Išči

Vatican News
Amazonija Amazonija  (AFP or licensors)

Urednikova beseda: »Velike sanje« papeža Frančiška za Amazonijo

Ob izidu posinodalne apostolske spodbude Querida Amazonia je Andrea Tornielli, uredniški direktor Dikasterija za komunikacijo, napisal svoje razmišljanje z naslovom »Velike sanje« papeža Frančiška za Amazonijo. Kot pravi v uvodu, bi papežev pogled na omenjeno področje lahko strnili v naslednje tri točke: konkretne poti za človeško ekologijo, ki upošteva uboge, konkretne poti za ovrednotenje kultur ter za misijonarsko Cerkev, ki bo imela amazonski obraz.

Andrea Tornielli – Vatikan        

»Sanje so privilegiran prostor za iskanje resnice. In tudi Bog se je velikokrat odločil, da bo govoril v sanjah.« Te besede, ki jih je papež Frančišek izrekel decembra leta 2018 med eno izmed homilij pri maši v Domu sv. Marte in se nanašajo na Jožefa, tihega in konkretnega moža, nam pomagajo razumeti papežev pogled na Amazonijo preko posinodalne spodbude. Gre za besedilo, ki je napisano kot ljubezensko pismo, v katerem je obilo citatov pesnikov, ki bralcu pomagajo vstopiti v stik z osupljivo lepoto te regije, pa tudi z njenimi vsakodnevnimi dramami. Zakaj je rimski škof želel dati sinodi, ki je omejena na določeno regijo, vsesplošno vrednost? Zakaj nas Amazonija in njena usoda zadevata?

Če prelistamo strani spodbude, se pojavi odgovor. V prvi vrsti zato, ker je vse povezano: ravnovesje našega planeta je namreč odvisno tudi od zdravstvenega stanja Amazonije. Glede na to, da skrb za osebe in ekosisteme ne moreta biti ločeni, ne smemo biti ravnodušni ne do uničevanja človeškega in kulturnega bogastva avtohtonih prebivalcev, ne do pustošenja in ekstraktivnih politik, ki uničujejo gozdove. Vendar pa obstaja še en element, zaradi katerega je Amazonija univerzalna. Na nek način dinamike, ki se izražajo tam, vnaprej nakazujejo izzive, ki so nam že blizu: učinki globalizirane ekonomije in vedno manj trajnostnega finančnega sistema na življenje človeških bitij in okolje; sobivanje med ljudstvi in kulturami, ki se medsebojno globoko razlikujejo; migracije; nujnost varovanja okolja, ki je v nevarnosti, da bi bilo nepopravljivo ranjeno.

»Ljubljena Amazonija«, protagonistka ljubezenskega pisma papeža Frančiška, predstavlja predvsem izziv za Cerkev, ki je poklicana najti nove poti evangeliziranja, oznanjati srce krščanskega sporočila, tisto kerigmo, ki ponavzočuje Boga usmiljenja, ki je tako ljubil svet, da je na križu žrtvoval svojega Sina. Človek, v Amazoniji, ni bolezen, s katero se je potrebno boriti, da bi skrbeli za okolje. Izvorna amazonska ljudstva je potrebno ohraniti skupaj z njihovimi kulturami in tradicijami. Vendar pa imajo prav tako pravico do evangeljskega pričevanja. Ne sme se jih izključiti iz poslanstva, iz pastoralne skrbi Cerkve, ki jo dobro predstavljajo od sonca ožgani obrazi mnogih ostarelih misijonarjev, ki tudi po več dni veslajo s kanujem, da bi srečali maloštevilne skupine oseb ter jim prinesli nežnost Boga skupaj s poživljajočo tolažbo njegovih zakramentov.  

Papež Frančišek s svojo spodbudo pričuje o pogledu, ki presega dialektične polemike, ki so prikazovale sinodo skoraj kot nekakšen referendum glede možnosti, da bi bili poročeni moški posvečeni v duhovnike. Gre za vprašanje, o katerem se razpravlja že dolgo časa in o katerem se bo lahko tudi še v prihodnosti, saj »narava duhovništva« popolne in trajne zdržnosti »ne zahteva nujno«, kakor je zatrdil drugi vatikanski ekumenski koncil. Gre za vprašanje, glede katerega se je Petrov naslednik, po tem, ko je o njem molil in premišljeval, odločil, da bo odgovoril ne s tem, da bo uvedel spremembe ali dodatne možnosti glede izjem, ki jih že predvideva veljavna cerkvena disciplina, ampak s tem, da bo ponovno izhajal iz tega, kar je bistveno. Iz živete in utelešene vere, iz obnovljenega misijonarskega zagona, ki je sad milosti – to je iz tega, da bi dajali prostor delovanju Boga, in ne iz tržnih strategij ali komunikativnih tehnik verskih influencerjev.

Querida Amazonia vabi k »specifičnemu in pogumnemu« odgovoru pri premišljevanju glede organizacije in služb v Cerkvi. K odgovornosti poziva celotno katoliško Cerkev, da bi na sebi začutila rane tistih ljudstev in stisko tistih skupnosti, ki ne morejo obhajati nedeljske evharistije, ter na to velikodušno odgovorila: tako, da bi poslala nove misijonarje, ovrednotila vse karizme in bolj nakazovala na nove neposvečene službe in poslanstva, ki naj bodo zaupana na stalen in priznan način laikom in ženskam. Papež Frančišek prav s tem, ko navaja nenadomestljiv prispevek teh slednjih, spominja, da se je vera v Amazoniji prenašala in ohranila zahvaljujoč prisotnosti »močnih in velikodušnih žensk«, ne da bi »tam mimo prišel kakšen duhovnik«.

Prisluhni prispevku
Sreda, 12. februar 2020, 12:00