Išči

Vatican News
Msgr. Vincenzo Paglia Msgr. Vincenzo Paglia 

Intervju z msgr. Paglio ob izidu dokumenta Humana Communitas v dobi pandemije

Danes, v sredo, 22. julija, je v Vatikanu izšel kratek dokument Papeške akademije za življenje z naslovom: Humana Communitas v dobri pandemije. Neaktualni razmisleki o prenovi življenja. Ta razmišljanja je v intervjuju pojasnil Vincenzo Paglia – predsednik Papeške akademije za življenje.

1. Pojasnimo naslov: Humana Communitas v dobi pandemije. Kaj to pomeni?
Humana communitas je naslov pisma, ki ga je papež Frančišek naslovil na Akademijo 6. januarja 2019 ob 25. letnici njene ustanovitve. Papež nas prosi, naj razmislimo o odnosih, ki združujejo človeško skupnost in rojevajo skupne vrednote, cilje in vzajemnost. Pandemija je do skrajnosti izostrila dvojno zavedanje. Po eni strani nam da videti, kako smo vsi med seboj odvisni: kar se zgodi na enem koncu zemlje, vključi ves svet. Po drugi strani poudari neenakosti: vsi smo v istem viharju, a ne na istem čolnu. Kdor ima bolj krhke čolne, lažje potone. Etika življenja postaja globalna: ali se bomo skušali rešiti s tem, da se bomo vedno bolj oddaljevali, ali pa nas bo skupna ranljivost naredila bolj humane? Odgovoriti moramo na to vprašanje in odgovoriti moramo sedaj: ali je človeško bitje še skupna odgovornost?

2. V podnaslovu je rečeno: neaktualni razmisleki o prenovi življenja. Kaj to pomeni?
»Neaktualni« je beseda, ki prihaja iz filozofskega izročila. Tukaj jo uporabljamo nekoliko izzivalno, da bi pokazali nujnost ponovnega odkritja misli skupnosti, ki, kot se zdi, ni več v modi. V času, ko se zdi, da je življenje ustavljeno in nas je prizadela smrt ljubljenih ljudi in izguba opornih točk za našo družbo, se ne smemo omejiti na razpravo o ceni mask ali o datumu ponovnega odprtja šol. Morali bomo izkoristiti priložnost, da bomo našli pogum za razpravo o boljših pogojih za usmerjanje trga in izobraževanja. Se nam to zdi pretirano? Vidite, prav to pomeni »neaktualno«.

3. Pandemija je pokazala krhkost ljudi in družbe. Gre za globalno krizo, ki zadeva Sever in Jug sveta, znanstveniki pa še vedno nimajo zanesljivih odgovorov. Gre v resnici za novo dejstvo?
Novost ni toliko v pojavu neznanega virusa. V resnici bi ga lahko krajevno omejili in ga premagali, kar bi znatno omejilo škodo. Dejstvo brez primere sta hitrost in obsežnost njegovega širjenja po mreži odnosov in transporta. Nova je tudi vloga medijev, ki so odločili, kako se mora širiti zavedanje o krizi: upravičeno se je govorilo o »infodemiji«. Novost je torej čudna mešanica konformizma in zmede, ki so jo povzročili odzivi na predstavljanje nevarnosti v času »hiperpovezanih« družb, ki pa so tudi »hiperindividualistične«. Šibkost skupnosti, ki bi nam morala zagotoviti podporo in zaščito v nevarnosti, nas izpostavlja našim negotovostim in ranljivostim.

4. Politična propaganda pripisuje krivdo posebnim razmeram in državam. Dejstvo pa je, da nismo bili pripravljeni. Zakaj?
Gotovo, priprava na izjemne dogodke je stalen izziv za zdravstvene sisteme. Govori se o preparedness, se pravi opremiti se, da bi predvideli problematičen dogodek in da bi načrtovali možen odgovor. To omogoči kar najboljšo mobilizacijo sposobnosti in virov na poti nenehnega kritičnega ocenjevanja in vedno boljše sposobnosti odzivanja. Naše sposobnosti za tehnično in upravno posredovanje so nas zavedle, da imamo lahko vse pod nadzorom. Pa je pandemija tudi v gospodarsko najbolj bogatih družbah premagala učinkovitost zdravstvenih ustanov in laboratorijev. Težko je bilo sprejeti spoznanje o polomu naše učinkovitosti in priznati svoje meje.

