Išči

Vatican News

Druga postna pridiga p. Raniera Cantalamesse OFMCap: »Kaj imam s teboj, žena?«

V petek, 20. marca, je imel papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa OFMCap v kapeli Redemptoris Mater v Vatikanu drugo postno pridigo z naslovom: »Kaj imam s teboj, žena?« - Kenoza Božje Matere. Prvo postno pridigo je imel v petek, 7. marca, p. Marko Rupnik DJ z naslovom: Marija pod križem – Zgled upanja.

P. Raniero Cantalamessa OFMCap

»Kaj imam s teboj, žena?«- Kenoza Božje Matere

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Sveti oče, častitljivi patri, bratje in sestre v poslušanju. V letošnjih postnih premišljevanjih sledimo stopinjam Božje Matere po poti, ki smo jo začeli z lanskim adventom. Tudi na ta način se bomo izročili v varstvo Devici v času tako hude preizkušnje za vse človeštvo.

Priznati moramo, da se o Mariji v Novi zavezi ne govori veliko, vsaj ne tako pogosto, kakor bi pričakovali, če upoštevamo, kako se je v Cerkvi razvijala pobožnost do Božje Matere. A vendar, če smo pozorni, opazimo nekaj: da Marija ni odsotna pri nobenem od treh konstitutivnih trenutkov skrivnosti odrešenja. Obstajajo namreč trije točno določeni trenutki, ki kot celota sestavljajo veliko skrivnost odrešenja. To so: učlovečenje Besede, velikonočna skrivnost in binkošti.

Ko zdaj o tem premišljujemo, opazimo – kakor sem rekel –, da Marija ni odsotna pri nobenem od teh treh temeljnih trenutkov. Zagotovo ni odsotna pri učlovečenju, kakor smo videli v adventnih premišljevanjih. Ni odsotna pri velikonočni skrivnosti, ker je zapisano, da »je pri Jezusovem križu stala njegova mati« (prim. Jn 19,25). Ni odsotna slednjič na binkošti, ker je zapisano, da je Sveti Duh prišel nad apostole, ko »so bili enodušno zbrani v molitvi z Marijo, Jezusovo materjo« (prim. Apd 1,14). Te tri Marijine navzočnosti v ključnih trenutkih našega odrešenja ne morejo biti zgolj naključje. Zagotavljajo ji edinstveno mesto pri Jezusu v delu odrešenja. Marija je bila edina med vsemi ustvarjeninami priča in udeleženka vseh treh dogodkov.

Sledimo torej Mariji v velikonočno skrivnost, pustimo se ji voditi v globoko razumevanje velike noči in v soudeležbo pri Kristusovem trpljenju. Marija nas vodi za roko in nas spodbuja, naj ji sledimo po tej poti. Kot mati zbranim otrokom nam govori: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!« (Jn 11,16). V evangeliju apostol Tomaž te besede izreče, Marija pa jih udejanji.

Iz tega, kar je trpela se je naučila pokorščine

Velikonočna skrivnost se v Jezusovem življenju ne začne z aretacijo v vrtu in ne traja samo v dneh velikega tedna. Vse njegovo življenje, odkar ga je Janez Krstnik pozdravil kot Jagnje Božje, je priprava na njegovo veliko noč. Po Lukovem evangeliju je Jezusovo javno življenje počasen in neustavljiv »vzpon proti Jeruzalemu«, kjer bo dopolnil svoj eksodus (prim. Lk 9,31).

Vzporedno s to potjo pokornega novega Adama poteka pot nove Eve. Tudi za Marijo se je velikonočna skrivnost začela zelo zgodaj. Že Simeonove besede o znamenju, ki se mu bo nasprotovalo, in o meču, ki bo presunil njeno dušo, so vsebovale slutnjo, ki jo je Marija ohranila v svojem srcu skupaj z drugimi besedami. Cilj tega premišljevanja je prav to, da bi sledili Mariji med Jezusovim javnim delovanjem in videli, podoba česa je in čemu je zgled v tem času.

