Išči

Vatican News

Evtanazija ostaja nedopustna tudi v skrajnih primerih

Psihiatrične bolnišnice, ki jih v Belgiji vodi združenje Provincialat des Frères de la Charité asbl pod okriljem Kongregacije Bratje dejavne ljubezni, več ne veljajo za katoliške ustanove, kot je odločila Kongregacija za nauk vere. Evtanazija je namreč nedopustno dejanje in to tudi v skrajnih primerih, kar pa združenje pri svojem delu ni upoštevalo.

Andreja Červek – Vatikan

Prefekt Kongregacije za nauk vere, kardinal Luis F. Ladaria, je v pismu Reneju Stockmanu, generalnemu predstojniku Kongregacije Bratje dejavne ljubezni, sporočil, da se »ob koncu dolge in mučne poti« ter zaradi »pomanjkanja volje, da bi se sprejelo katoliški nauk v zvezi z evtanazijo«, psihiatrične bolnišnice, ki jih vodi združenje Provincialat des Frères de la Charité asbl v Belgiji, od sedaj naprej ne morejo več veljati za katoliške ustanove.

Ladaria opiše pot, ki je vodila do te odločitve, in spomni, da je marca 2017 na spletni strani belgijske veje Kongregacije Bratje dejavne ljubezni bil objavljen dokument, ki je pod določenimi pogoji dovoljeval izvajanje evtanazije v eni od katoliških zdravstvenih struktur. Ta praksa, ki jo je podpiralo združenje, sloni na treh kriterijih: nedotakljivost življenja, avtonomija pacienta in odnos oskrbe. V dokumentu pa ni bilo nobenega sklicevanja ne na Boga, ne na svete spise, ne na krščanski pogled na človeka. Kongregacija za nauk vere se je takoj, maja 2017, obrnila na generalnega predstojnika redovne skupnosti in o resnosti primera obvestila tudi svetega očeta.

Od takrat so si sledili pogovori in srečanja, da bi se ponudilo priložnost in čas za pogovor o omenjenem vprašanju ter bi se v »duhu iskrene eklezialnosti« našlo skladnost o katoliškem nauku. Državni tajnik in prefekta Kongregacije za nauk vere in Kongregacije za ustanove posvečenega življenja so predstavnike skupnosti Bratje dejavne ljubezni in združenja Provincialat des Frères prosili, da pisno in nepreklicno potrdijo svoje soglašanje z načeli svetosti človeškega življenja in nesprejemljivostjo evtanazije ter posledično popolnoma zavrnejo njeno izvajanje v svojih ustanovah.

»Žal odgovori niso dali zagotovil o teh točkah,« piše Ladaria in poudari, da »evtanazija ostaja nedopustno dejanje in to tudi v skrajnih primerih, saj je 'težka kršitev Božjega zakona, v kolikor gre za premišljen, moralno nesprejemljiv uboj človeške osebe. Ta nauk temelji na naravnem zakonu in na napisani Božji besedi, posreduje ga izročilo Cerkve in ga uči redno in vesoljno učiteljstvo Cerkve' (Janez Pavel II., Evangelij življenja, 65).«

