Išči

Vatican News
Misijonarska župnijska skupnost je »skupna hoja« pastirja in Božjega ljudstva. Misijonarska župnijska skupnost je »skupna hoja« pastirja in Božjega ljudstva. 

Kongregacija za kler izdala Navodilo o pastoralnem spreobrnjenju župnijske skupnosti

Kongregacija za kler je v ponedeljek, 20. julija, izdala Navodila z naslovom »Pastoralno spreobrnjenje župnijske skupnosti v službi evangelizacijskega poslanstva Cerkve«.

Predstavitev Navodila

«Novi Izrael , ki potuje v sedanjem veku in išče prihodnje, stalno mesto (prim. Heb 13.14), se imenuje Kristusova Cerkev« (C 9). To je ljudstvo, ki ga je osnoval Bog, »da bi ga v resnici priznavalo in mu služilo v svetosti« (C 9).

To ljudstvo živi v zgodovini in v času. Deležno je edinega odrešenjskega poslanstva, ki ga je Kristus prejel po svojih udih, ki na različne načine odgovarjajo na Božji klic in posledično v Cerkvi prevzemajo službe, naloge ali preproste obveznosti v dobro vseh. Božje ljudstvo torej evangelizira, vsak v skladu z lastno poklicanostjo, svojimi konkretnimi trenutnimi možnostmi, kakor tudi na temelju odgovornosti, ki mu odgovarjajo.

Odsev teh teoloških dejstev je mogoče najti v definiciji »župnije«, ki je v Zakoniku Cerkvenega prava (kan. 515, § 1), v katerem je župnija predstavljena predvsem kot »določena skupnost vernikov«, ki jo sestavljajo ljudje vseh vrst – duhovniki, diakoni, posvečene osebe, laiki, združenja, družine – ki na različne načine sodelujejo pri uresničevanju pastoralne oskrbe, ki je zaupana župniku kot lastnemu pastirju.

15. avgusta 1997 je bilo objavljeno Navodilo več dikasterijev Ecclesia de mysterio »o nekaterih vprašanjih glede sodelovanja vernih laikov pri službi duhovnikov«, medtem ko je leta 2002 Kongregacija za kler objavila Navodilo »Duhovnik, pastir in voditelj skupnosti« (4. avgust 2002).

Gre za dva dokumenta, ki sta še vedno zelo zanimiva, v zvezi s katerima namerava Navodilo poskusiti predstaviti povzetek, primeren sedanjemu cerkvenemu kontekstu, se pravi posvetiti pozornost vsem službam, ki delujejo znotraj župnijske skupnosti, tako da bo opozorilo, kako ima vsak svojo posebnost v službi edinega evangelizacijskega poslanstva.

Lahko bi rekli, da je smisel dokumenta spomniti, da »je v Cerkvi prostor za vse in da lahko vsi najdejo svoje mesto« v edini Božji družini, v spoštovanju poklicanosti posameznika, ko skušamo ovrednotiti vsako karizmo in obvarovati Cerkev pred nekaterimi možnimi zadržanji, kot so »klerikalizacija« laikov ali »laizacija« klerikov ali še iz stalnih diakonov narediti »pol duhovnike« ali »super laike«.

Tako kot dokumenta iz leta 1997 in iz leta 2002, tudi ta dokument ne vsebuje »zakonodajnih novosti« - to presega nalogo in možnosti Navodil, ki so namenjena, da »predpise zakonov pojasnjujejo, razlagajo ter določajo obvezen način njihove uporabe« (kan. 34 ZCP) – pač pa predlaga načine za boljše uveljavljanje veljavnega zakona, pri čemer izkoristi izkušnje Kongregacije za kler v njenem služenju krajevnim Cerkvam, kakor tudi v poslušanju njihovih potreb in v sprejemanju njihovega bogastva.

Če povzamemo skuša dokument biti v službi nekaterim pastoralnim odločitvam, ki so jih pastirji začeli že pred časom in jih je Božje ljudstvo »preizkusilo« v duhu razločevanja, da bi prispeval k njihovemu ovrednotenju, k morebitnim popravkom, k ponovnemu razmisleku in poglobitvi, da bi ocenili pot, ki je bila že opravljena, da bi posebno pravo prilagodili univerzalnemu pravu in postavili temelje pastoralne poti v prihodnje.

Po drugi strani je potrebno, da Cerkev, ki je bila vedno zavzeta za evangelizacijsko poslanstvo, ki ga je prejela od Kristusa, in v svetu, ki je glede na preteklost bolj razčlenjen in za katerega so značilni znaki kulturnega pluralizma, vzpostavi lastno dinamiko »v izhodu«, tako da tam, kjer je potrebno, začne tudi s spremembami svojih struktur in preureditvijo oblik zaupanja in sodelovanja pri uresničevanju pastoralne skrbi v znamenju večje soodgovornosti vseh krščenih, kakor je bilo povedano zgoraj.