Kaj se navadno zgodi na poti svetosti, potem ko se duša napolni z milostjo, potem ko je velikodušno odgovorila s svojim »da« vere in se je radovoljno lotila opravljanja dobrih del in gojenja kreposti? Pride čas očiščevanja in praznjenja. Pride noč vere. In dejansko bomo videli, kako nas Marija v tem obdobju svojega življenja vodi in nam daje zgled prav tega: kako ravnati, ko v življenju pride »čas obrezovanja drevja«.

Sv. Janez Pavel II. v svoji okrožnici Redemptoris Mater prav na Marijino življenje nanaša veliko kategorijo kenoze, s katero je sv. Pavel razložil zemeljsko bivanje Jezusa: »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil (ekenosen)« (Flp 2,6-7). Po veri – tako piše papež – je Marija popolnoma združena s Kristusom v tem izpraznjenju … Ob vznožju križa je Marija po veri soudeležena pri presenetljivi skrivnosti tega izpraznjenja.«[1] To izpraznjenje se je dovršilo pod križem, začelo pa se je dosti prej. Tudi v Nazaretu in še posebej med Jezusovim javnim delovanjem je napredovala kot romarica vere. Ni težko že tedaj opaziti »neko posebno srčno bol, povezano z nekakšno nočjo vere.«[2]

Vse to dela Marijino zgodbo izredno pomenljivo za nas; Marijo vrača Cerkvi in človeštvu. Z veseljem moramo ugotoviti velik napredek, ki se je zgodil v marijanski pobožnosti v katoliški Cerkvi in ki se ga lahko vsak, ki je živel pred drugim vatikanskim koncilom in po njem, dobro zaveda. Prej je bila temeljna kategorija, s katero se je razlagalo Marijino veličino, kategorija »privilegija« ali izvzetosti.

Mislili so, da je bila Marija izvzeta ne le od izvirnega greha in razpadljivosti (ki sta privilegija, ki ju je Cerkev opredelila z dogmama o Brezmadežni in Vnebovzeti), ampak se je v tej smeri šlo tako daleč, da so mislili, da je bila Marija izvzeta tudi od porodnih bolečin, napora, dvoma, skušnjave, nevednosti in slednjič, kar je najhuje, smrti. Za nekatere naj bi bila Marija vzeta v nebesa, ne da bi ji bilo treba iti skozi smrt.

Vse to – so mislili – so posledice greha, Marija pa greha ni imela. Niso se zavedali, da so Marijo na ta način, namesto da bi jo pridružili Jezusu, povsem ločevali od njega, ki je sicer bil res brez greha, a je hotel nam v prid izkusiti vse to, to je: napor, bolečino, stisko, skušnjave in smrt.

Temeljna kategorija, s katero pa po drugem vatikanskem koncilu skušamo razložiti enkratno Marijino svetost, ni več toliko kategorija privilegija, ampak kategorija vere. Marija je hodila v veri, še več, v veri je celo »napredovala«.[3] To ne zmanjša, ampak še neizmerno poveča Marijino veličino. Duhovna veličina ustvarjenine pred Bogom se v tem življenju ne meri toliko po tem, kar ji Bog daje, kakor po tem, kar Bog od nje zahteva. In videli bomo, da je Bog od Marije veliko zahteval, več kot od katerekoli druge ustvarjenine, več celo kot od Abrahama.

Marija v Jezusovem javnem delovanju

V evangelijih je Marija omenjana tako, da je to v preteklosti, ko je prevladovala misel o njenem privilegiju, zbujalo nekakšno nelagodje med verniki, zdaj pa se to vidi kot znamenja na poti Marijine vere. Nimamo več razlogov, da bi jih na hitro odpravili ali da bi jih skušali omiliti z blažilnimi razlagami. Na kratko si oglejmo ta besedila.

Začnimo pri dogodku, ko se Jezus izgubi v templju (prim. Lk 2,41 sl.). To je bil za mater začetek velikonočne skrivnosti izpraznjenja. Kaj je slišala od njega, ko ga je našla? »Zakaj sta me iskala? Nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« »Zakaj sta me iskala?« Te besede so postavile med Jezusa in njo drugačno voljo, neskončno pomembnejšo, ki je postavila v ozadje vsak drug odnos, tudi sinovski odnos do nje.