5. Kakšen je odnos med covid-19 in izkoriščanju virov našega planeta? Zdi se, da sta to dve med seboj oddaljeni temi.
To je eden od vidikov medsebojne odvisnosti: pojavi, ki zasledujejo s svojevrstnimi in posebnimi nameni na poljedelskem, industrijskem, turističnem, logističnem področju, se med seboj seštevajo in učinki vsakega posebej se povečajo. Krčenje gozdov pripelje divje živali v stik s človeškim habitatom, kjer intenzivna reja podreja živino logiki industrijske proizvodnje. To se dogaja zato, da bi zadostili povpraševanje po mesu za izvoz, da na naše mize lahko pridejo jedi, ki odgovarjajo neuravnovešenim in nevzdržnim dietam. Vse to omogoča preskok patogenih mikroorganizmov z ene vrste na drugo in končno na človeka.

6. Kaj smo se naučili na področju javnega zdravstva?
Predvsem, da je treba bolje uravnotežiti sredstva, vložena v preprečevanje bolezni in tistih, ki so namenjena zdravljenju. To pomeni, da se ne osredotočamo samo na bolnišnice, ampak tudi na ozemeljske mreže tako za pomoč kot tudi za zdravstveno vzgojo. Poleg tega smo razumeli, da je zdravje enega tesno povezano z zdravjem vseh. Odgovorno obnašanje je potrebno ne samo za varovanje svojega dobrega zdravja, ampak tudi vseh drugih.

7. Kaj lahko storimo, da bi preprečili komercialno izkoriščanje cepiv ali da bi se izognili razlikam v zdravstveni obravnavi tistih, ki živijo v bogatejših in bolj revnih državah?
Raziskave je treba urediti tako, da ne bodo odgovarjale samo političnim in ekonomskih interesom (nekaterih), ampak bodo lahko potekale svobodno in odgovorno. Zato mora finaciranje biti pregledno in razdeljeno, da bodo tudi koristi lahko enakomerno porazdeljene.

8. In svetovni scenarij? Kakšno vlogo lahko predvidimo za mednarodne organizacije v svetu po covid-19?
Pandemija je pokazala, da nobena država ne more napredovati neodvisno od drugih, in to ne samo zaradi zdravstvenih razlogov, ampak tudi zaradi ekonomskih. Nujna je torej organizacija, ki jo bodo lahko vsi podpirali in bo usklajevala različne faze nadziranja, omejevanja in zdravljenja bolezni in ki bo omogočala pozorno kroženje informacij. Kaže, da je Svetovna zdravstvena organizacija nepogrešljiva, čeprav je seveda imela krize: učiti se moramo iz napak in izboljšati njeno delovanje. Le tako bomo lahko na najvišjih ravneh naredili učinkovito univerzalno pravico do zdravstvene oskrbe kot izraz zaščite neodtujljivega dostojanstva človeške osebe.

9. Kakšna je vloga krščanske skupnosti v tej krizi?
Krščanska skupnost predvsem lahko pomaga tolmačiti krizo ne samo kot organizacijsko dejstvo, ki ga lahko presežemo z izboljšanjem učinkovitosti. Gre za globlje razumevanje, da sta negotovost in krhkost sestavni razsežnosti človekovega položaja. To mejo je treba spoštovati in jo upoštevati v vsakem razvojnem projektu, ko poskrbimo za ranljivost drugih, ker smo zaupani drug drugemu. Gre za spreobrnjenje, ki zahteva, da bivanjsko in družbeno vključimo ter predelamo izkustvo izgube. Le če bomo izhajali iz te zavesti, bomo lahko vključili vest in spremembo, ki nas bo naredila odgovorno solidarne v globalnem bratstvu.

10. Medsebojna odvisnost, ranljivost, sodelovanje, solidarnost, dostop do zdravljenja so ključne besede te krize. Z drugimi besedami: bomo resnično razumeli vrednost življenja in potrebo po tem, da ga zaščitimo brez ideoloških polemik?
Gre za vprašanje, ki si ga mora vsak postaviti sebi in svoji skupnosti. Nobenega avtomatizma ni, ki bi zagotovil prehod od dejanske medsebojne povezanosti (ki smo jo doživeli) k odgovorni solidarnosti (ki vključuje dejanje svobode). Če ne bo te prebuditve vesti, bomo naredili samo kak organizacijski popravek, vse pa se bo povrnilo v prejšnje stanje. Potrebno pa je na novo premisliti naše vzorce razvoja in sobivanja, da bodo vedno bolj vredni človeške skupnosti. In potemtakem na nivoju ranljivega človeka, ne pod njegovimi mejami, kot da bi jih ne bilo: znotraj teh meja so namreč moški, ženske in otroci, ki zaslužijo večjo skrb. Vsi, ne samo naši. Če bomo odprli vrata resnično globalnim grožnjam za človeško skupnost, se tudi naši ne bodo mogli rešiti. Glejte: iz »generalne preizkušnje« te pandemije pričakujemo povečanje ponosa humana communitas. To lahko stori, če hoče.

Sreda, 22. julij 2020, 12:00