Ladaria se sklicuje na papeža Frančiška, ki je poudaril, da »sedanji družbeno-kulturni kontekst postopoma razjeda zavest o tem, kar naredi človeško življenje dragoceno. Vedno pogosteje je namreč vrednoteno z vidika njegove učinkovitosti in koristnosti, do točke, da se  življenja, ki ne odgovarjajo zastavljenim kriterijem, obravnava kot 'odvržena življenja' ali 'nevredna življenja'. V takšni situaciji, ko se izgubijo avtentične vrednote, se zmanjšajo tudi neodložljive dolžnosti solidarnosti ter človeškega in krščanskega bratstva. V resnici si družba zasluži oznako 'civilna', če razvije protitelesa za kulturo odmetavanja, če prizna nedotakljivo vrednost človeškega življenja, če je solidarnost dejansko prakticirana in zaščitena kakor temelj skupnega bivanja« (Frančišek, govor udeležencem plenarnega zasedanja Kongregacije za nauk vere, 3. januar 2020). Papež je prav tako poudaril, da »odnosni – in ne zgolj klinični – pristop k bolniku, ki se ga obravnava v edinstvenosti in celovitosti njegove osebe, nalaga dolžnost, da se nikoli nikogar ne zapusti v neozdravljivih boleznih. Človeško življenje zaradi svoje večne namenskosti, ohranja vso svojo vrednost in vse svoje dostojanstvo v kakršnem koli stanju, tudi v negotovosti in šibkosti, in kot tako je vedno vredno skrajnega upoštevanja.« S temi besedami se papež Frančišek dotakne teme sočutja, ki se vedno bolj omenja v javnem mnenju pri upravičevanju evtanazije.

Že Janez Pavel II. je jasno razložil, da je evtanazija »napačno sočutje, je celo zaskrbljujoča 'sprevrženost' sočutja: resnično 'sočutje' je namreč solidarno s trpljenjem drugega, ne odstrani tistega, čigar trpljenja se ne more prenašati. In toliko bolj je dejanje evtanazije sprevrženo, če ga storijo tisti, ki bi – kot svojci – morali s potrpežljivostjo in ljubeznijo biti navzoči ob svojem sorodniku, ali tisti, ki bi morali – kot zdravniki – po svojem posebnem poklicu pomagati bolniku tudi v najbolj mučnem zadnjem stanju« (Janez Pavel II., Evangelij življenja, 66).

Kardinal Ladaria torej izpostavi, da »katoliški nauk poudarja sveto vrednost človeškega življenja; pomembnost oskrbe in spremljanja bolnikov in invalidov; krščansko vrednost trpljenja; moralno nesprejemljivost evtanazije; nedopustnost vpeljave te prakse v katoliške bolnišnice, niti v skrajnih primerih, kakor tudi sodelovanje v zvezi s tem z drugimi javnimi ustanovami«.

Stališče skupne Bratje dejavne ljubezni v Belgiji tem načelom ne ustreza, nadaljuje prefekt in poudari, da zavrača absolutno spoštovanje do življenja oziroma dvomi, da je nedolžno človeško življenje treba 'vedno' spoštovati, pri tem pa dopušča možnost za izjeme; v zvezi z oskrbo in s spremljanjem psihiatričnih pacientov se sklicuje na belgijski zakon o evtanaziji ter na jasen način ostaja odprto za evtanazijo za psihične bolnike; zdravniku pušča odgovornost in pravico, da sprejme prošnjo za evtanazijo ali pa jo zavrne, pri tem pa izključuje odločitev bolnišnice; ohranja možnost evtanazije znotraj inštituta z razložitvijo, da tako družinskim članom pomaga izogniti se težkemu iskanju drugih rešitev.

Ob koncu pisma je še navedeno poročilo apostolskega vizitatorja, ki prav tako ne potrjuje korakov, storjenih naprej. Poroča o velikih težavah pri ohranjanju vezi med deli in Kongregacijo Bratje dejavne ljubezni, v kolikor odgovorni ne pristajajo na zavzeto iskanje izvedljive rešitve, ki bi preprečila vsako obliko odgovornosti ustanove do evtanazije.

»Zato ob koncu te dolge in mučne poti ter ob ugotavljanju pomanjkanja volje, da bi se sprejelo katoliški nauk v zvezi z evtanazijo, kljub veliki žalosti, sporočamo, da psihiatrične bolnišnice, ki jih vodi združenje Provincialat des Frères de la Charité asbl v Belgiji, od sedaj naprej ne morejo več veljati za katoliške ustanove,« sklene pismo prefekt Ladaria.

Sreda, 1. julij 2020, 11:59