A pojdimo dalje. Našli bomo omembo Marije v Kani Galilejski, prav v trenutku, ko Jezus začenja svoje javno delovanje. Dejstva so nam znana. Kaj je slišala Marija od Jezusa v odgovor na njeno obzirno prošnjo za poseg? »Kaj imam s teboj, žena?« (Jn 2,4). Kakorkoli že hočemo razložiti te besede, trdo zvenijo, kruto, spet zdi se, da naredijo prepad med Jezusa in njegovo Mater.

Vsi trije sinoptiki pa poročajo o drugem dogodku med Jezusovim javnim delovanjem. Ko je Jezus nekega dne pozorno pridigal, so prišli njegova Mati in nekaj sorodnikov, da bi se pogovorili z njim. Morda je Mater, kar je za mamo samoumevno, skrbelo za njegovo zdravje, ker je malo pred tem rečeno, da Jezus ni utegnil niti jesti zaradi množice (prim. Mr 3,20). Opazimo še neko podrobnost. Marija, Mati, mora prosjačiti za pravico, da bi lahko videla Sina in govorila z njim. Ne prerine se med množico, sklicujoč se na dejstvo, da je Mati. Ostala je marveč zunaj in čakala, da so Jezusu drugi šli povedat: »Zunaj je tvoja mati, ki želi govoriti s teboj.« Tudi tu je pomembna reč Jezusova beseda, ki je še vedno v isti liniji: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« (Mr 3,33).

Vemo, kaj je sledilo odgovoru. Skušajmo se postaviti na Marijino mesto in bomo zaznali ponižanje in trpljenje, ki ga je bila deležna pri teh besedah. Danes vemo, da te besede vsebujejo pohvalo matere in ne graje; ona pa ni vedela, vsaj tedaj še ne. Takrat je bila samo grenkoba zavrnitve. Nič ni rečeno, da bi Jezus šel ven in se pogovoril z njo; morda je Marija morala oditi, ne da bi videla sina in se pogovorila z njim.

Ob drugi priliki – pripoveduje sv. Luka – je žena iz množice od navdušenja vzkliknila Jezusu: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« To je bil eden tistih komplimentov, ki sami po sebi osrečijo mamo; Marija pa, če je bila navzoča ali če je to zvedela kasneje, se ni mogla dolgo ustavljati ob tej besedi in uživati, ker je Jezus takoj dodal popravek: »Še bolj pa blagor tistim, ki poslušajo Božjo besedo in jo spolnijo« (Lk 11,27-28).

Zadnja podrobnost v tej smeri. Sv. Luka govori na nekem mestu v svojem evangeliju o Jezusovem »ženskem spremstvu«, to je o nekaj pobožnih ženah, ki jih tudi poimensko navede –, ki so bile deležne njegove dobrote in so ga »podpirale s svojim imetjem« (prim. Lk 8,2-3), to je poskrbele so za materialne potrebe njega in njegovih apostolov, kot npr. priprava obroka, pranje in krpanje obleke. Kaj pri tem zadeva Marijo? Med temi ženami ne najdemo Marije in vsi vedo, kako bi mati bila rada poskrbela za take male potrebe sina, še posebej, če je posvečen Gospodu. To je popolna daritev srca.

Kaj vse to pomeni? Vrsta tako točnih in skladnih dejstev in besed ne more biti zgolj naključje. Tudi Marija je morala iti skozi svojo kenozo. Jezusova kenoza je bila v tem, da se je namesto uveljavljanja svojih pravic in božanskih možnosti izpraznil, si privzel vlogo služabnika in se navzven pokazal kot navaden človek. Marijina kenoza pa je bila v tem, da ni uveljavljala svojih pravic kot Mesijeva mati, ampak se je namesto tega vsemu odpovedala in se pred vsemi pokazala kot navadna ženska.

Marijino Božje materinstvo je bilo pred vsem drugim človeško materinstvo. Imelo je tudi »meseni« vidik v pozitivnem pomenu besede. Ta Sin je bil njen sin po mesu, bil je njeno edino bogastvo, edina opora v življenju. Ona pa se je morala odpovedati vsemu, kar je bilo človeško gledano vzvišeno v njeni poklicanosti. Sam Sin jo je postavil v položaj, da ni mogla od svojega materinstva črpati nobene zemeljske koristi. Hodila je za Jezusom, kot da ne bi bila njegova mati. Ko je Jezus začel s svojim poslanstvom in je zapustil Nazaret, ni imel, kamor bi glavo položil. In Marija ni imela, kamor bi položila srce!

