Kardinal Comastri: Janez Pavel II. je svoj križ preoblikoval v ljubezen

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Veliko strahu, ker je v mnogih ljudeh vera ugasnila

»Širjenje epidemije, vedno več okuženih ter vsakdanja poročila o številu mrtvih so našli družbo nepripravljeno in so osvetlili duhovno praznino mnogih oseb. Novinar Indro Montanelli je malo pred svojo smrtjo zapisal naslednjo jasno in odkrito misel: "Če bi moral zapreti oči, ne da bi vedel, od kod prihajam in kam grem ter zakaj sem prišel na ta svet, ali bi se splačalo, da bi odprl oči? Moja izjava je izjava poraza." Te besede slikajo situacijo določenega dela današnje družbe. Tudi to je razlog, da pandemija vzbuja strah: v mnogih osebah je namreč vera ugasnila. Janez Pavel II. je bil veren, prepričan, dosleden vernik in vera je razsvetljevala pot njegovega življenja.«

Pripraviti se na srečanje z Bogom

Kljub velikemu trpljenju, ki ga je doživljal, ter dolgi bolezni, je Karol Wojtyla ljudem, s katerimi se je srečeval, dajal občutek, da je človek, ki je v miru in poln miru: »Janez Pavel II. je vedel, da je življenje hiter tek proti Velikemu Praznovanju objema z neskončno srečnim Bogom. Vendar pa se moramo na srečanje pripraviti, moramo se očistiti, da bi bili pripravljeni na srečanje. Odstraniti moramo zaloge ošabnosti in egoizma, ki jih imamo vsi, da bi mogli objeti Tistega, ki je Ljubezen brez senc. Janez Pavel II. je soočal trpljenje v tem duhu: in tudi v najtežjih trenutkih (kot  npr. atentat), je vedno ostajal veder. Zakaj? Ker je imel vedno pred seboj cilj življenja. Danes mnogi ne verujejo več v cilj življenja. Zato živijo bolečino z obupom: ker ne vidijo onkraj bolečine.«

Živeti bolečino v občestvu s križanim Jezusom

Janez Pavel II. je vedno v izkušnji trpljenja in bolečine našel upanje, posebno priložnost za srečanje z Gospodom. »Bolečine se nedvomno vsi bojimo, vendar pa tedaj, ko je osvetljena z vero, postane obrezovanje egoizma, banalnosti in lahkomiselnosti. Še več. Mi, kristjani, živimo bolečino v občestvu s križanim Jezusom: ko se Ga oklenemo, napolnimo bolečino z Ljubeznijo in jo preoblikujemo v moč, ki zavrača in premaga egoizem, ki je še vedno prisoten v svetu. Janez Pavel II. je resnično učil, kako se bolečina, ki jo je odrešila Ljubezen, spremeni v protistrup za egoizem ter osvoboditev človeškega egoizma. To je mogoče le, če Jezusu odpremo srce: le z Njim se razume in ovrednoti bolečino.«

Kaj nam pove zadnja velika noč papeža Janeza Pavla II.

V nadaljevanju je kardinal Comaastri odgovoril na vprašanje, kaj se lahko v času, ko bomo letošnjo veliko noč zaradi pandemije obhajali na način, kot ga do sedaj še nismo poznali, naučimo od zadnje velike noči papeža Janeza Pavla II., ki je bila tudi zanj v znamenju bolezni, osamitve in je v nas vseh pustila neizbrisen pečat. »Vsi se spominjamo zadnjega velikega petka Janeza Pavla II. Prizor, ki smo ga videli po televiziji, je nepozaben: papež, ki je bil tedaj že brez moči, je v rokah držal križ ter ga gledal z neomajno ljubeznijo, dalo se je slutiti, da pravi: "Jezus, tudi jaz sem na križu, kakor ti, vendar skupaj s teboj čakam vstajenje." Vsi svetniki so živeli tako. Naj omenim Benedetto Bianchi Porro, ki je postala slepa, gluha in hroma zaradi hude bolezni ter je mirno umrla 24. januarja 1964. Malo pred tem je zbrala moči, da je narekovala čudovito pismo za Natalina, mladega fanta s posebnimi potrebami, ki je bil obupan. Iz Benedettinega srca so prišle naslednje besede: "Dragi Natalino, stara sem 26 let, kakor ti. Moje bivališče je sedaj postelja. Pred nekaj meseci sem tudi oslepela, vendar pa nisem obupana, ker vem, da me na koncu poti čaka Jezus. Dragi Natalino, življenje je hitra brv: na brvi ne gradimo hiše, ampak jo prečkajmo, trdno držeč Jezusovo roko, da bi prispeli v Domovino." Janez Pavel II. je bil na tej valovni dolžini.«

Posebna ljubezen do Marije

V tem obdobju, ki je zaznamovano s pandemijo, se vsak dan veliko ljudi preko neposrednega prenosa na Vatican News poveže pri molitvi Angel Gospodov ter rožnem vencu, ki ju v baziliki sv. Petra vodi kardinal Comastri. V nadaljevanju intervjuja je spregovoril o posebni ljubezni papeža Janeza Pavla II. do Marije: »Janez Pavel II. je želel na svojem grbu te besede: Totus Tuus Maria (Ves tvoj, Marija). Zakaj? Marija je bila blizu Jezusu, ko so ga križali in je verovala, da je bil to trenutek zmage Boga nad človeško hudobijo. Kako? Preko Ljubezni, ki je vsemogočna moč Boga. In Marija je, malo preden je Jezus dopolnil svojo daritev ljubezni na križu, slišala obvezujoče besede, ki ji jih je namenil Jezus: "Žena, glej tvoj sin!" To je: "Ne misli name, ampak misli na druge, pomagaj jim preoblikovati bolečino v ljubezen, pomagaj jim verovati, da je dobrota sila, ki premaga hudobijo." Marija od tistega trenutka skrbi za nas in kadar se ji pustimo voditi, smo v varnih rokah. Janez Pavel II. je veroval, zaupal je Mariji in skupaj z njo je bolečino preoblikoval v priložnost za ljubezen.«

»Preoblikujte svoj križ v ljubezen«

Ob koncu pogovora pa je kardinal Comastri podelil anekdoto in besede papeža Janeza Pavla II., ki je v tem času lahko za vse pomenljiva spodbuda: »Marca 2003 me je Janez Pavel II. povabil, da bi pridigal duhovne vaje rimski kuriji. Tudi on se jih je udeležil in je bil ves čas zelo zbran. Ob koncu duhovnih vaj me je zelo prijazno sprejel in mi dejal: "Mislil sem vam podariti takšen križ, kot ga imam jaz." Jaz sem se poigral z dvojnim pomenom besede in dejal: "Sveti oče, težko bi mi dali takšen križ, kot ga imate vi ..." Janez Pavel II. se je nasmehnil in mi rekel: "Ne, križ je tale," ter mi pokazal naprsni križ, ki mi ga je želel podariti. In nato je dodal: "Tudi vi imate svoj križ: preoblikujte ga v ljubezen. To je modrost, ki razsvetljuje življenje." Nikoli nisem pozabil na ta čudovit nasvet, ki mi ga je dal svetnik.«