Nadškof Carballo o posvečenem življenju: Znamenje in preroštvo

Andreja Červek – Vatikan

Nadškof José Rodriguez Carballo je za vatikanski časopis L'Osservatore Romano spregovoril o posvečenem življenju kot »preroški obliki življenja evangelija« ter izpostavil, da mora posvečeno življenje biti vrednoteno po tistem, kar je, ne po tistem, kar počne.

Pojasnil je, da želi svetovni dan posvečenega življenja doseči tri cilje: pomagati bolje spoznati in vrednotiti posvečeno življenje v Cerkvi, ne samo po tistem, kar počne, ampak tudi po tistem, kar je; opogumiti same posvečene osebe, da nadaljujejo s premišljevanjem in razločevanjem o svoji identiteti in poslanstvu v Cerkvi in svetu; ter spodbuditi, da se Cerkev poveže s posvečenimi po vsem svetu v slavljenju in molitvi za dar, ki jim ga je Bog dal s povečanim življenjem. »Cerkev ne more ceniti posvečenega življenja samo zaradi njegove funkcionalnosti, ne gre samo za 'delovno roko', ampak je predvsem znamenje in preroštvo drugih, precej globljih stvarnosti,« zatrdi Carballo. »Tudi same posvečene osebe, kakor vse Božje ljudstvo, ne morejo soditi posvečenega življenja samo po tistem, kar je vidno preko njihovih dejavnosti. Posvečeno življenje mora biti cenjeno in vrednoteno zaradi tistega, kar je: preroška oblika življenja evangelija. Po drugi strani pa posvečeni morajo še naprej razločevati svojo identiteto in poslanstvo v luči evangelija, lastne karizme in znamenj časov, pri čemer jih vedno vodi nauk Cerkve.«

Carballo uporabi papeževo izrazje in zatrdi, da se posvečene osebe morajo tudi dobro zavedati, da je njihovo življenje kakor voda: če ne teče, se usmradi. »Če posvečeno življenje ne želi biti zgolj občudovano kot neko muzejsko delo, ampak se želi pred ljudmi pokazati kot oblika lepega življenja, ki je mogoče tudi za druge, se bo moralo stalno spraševati, kaj od njega želita Bog in Božje ljudstvo v tem trenutku in v teh okoliščinah. