Išči

Vatican News

Tretja postna pridiga p. Raniera Cantalamesse: Marija na Kalvariji

Marija torej ni stala »poleg Jezusovega križa«, blizu njega samo v telesnem in krajevnem pomenu, ampak tudi v duhovnem. Pridružila se je Jezusovemu križu; bila je v trpljenju samem. V svojem srcu je trpela, kar je Sin trpel v svojem mesu. In kdo bi mogel misliti, da je bilo drugače, če vsaj malo ve, kaj pomeni biti mati?

»Poleg Jezusovega križa pa je stala njegova mati.«

Marija na Kalvariji

Božjo besedo, ki nas spremlja v tem premišljevanju, sveti oče, častitljivi patri, bratje in sestre, je tista, ki jo beremo v Janezovem evangeliju: Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi (Jn 19,25-27).

Iz tega tako zgoščenega besedila bodimo v tem premišljevanju pozorni samo na prvi, pripovedni del, in pustimo za naslednjič preostanek evangeljskega odlomka, ki vsebuje Jezusove besede.

Če je bila na Kalvariji poleg Jezusovega križa Marija, njegova mati, pomeni, da je bila tiste dni v Jeruzalemu; in če je bila v Jeruzalemu, je videla vse, je bila navzoča pri vsem. Bila je navzoča pri vpitju: »Baraba, ne tega!« Bila je navzoča pri »Ecce homo!«, videla je meso njegovega prebičanega in krvavečega telesa, okronanega s trnjem, polgolega pred množico, kako zdihuje in ga stresajo smrtni krči na križu. Slišala je tolčenje udarcev kladiva in žaljivke: »Če si Božji Sin …« Videla je vojake, kako so si delili njegova oblačila in suknjo, ki mu jo je morda ona sama stkala.

»Poleg Jezusovega križa pa so stale,« tako beremo, »njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena.« Marija torej ni bila sama; bila je ena od žena. Da, a ona je bila tam kot »njegova mati« in to postavlja Marijo v povsem drugačen položaj kot druge. Spet mi prihaja na misel pogreb osemnajstletnega fanta. Za krsto je šlo več žena. Vse so bile oblečene v črnino, vse so jokale. Zgledale so vse enako. A med njimi je bila ena drugačna, ena, na katero so vsi navzoči mislili in so vsi, ne da bi se ozirali k njej, gledali nanjo skrivoma: mati. Bila je vdova in je imela samo tega sina. Gledala je krsto, videlo se je, da so njene ustnice brez prestanka ponavljale sinovo ime. Ko so verniki po hvalospevu začeli moliti: »Svet, svet, svet si ti Gospod, Bog vsega stvarstva,« je tudi ona, verjetno ne da bi se zavedala, začela šepetati: Svet, svet, svet … V tistem trenutku sem pomislil na Marijo ob vznožju križa.

A od nje se je zahtevalo še nekaj veliko težjega: da odpusti. Ko je slišala Sina govoriti: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34), je razumela, kaj nebeški Oče pričakuje od nje: da iz srca izreče iste besede: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« In ona jih je izrekla. Odpustila je.

Če je Marija bila lahko skušana, kakor je bil tudi Jezus v puščavi, se je to zgodilo še posebej pod križem. In to je bila silno globoka in boleča skušnjava, ker je zadevala prav Jezusa. Verovala je v obljube, verovala, da je Jezus mesija, Božji Sin; vedela je, da bi Oče, če bi ga Jezus prosil, poslal »več kot dvanajst legij angelov« (prim. Mt 26,53). Videla pa je, da Jezus ne stori nič. Ko bi se osvobodil križa, bi osvobodil tudi njo njene strašne bolečine, a tega ne stori. Marija pa ne kriči: »Stopi s križa; reši sebe in mene!« ali: »Druge si rešil, zakaj zdaj ne rešiš še sebe, sin moj?« čeprav je zlahka uvideti, kako bi se morala podobna misel kar sama od sebe pojaviti v srcu matere. Marija pa molči.