Poleg župnijske skupnosti, ki je določena zgolj na ozemeljskem temelju in se jasno loči od sosednjih skupnosti, namerava to Navodilo v spoštovanju bistvenih zakonskih predpisov spodbujati in pospeševati pastoralo bližine in sodelovanja med različnimi župnijskimi skupnostmi.

S tem namenom so preudarili temo združevanja župnij, imenovanih »pastoralne enote« (namenjene so »spodbujanju oblik organskega sodelovanja med mejnimi župnijami«, Apostolorum Successores, čl. 215b), kakor tudi združevanja podeželskih vikariatov, imenovanih »pastoralna območja« (Apostolorum Successores, čl. 219), namenjenih izboljšanju povezave v večjih škofijah med »središčem« in »obrobjem« preko ustanovitve škofovih vikarjev, postavljenih za vsako območje v imenu škofa ordinarija, pod njegovo oblastjo in v edinosti z njim.

Ker se konkretno uveljavljanje doslej omenjenih možnosti – tako v zvezi z oblikami zaupanja in udeležbe pri izvajanju pastoralne oskrbe, ki se kar zadeva vzpostavitve pastoralnih območij ali enot s posledičnim združevanjem ali ukinjanjem župnij – neredko dogaja preko resničnega škofijskega prestrukturiranja, namerava to Navodilo ponuditi škofom in njihovim sodelavcem, klerikom in laikom, pastoralna in kanonska orodja, da bodo lahko delovali v skladu z resnično cerkvenostnim postopanjem, kjer se pravo in preroštvo lahko povežeta v večje dobro skupnosti.

Neredko namreč vizija župnijske skupnosti in pastoralne oskrbe, ki ju predlagajo cerkveno učiteljstvo, 2. Vatikanski ekumenski koncil, pa vse do učenja papeža Frančiška, in sta zato seveda vneseni v kanonske predpise, postaneta preveč subjektiven quid, resnični »po mojem mnenju«, po presoji posameznega škofa ali posamezne skupine s pogosto nepravilnimi razlagami življenja skupnosti ali službe pastirjev.

Zlahka si zamislimo dve skrajnosti, skrajnost župnije, v kateri se župnik in drugi duhovniki ukvarjajo z vsem in samo odločajo o vsem, ko druge člane skupnosti odrinejo v obrobno vlogo, kvečjemu za izvrševalce; ali pa nasprotno »demokratična« vizija, v kateri župnija nima več pastirja, ampak samo funkcionarje – klerike in laike – ki upravljajo različna področja na način, ki bi ga lahko opredelili kot »podjetniški«.

Za dober izid takih prestrukturiranj je potem potreben čas, ki spoštuje zgodovino, izročilo in življenje različnih skupnosti – »Biti del ljudstva pomeni biti del skupne identitete, sestavljene iz družbenih in kulturnih vezi«, kakor je spomnil papež Frančišek v nekem intervjuju (danem P. A. Spadaru, S.I. leta 2016 in objavljenem na začetku dela V tvojih očeh je moja beseda) – izogibajoč se temu, da bi »načrte spuščali od zgoraj«; namesto tega postopamo po načelu potrebne postopnosti, ki jo sestavljajo predhodna posvetovanja, poglobljene in kompetentne študije, uveljavitve ad experimentum, preverjanja, preden pride do dokončne odločitve, ki je uravnotežena in že preizkušena na terenu, tako da se ne ustvarjajo boleči »prelomi« v življenju skupnosti.

Zaradi tega je ta dikasterij, po spodbudi številnih škofov, čutil potrebo, da pripravi orodje za podporo in spremljanje različnih projektov reform župnijskih skupnosti in škofijskih prestrukturiranj, ki že potekajo ali se še načrtujejo. Ne gre za to, da bi jih »zaprli« v hladno shemo vnaprej pripravljenih in za vse enakih modelov, ampak da bi jih obdržali znotraj široke cerkvene struge, da bi spremljali »skupno hojo« pastirjev in Božjega ljudstva, ne da bi jim skušali stisniti srce in duha v načrte, ki so bili zamišljeni samo za mizo.

Ta Kongregacija je v zadnjih letih delala pri pripravi tega Navodila z namenom, da bi se opremila s takim orodjem – istočasno teološko-pastoralnim in kanonskim – za službo cerkvi, katere namen je ponuditi splošna pojasnila in predpise, ki jih je treba uresničiti v »različnosti« binkoštnega dneva v vsakem okolju, torej da bi združevala, ne da bi uniformirala, kakor lepo povedo navdihnjene besede nekega avtorja, ki je drag papežu Frančišku in zaslužijo, da nanje ponovno opozorimo: »Skrivnost enotnosti, ki ne pomeša, ampak ohranja jasna razlikovanja, zlasti tisto najodličnejše med stvarjo in Bogom, in vendar to, kar je razlikovala zbere v višjo, neizrekljivo enotnost« (R. Guardini, Dostojevskij: Il mondo religioso, str. 78).

Ponedeljek, 20. julij 2020, 12:00