Svojemu materialnemu uboštvu, ki je bilo že tako veliko, je Marija pridružila še duhovno uboštvo na njegovi najvišji stopnji. To uboštvo v duhu je v tem, da se pusti razlastiti vseh privilegijev, da se ne more sklicevati na nič, ne na preteklost ne na prihodnost, ne na razodetja, ne na obljube, kakor da bi ji ne pripadale in niso nikoli bile izrečene. Gre za nekakšno »temno noč spomina«. Ta je v tem, da človek pozabi – ali bolje, da se ne more spomniti, tudi če bi se hotel – na preteklost in da se izteza edinole k Bogu, tako da živi v čistem upanju. To je resnično in korenito uboštvo v duhu, ki je bogato samo z Bogom, in še to samo v upanju.

Jezus se je obnašal do matere kot bister in zahteven duhovni voditelj, ki zazna izjemno dušo in ji ne pusti, da bi izgubljala čas, ji ne prizanaša, ji ne dopušča cenenih čustev in naravne tolažbe; ampak jo potiska v tek brez oddiha proti popolni razlastitvi, samo da se združi z Bogom. Marijo je učil, kako naj se odpove sebi. Jezus vse, ki mu sledijo v vseh časih, usmerja s svojim evangelijem, Mater pa je usmerjal v živo, osebno.

Z eno roko se je pustil po Duhu voditi Očetu, kamor je ta hotel: v puščavo, da je bil skušan, na goro, da se je tam spremenil, v Getsemani, da je potil krvavi pot. »Jaz vedno delam to, kar je všeč njemu« (Jn 8,29). Z drugo roko je Jezus vodil Mater po isti poti izpolnjevanja Očetove volje.

Marija, Kristusova učenka

Kako se je Marija odzvala na to Božje ravnanje do nje? Poskusimo še enkrat prebrati omenjena besedila. Ugotovili bomo tole: nikoli niti najmanjše upornosti v volji ali ugovarjanja ali samoopravičevanja na Marijini strani; nikoli niti poskusa, da bi spremenila Jezusovo odločitev! Popolna učljivost.

Tu se pokaže edinstvena osebna svetost Božje Matere, največje čudo milosti. Da se tega zavemo, zadošča kakšna primerjava. Na primer s sv. Petrom. Ko Jezus dopove Petru, da ga v Jeruzalemu čaka zavrnitev, trpljenje in smrt, ta ugovarja in reče: »Nikakor, Gospod, to se ti ne sme zgoditi!« (prim. Mt 16,22). Skrbi ga za Jezusa, a tudi za sebe. Marija je povsem drugačna.

Marija je molčala. Njen odgovor na vse je bil molk. Ne tišina upognjenosti vase in žalosti. Marijin molk je bil dober. To se vidi v Kani Galilejski, kjer, namesto da bi pokazala svojo užaljenost, v veri in morda iz Jezusovega pogleda razume, da on to zmore, in zato reče služabnikom: »Kar vam reče, storite!« (Jn 2,5). Tudi po ostri Jezusovi besedi, ko ga najde v templju in je rečeno, da Marija ni razumela, je zapisano, da je molčala in »vse te stvari ohranila v svojem srcu« (Lk 2,51).

Dejstvo, da Marija molči, ne pomeni, da je zanjo vse lahko, da ji ni treba premagovati bojev, naporov in teme. Res je bila brez greha, ne pa brez bojev in ne brez tega, kar je sv. Janez Pavel II. poimenoval »naporno verovanje«. Če se je Jezus moral v Getsemaniju boriti in potiti krvavi pot, da je svojo človeško voljo v polnosti pridružil Očetovi volji, je mar potem presenetljivo, da je morala v smrtni boj tudi Mati? Eno je gotovo: Marija se ne bi za nič na svetu obrnila nazaj. Ko nekatere duše, ki jih Bog vodi po podobnih poteh, vprašamo, če naj molimo, da bi se to končalo in bi se vse vrnilo v stare kolesnice, se takoj podvizajo in, čeprav so pretresene in včasih na robu navideznega obupa, odgovorijo: ne!