Človeško povedano bi obstajali vsi potrebni razlogi, da bi Marija zakričala k Bogu: »Prevaral si me!« Ali kakor je nekega dne zakričal prerok Jeremija: »Zapeljal si me in dala sem se ti zapeljati!« (prim. Jer 19,7) in bi pobegnila dol s Kalvarije. Nasprotno, ona ni pobegnila, pač pa je ostala pokonci, v molku, in tako je postala na prav poseben način mučenka vere, najvišja pričevalka zaupanja v Boga, takoj za Sinom.

Ta pogled na Marijo, ki se pridruži žrtvi Sina, je našel trezen in slovesen izraz v besedilu drugega vatikanskega koncila:

Tako je tudi preblažena Devica napredovala na romanju vere in vztrajala v svojem zedinjenju s Sinom zvesto do križa, pod katerim je, ne brez Božjega načrta, stala v globokem sočutju s svojim Edinorojencem in se z materinsko dušo pridružila njegovi daritvi, ko je ljubeče privolila v darovanje klavne žrtve, katero je sama rodila.[1]

Marija torej ni stala »poleg Jezusovega križa«, blizu njega samo v telesnem in krajevnem pomenu, ampak tudi v duhovnem. Pridružila se je Jezusovemu križu; bila je v trpljenju samem. V svojem srcu je trpela, kar je Sin trpel v svojem mesu. In kdo bi mogel misliti, da je bilo drugače, če vsaj malo ve, kaj pomeni biti mati?

Jezus je bil tudi človek; kot človek je v tistem trenutku v očeh vseh samo sin, kazensko usmrčen v navzočnosti matere. Jezus ne reče več kakor v Kani: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla« (Jn 2,4). Zdaj, ko je njegova »ura« prišla, imata on in njegova mati skupno nekaj velikega: isto trpljenje. V teh skrajnih trenutkih, ko se je celo Oče skrivnostno umaknil njegovemu človeškemu pogledu, je Jezusu ostal samo še pogled matere, da v njem išče zatočišče in uteho. Mar bo to navzočnost in to materinsko tolažbo zavrnil on, ki je v Getsemaniju prosil tri učence in jim rekel: »Ostanite tukaj in čujte z menoj« (Mt 26,38)?

Stati poleg Jezusovega križa
Zdaj pa si moramo, ko kakor vedno sledimo vodilnemu načelu, po katerem je Marija podoba in ogledalo Cerkve, njen prvi sad in vzor, zastaviti vprašanje: Kaj je hotel Cerkvi povedati Sveti Duh, ki je uredil, da je v Svetem pismu zabeležena ta Marijina navzočnost ob Kristusovem križu?

Tudi tokrat sama Božja beseda vključno zarisuje prehod od Marije k Cerkvi in govori, kaj mora storiti vsak vernik, da jo bo posnemal: »Poleg Jezusovega križa,« piše, »je stala Marija, njegova mati, ob njej pa učenec, ki ga je ljubil.« V omembi je skrita spodbuda. To, kar se je zgodilo tisti dan, kaže, kaj se mora goditi vsak dan: treba je stati pri Mariji poleg Jezusovega križa, kakor je stal učenec, katerega je ljubil.

V tem stavku se skriva dvoje. Najprej, da je treba stati »poleg križa«, in potem, da je treba stati poleg »Jezusovega« križa. Videli bomo, da gre za dve sicer neločljivi, a različni stvari.

Stati poleg »Jezusovega« križa. Te besede nam govorijo, da je prvo, kar je treba storiti – in to je najpomembnejše od vsega –, ne to, da stojimo poleg križa na splošno, ampak poleg »Jezusovega« križa. Ne zadošča samo stati poleg križa, to je v trpljenju, stati tudi v molku. To je videti že samo po sebi nekaj junaškega, a vendar to ni najpomembnejše. Lahko je celo čisto prazno. Odločilno je, da stojimo pri »Jezusovem« križu. To, kar šteje, ni lastni, ampak Kristusov križ. Ni trpljenje, ampak verovanje; na ta način si prilastimo Kristusovo trpljenje. Prvo je vera. Tisto, kar je bilo pri Mariji največje, ko je bila pod križem, je njena vera, še večja od njenega trpljenja. Sv. Pavel pravi, da je evangelij Božja moč »za tiste, ki verujejo« (Rim 1,16). Za vse, ki verujejo, ne za vse, ki trpijo, čeprav je to dvoje, kakor bomo videli, združeno.

Tu je vir vse moči in rodovitnost Cerkve. Moč Cerkve prihaja iz oznanjevanja Jezusovega križa, to je iz nečesa, kar je v očeh sveta često simbol neumnosti in šibkosti. To potegne s seboj odpoved vsaki možnosti ali volji po soočenju z neverujočim in lahkomiselnim svetom z njegovimi sredstvi, to je z modrostjo besed, z močjo argumentov, z ironijo, s smešenjem, s sarkazmom in vsem, kar je »močno v očeh sveta« (prim. 1 Kor 1,27). Treba se je odpovedati človeški premoči, da bo lahko prišla na dan in delovala Božja moč, ki je vsebovana v Kristusovem križu. Treba je vztrajati pri tej prvi točki, ker jo bomo še potrebovali. Večini vernikov ni nikoli nihče pomagal, da bi vstopili v to skrivnost, ki je samo srce Nove zaveze, središče kerigme (oznanila) in ki spreminja življenje.

»Stati poleg križa.« Toda kaj je znamenje in dokaz, da resnično verujemo v Kristusov križ, da »beseda križa« ni samo beseda, to je abstrakten princip, lepa teologija ali ideologija, ampak resnično križ? Znamenje in dokaz je v tem, da vzamemo lastni križ in hodimo za Jezusom (prim. Mr 8,34). Znamenje je v tem, da smo soudeleženi pri trpljenju (Flp 3,10; Rim 8,17), da smo križani skupaj z njim (Gal 2,20), da s svojim trpljenjem dopolnjujemo to, kar v našem mesu manjka Kristusovega trpljenja (Kol 1,24). Celotno kristjanovo življenje mora biti živa žrtev, podobna Kristusovi (prim. Rim 12,1). Ne gre samo za pasivno sprejeto trpljenje, ampak tudi za aktivno trpljenje, ki ga živimo zedinjeni s Kristusom: »Trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem« (1 Kor 9,27). »Vse Kristusovo življenje je bilo križ in muka, in ti zase iščeš počitek in veselje?« opominja avtor Hoje za Kristusom.[2]

V Cerkvi sta obstajali dve različni drži pred Kristusovim križem: ena, bolj značilna za protestantsko teologijo, utemeljeno na veri in prilaščanju, ki mu Kristusov križ služi za vzvod, in druga – ki so jo vsaj v preteklosti gojili pretežno v katoliški duhovnosti –, ki poudarja vidik trpljenja s Kristusom, soudeležbe pri njegovem trpljenju in, kakor v primeru nekaterih svetnikov, celo vidik podoživljanja Kristusovega trpljenja na sebi vse do tega, da je bilo na njih mogoče videti vtisnjene stigme. Ekumenizem nas danes sili, da oblikujemo sintezo tega, kar je v Cerkvi nekoč postopno pripeljalo do nasprotij.

Seveda ne gre za to, da bi na isto raven postavili Kristusovo in naše delovanje, ampak da sprejmemo besede Svetega pisma. To nam govori, da nobena od teh dveh stvari – niti vera niti dela – brez druge ne more biti živa (prim. Jak 2,14 sl). Sama vera v Kristusov križ mora iti skozi trpljenje, da se pokaže kot pristna. Prvo Petrovo pismo pravi, da je trpljenje »topilnica« vere, da vera potrebuje trpljenje, da se očisti kakor zlato v ognju (prim. 1 Pt 1,6-7).

Naš križ ni že sam po sebi odrešenje, ni niti moč niti modrost. Sam po sebi je zgolj človeško delo ali celo kazen. Postane Božja moč in modrost, kolikor nas – v spremstvu vere in po Božjem načrtu – poveže s Kristusovim križem. »Trpeti,« je pisal sv. Janez Pavel II. s svoje bolniške postelje po atentatu, »pomeni postati še posebej občutljiv, še posebej odprt za delo Božjih odrešenjskih sil, ki so v Kristusu podarjene človeštvu.«[3] Trpljenje pridruži človeka Kristusovemu križu ne samo na intelektualni način, ampak eksistencialno in konkretno; je nekakšen kanal, dostop do Kristusovega križa, ki ni vzporeden z vero, ampak eno skupaj z njo.

