Msgr. Paglia: Po pandemiji je bratstvo edina mogoča prihodnost

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Pred koronavirusom je bil med nami virus individualizma

Najprej je spomnil na posebno molitev svetega očeta na praznem Trgu sv. Petra, 27. marca letos: »Ko je papež Frančišek rekel, da smo vsi hodili z nadzvočno hitrostjo ter mislili, da smo zdravi v bolnem svetu, nas je spomnil, da v resnici nismo bili zdravi. Pred koronavirusom je bil med nami virus, ki bi ga jaz poimenoval virus individualizma in posledične samote, ki je dejansko že korenito oslabel našo družbo. Pravzaprav se je zaradi koronavirusa pokazala, eksplodirala tista krhkost, ki je prirojena v naravi vsakega izmed nas, katere pa ne želimo videti in še manj upoštevati. V tem smislu je potrebno v tem trenutku uporabiti razum. Koronavirus je molekula, ki ni niti živa, parazit, ki je v trenutku vse spravil na kolena ter pokazal, da če ne prepoznamo krhkosti, na koncu nosimo posledice. Če bo vsemogočna ošabnost vsakogar izmed nas še naprej vodila naše izbire, naš smisel življenja, je na koncu očitno, da bodo sadovi takšni kot smo jih videli. Rekel bi torej, da nam ta pandemija kaže resnico o tem, kaj smo. Podpirati moramo drug drugega, reči moramo "dovolj" vsakršnemu individualizmu, premoči, samoodločanju, saj je končno vsem na očeh. Ne moremo več nadaljevati tako, kot smo delali do sedaj.«

Vsako dejanje ni nikoli samo naše, vedno zadeva tudi druge

V nadaljevanju pogovora je msgr. Paglia odgovoril na vprašanje, kaj misli z izrazom »globalna bioetična vizija«, ki ga je med drugim uporabil v zadnji knjigi: »Ko moramo gledati na naše življenje, na naš svet, na smisel naših dni, moramo upoštevati, da smo povezani drug z drugim. Vsako naše dejanje ni nikoli samo naše, ampak vedno zadeva tudi druge, v dobrem in v slabem. Zato vse odločitve – politične, gospodarske, družbene in posameznikove –, ki ne upoštevajo vsesplošnega pogleda na skupno dobro ali na bratstvo, tvegajo, da bi povzročile le škodo. Bratstvo je prvina, za katero mislim, da mora biti radikalno vključena v vse naše izbire. Bratstvo med narodi, znotraj združevalnih stvarnosti mest; bratstvo med človekom in stvarstvom, bratstvo kot ponovno odkritje skupne usode vseh. Udejanjati globalno bioetiko je kot da bi ponovno vzpostavili sanje Boga ob začetku stvarjenja. Vse stvarstvo je skupni dom ljudi. Zaveza moža in žene mora biti odgovorna za vse generacije ter za varovanje tega doma. Vse to smo zanemarjali. Eden izmed razlogov za pandemijo je po mnenju mnogih uničenje podnebja. Smrti stanovalcev v domovih za ostarele so ena izmed posledic uničenja odnosov med generacijami. Podaljšali smo življenje, kar je odlično, vendar pa smo potem tiste, ki smo jim to podarili, deponirali v kraje "za umiranje" ter s tem na nek način podvojili krutost.«

Psalmi, pomemben vodnik, tudi za neverne

V odgovoru na zadnje vprašanje pa je predsednik Papeške akademije za življenje spregovoril o duhovnem ozdravljenju ter razlagi štirih psalmov (Ps 13, Ps 22, Ps 130 in Ps 143), ki jo je prav tako vključil v svojo novo e-knjigo: »Menim, da bi lahko ta trenutek največje krhkosti ponazorili s podobo Jezusovega krika na križu, ki uteleša vsa ljudstva vseh časov. Gre za podobo, ki predstavlja molitev, prošnjo za pomoč. Isto, ki jo je papež Frančišek izrazil 27. marca na praznem Trgu sv. Petra ter pokazal krik človeka k Bogu. V tem smislu nam je judovsko-krščansko izročilo zapustilo izredno dediščino molitve, ki je v tem času ponovno pridobila veliko moč. Zato sem želel v tem razmišljanju navesti štiri prosilne psalme, saj ves svet to potrebuje. Pretreslo me je, da je televizijski prenos papeževe molitve v petek, 27. marca, zvečer, spremljalo na milijone Italijanov, od tega zagotovo mnogi niso niti verni niti katoličani. Knjiga Psalmov, s svojimi prošnjami k Bogu, je lahko pomemben priročnik, saj so v njem zbrani naši strahovi in naše trpljenje, naš krik in naša upanja ter strahovi. Moj dragi prijatelj Elio Toaff, rimski rabin, mi je nekoč rekel, da mu je njegov oče že vse od mladosti svetoval, naj vedno s seboj nosi knjigo Psalmov. Razložil mu je, da je tam zaobjeto celotno življenje in da ti ga Psalmi pomagajo soočati. Toaff mi je povedal o času, ko je bil zaprt in dejal, da je v trenutku, preden naj bi ga ustrelili, prosil stražarje, če lahko pred smrtjo zmoli en psalm. Ko je želel začeti moliti, ga je eden izmed stražarjev povabil, naj pobegne. S tem dogodkom je izražal svojo globoko vernost, prepričanje, da ti Bog resnično pomaga v življenju. Mislim, da je lahko knjiga Psalmov resnično izredni priročnik v tem času, tudi za tiste, ki ne verujejo.«