Potem ko smo v adventu premotrili Kristusovo Mater, pa zdaj premotrimo Kristusovo učenko. V zvezi z Jezusovo besedo: »Kdo je moja mati? … Kdor izpolni Božjo voljo, ta mi je brat in sestra in mati« (Mr 3,33-35), sv. Avguštin razlaga:

Mar ni izpolnila Očetove volje Devica Marija, ki je po veri verovala, po veri spočela, bila izvoljena, da se iz nje rodi odrešenje za vse ljudi, in jo je Kristus ustvaril, preden je on nastal v njenem telesu? Marija je izpolnila Očetovo voljo, in sicer popolnoma. Zato pa Mariji več pomeni, da je bila Kristuso­va učenka, kakor to, da je bila Kristusova mati. Več pomeni, večja predpravica je, da je bila Kristuso­va učenka kakor njegova mati. Marija je bila srečna, ker je, prej ko je rodila Sina, v telesu nosila Učitelja … Zato je tudi Marija blažena, ker je poslušala Božjo besedo in jo udejanjila.[4]

Telesno je Marija samo Kristusova mati, duhovno pa mu je sestra in mati.[5]

Ali moramo potemtakem misliti, da je bilo Marijino življenje eno samo zaporedje stisk, mračno življenje? Nasprotno. Če presojamo analogno s svetniki, moramo reči, da je Marija na tej poti praznjenja iz dneva v dan odkrivala novo vrsto veselja v primeri z veseljem Betlehema ali Nazareta, ko je stiskala v naročju Jezusa in se je ta oklepal njenega vratu. Veselja v neizpolnjevanju svoje volje. Veselja v verovanju. Veselja v tem, da daje Bogu tisto, kar mu je najdragocenejše, saj je tudi v odnosu z Bogom več veselja v dajanju kot v prejemanju. Veselja v odkrivanju Boga, čigar pota so nedostopna in čigar misli niso naše misli, Boga, ki se ravno v tem daje spoznati tak, kakršen je: trikrat sveti Bog.

Velika mistikinja, sv. Angela Folinjska, ki je imela podobna izkustva, govori o posebnem veselju, ki je na meji človeškega dojemanja, ki ga poimenuje »veselje nedojemljivosti« (gaudium incomprehensibilitatis). To je v tem, da razumemo, da ni mogoče razumeti, saj Bog, ki bi ga doumeli, ne bi bil več Bog. Ta nedojemljivost sploh ne povzroča žalosti, ampak veselje, ker pokaže, da je Bog bogatejši in večji od tega, kar smo sposobni dojeti, in da je ta »tvoj« Bog! To je veselje, ki ga uživajo svetniki v nebesih in ki ga je imela sveta Devica, pravi sv. Angela, v določenih trenutkih že v tem življenju.[6]

Iz našega premišljevanja o Mariji v času Jezusovega javnega delovanja lahko potegnemo tolažilno gotovost: Nimamo matere, ki ne bi znala sočustvovati z našimi slabostmi, saj je bila tudi sama preizkušena v vsem kakor mi razen v grehu. Ko je zdaj Marija poveličana v nebesih s Sinom, lahko k nam iztegne svojo materinsko roko in še nas popelje za seboj in še bolj upravičeno kot apostol reče: »Bodite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusova« (1 Kor 1,11). Obrnimo se torej k njej v tem času velike preizkušnje s starodavno in lepo molitvijo Pod tvoje varstvo.

Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta božja Porodnica,
ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah,
temveč reši nas vselej vseh nevarnosti,
o častitljiva in blagoslovljena Devica.

Prevedel br. Miran Špelič OFM

[1] Sv. Janez Pavel II., Okr. Redemptoris Mater, 18.
[2] Prav tam 17.
[3] C 58.
[4]Sv. Avguštin, Govori, 72 A, 7
[5]Sv. Avguštin,  O svetem devištvu, 5-6 (PL 40, 399).
[6]Il libro della Beata Angela da Foligno, Istr. III (ed. Quaracchi, Grottaferrata 1985, str. 468).

Petek, 20. marec 2020, 16:27