»Upal je proti upanju«
Zdaj pa moramo razširiti svoje obzorje. Za evangelista Janeza, ki nam posreduje ta dogodek, Kristusov križ ni samo trenutek Kristusove smrti, ampak tudi trenutek njegovega veličastva in zmagoslavja. Vstajenje je že na delu v znamenju Duha, ki se izliva (prim. Jn 7,37-39; 19,34). Na Kalvariji torej Marija s Sinom ni delila le smrti, ampak tudi prvine vstajenja. Podoba Marije ob vznožju križa, kjer je prikazana samo »žalostna, v stiski in objokana«, kakor jo opeva slednica Stabat Mater (Mati žalostna), ne bi bila popolna. Na Kalvariji ni samo »Mati bolečin«, ampak tudi Mati upanja, »Mater spei«, kakor jo kliče Cerkev v eni od svojih himen.

Sv. Pavel trdi o Abrahamu, da je »veroval proti upanju« (Rim 4,18). Isto je treba reči, in to še bolj upravičeno, o Mariji pod križem. Verovala je, upala proti slehernemu upanju, to je v položaju, v katerem človeško gledano ni več nobenega razloga za upanje. Na neki način, ki ga ne moremo razložiti (in ki ga verjetno ni bila sposobna razložiti niti ona), je Marija kakor Abraham verovala, da je Bog sposoben svojega Sina obuditi »tudi od mrtvih« (prim. Heb 11,19).

Neko besedilo drugega vatikanskega koncila omenja to Marijino upanje pod križem kot odločilno prvino njenega materinskega poklica. Pravi, da je pod križem »s pokorščino, vero, upanjem in gorečo ljubeznijo na popolnoma edinstven način sodelovala pri Odrešenikovem delu.«[4]

Zdaj prihajamo do Cerkve, to je do nas samih. Od treh reči, ki se jih Cerkev spominja v velikonočnem tridnevju – Gospodovega križanja, pokopa in vstajenja – »mi,« kakor piše sv. Avguštin, »v sedanjem življenju udejanjamo samo to, kar pomeni križanje, medtem ko po veri in upanju ohranjamo to, kar pomenita pokop in vstajenje.«[5] Tudi Cerkev kakor Marija živi vstajenje »v upanju«. Tudi zanjo je križ predmet izkustva, medtem ko je vstajenje predmet upanja.

Kakor je bila Marija poleg križanega Sina, tako je Cerkev poklicana, da stoji poleg današnjih križanih: ubogih, trpečih, ponižanih in razžaljenih. Da stoji z upanjem. Ne zadošča sočutje z njihovimi težavami niti poskus, da se jih olajša. To je premalo. To lahko naredi kdorkoli, tudi tisti, ki ne pozna vstajenja. Cerkev mora dati upanje, s tem da oznanja, da trpljenje ni nesmiselno, ampak ima pomen, ker bo prišlo vstajenje od mrtvih. Cerkev mora »dajati razlog upanja, ki je v njej« (prim. 1 Pt 3,15).

Ljudje za svoje preživetje potrebujejo upanje, kakor rabijo kisik za dihanje. Tudi Cerkev potrebuje upanje, da lahko nadaljuje svojo pot po zgodovini in se ne čuti pritisnjeno ob tla od neprilik. Na splošni avdienci 11. marca – zadnji javni pred ukinitvijo zaradi koronavirusa – nas je papež Frančišek spodbudil, naj živimo ta čas preizkušnje »s pogumom, odgovornostjo in upanjem.« Rad bi poudaril predvsem njegov klic k upanju.

Upanje je bilo dolgo časa in je med teologalnimi krepostmi še zdaj mlajša sestra, revna sorodnica. Pesnik Charles Péguy ima s tem v zvezi zelo lepo podobo. Pravi, da so tri teologalne kreposti – vera, upanje in ljubezen – kot tri sestre: dve odrasli in ena še deklica. Skupaj hodijo po cesti in se držijo za roke, dve veliki ob strani in mala v sredi. Deklica je seveda Upanje. Ko jih vidijo, vsi rečejo: »Gotovo morata dve večji kar vleči malo v sredini!« Pa se motijo: deklica Upanje vleče obe sestri, kajti če se zaustavi upanje, vse obstane.[6]

Postati moramo – kakor predlaga sam pesnik – »zavezniki deklice Upanja.« Si kdaj goreče upal na nekaj, na Božji poseg, pa se ni nič zgodilo? Si se vnovič povrnil k upanju ob naslednji priliki, pa spet nič? Vse je šlo kakor prej kljub tolikim prošnjam, tolikim solzam in morda tudi tolikim znamenjem, da boš tokrat vendarle uslišan? Ti samo upaj še naprej, upaj še naslednjič, upaj vedno, do konca. Postani zaveznik upanja!

