postopku, ki se imenuje tudi »administrativen«, so pro in contro. Izvensodni postopek se uporabi, kadar za primer: je stanje očitno; naznanjeno zločinsko dejavnost je obtoženi že potrdil; ordinarij zahteva, da se uporabi ta postopek zaradi dobro utemeljenih razlogov; Kongregacija oceni, da je primerno na osnovi posebnih okoliščin (usposobljeno osebje, geografija, pravočasnost, itd.). Seveda mora vedno in absolutno biti zagotovljena pravica obtoženega do obrambe. Tudi zaradi tega izvensodni postopek v latinskem pravu predvideva celo do treh možnih stopenj pritožbe, da bi kolikor je le mogoče zagotovili objektivnost sodbe.

Govoriva o zločinih, ki so storjeni na samem, brez prisotnosti prič. Kako preverite utemeljenost obtožb, da zagotovite, da so krivi kaznovani in ne morejo več škoditi?
Sprejmemo tista postopkovna orodja, ki se običajno uporabljajo za preverjanje zanesljivosti dokazov. Veliko zločinov, ne samo ta, se izvršijo brez prič. To pa ne pomeni, da ni mogoče priti do gotovosti. Obstajajo postopkovna orodja, ki to omogočajo: verodostojnost vpletenih oseb, skladnost povedanih dejstev, morebitna resnost deliktov, obstoj obremenjujočih dokumentov, itd. Treba je reči, da večkrat tudi obtoženi sam, ko se v vesti zaveda storjenega zla, na sodišču to prizna.

Kako pa se lahko izognemo temu, da bi bil nek človek krivično obtožen in obsojen?
Kadar dejstvo ni dovolj dokazano, velja načelo in dubio pro reo. Gre za temeljno načelo naše pravne kulture. V takih primerih se bolj kot nedolžnost razglasi, da nekdo ni kriv.

Zakaj klerik, ki je bil obtožen zlorab, lahko takoj prosi za spregled od celibata?
Res je: tam, kjer klerik prizna zločin in svojo neprimernost za nadaljnje opravljanje službe, lahko prosi za spregled. Tako ostane duhovnik (zakramenta ni moč razveljaviti ali izgubiti), ni pa več klerik: kleriškega stanu ne zapusti z odslovitvijo, ampak s svojo zavestno prošnjo, naslovljeno na svetega očeta. Različne so poti, ki privedejo do istega rezultata kar zadeva pravno stanje osebe: bivši klerik, ki se ne bo mogel več predstaviti kot duhovnik Cerkve.

Zadnje vprašanje: nam lahko poveste kak podatek o razsežnosti pojava? Ali novi predpisi razkrivajo samo primere iz preteklosti, ali pa je rana zlorab mladoletnih še vedno prisotna v Cerkvi?
Pojav je prisoten na vseh celinah in še vedno smo priče prijavam starih dejstev, včasih tudi po veliko letih. Gotovo, nekateri primeri so tudi novi. Ko pa se bo končala ta faza »pojavljanja« preteklosti, sem prepričan (in to vsi upamo), da se bo pojav, ki smo mu priče danes, lahko umaknil. Treba pa je povedati, da je pot resnice in pravičnosti eden od načinov odzivanja v Cerkvi. Potreben, a ne zadosten. Brez primerne vzgoje, pozornega razločevanja, vedre a odločne preventive sam na sebi ne bo mogel pozdraviti rane, ki smo ji danes priča.