Postati zavezniki upanja pomeni dovoliti Bogu, da te razočara, da te tu doli prevara, kadarkoli se mu zahoče. Še več: pomeni, da si v bistvu zadovoljen v nekem odmaknjenem kotičku srca, da te Bog ni uslišal ne prvič ne drugič in da te še vedno ne posluša, ker ti je tako dovolil, da mu daš še en dokaz, da opraviš še eno dejanje upanja, vsakič težje. Naklonil ti je veliko večjo milost od tiste, za katero si prosil: milost, da upaš vanj. On ima pred seboj vso večnost, da mu odpustiš za zamudo!

Treba pa je biti pozoren na nekaj. Upanje ni samo lepo in poetično notranje razpoloženje, težavno samo toliko, kolikor se nam zahoče, ki pa nas sicer pusti nedejavne in brez konkretnih nalog, torej je slednjič jalovo. Nasprotno, upati pomeni ravno odkrivati, da je še nekaj, kar bi se dalo narediti, da obstaja naloga, ki kliče k rešitvi, in da zato nismo prepuščeni praznini in hromeči nedejavnosti.

Pa tudi če ne bi bilo z naše strani mogoče narediti nič več, da bi spremenili neki težaven položaj, še vedno ostaja za reševanje velika naloga, tako velika, da nas ohranja dovolj zaposlene in od nas odmakne obup: da namreč potrpežljivo zdržimo do konca. To je bila velika »naloga«, ki jo je Marija dovršila v upanju pod križem. In s tem je pripravljena zdaj pomagati tudi nam.

V Svetem pismo smo priča pravim in resničnim vzgibom upanja. Eden teh je v tretji Jeremijevi Žalostinki. Ta je pesem duše v najbolj obupni preizkušnji in ga je mogoče skoraj dobesedno nanašati na Marijo ob vznožju križa:

Jaz sem mož, ki je videl bedo pod palico njegovega besa. Mene je odpeljal in vodil v temo in ne v luč. Ogradil me je, da ne morem uiti. Četudi vpijem in moledujem, potlači mojo molitev. Dejal sem torej: »Izginila je moja večnost in upanje, ki je od Gospoda.«

Potem pa vznik upanja obrne vse na glavo. V neki točki molivec reče sebi: »Gospodovo usmiljenje ni prenehalo; zato imam upanje vanj! Zakaj Gospod ne zavrača za vselej; zakaj če je prizadel bolečino, se bo usmilil. Morda je še upanje.« (prim. Žal 3,1-32). V trenutku, ko se prerok spet odloči za upanje, se tudi ton spremeni. Tožba se spremeni v zaupno pričakovanje Božjega posega.

Znova obrnimo svoj pogled k njej, ki je zmogla stati poleg križa, upajoč proti vsakemu upanju. Kličimo k Mariji kot Materi upanja z besedami starodavne cerkvene himne:

Salve Mater misericordiae,
Mater Dei, et mater veniae,
Mater Spei, et mater gratiae,
Mater plena sanctae laetitiae,
O MARIA!

Bodi zdrava, Mati usmiljenja,
Mati Božja in Mati upanja,
Mati blaga in Mati milosti,
Mati polna si svete radosti.
O MARIJA!

Prevedel br. Miran Špelič OFM

 

[1]C 58.
[2] Hoja za Kristusom II, 12,3.
[3] Sv. Janez Pavel II., Apost. pismo Salvifici doloris 23; (AAS 76, 1984, p.231).
[4] C 61.
[5] Sv. Avguštin, Pisma 535,2,3; 14, 24.
[6] Charles Péguy, Le porche du mystère de la deuxième vertu, v: Œuvres poétiques complètes, Pariz 1975, str. 655 sl.

Petek, 27. marec 2020, 19:06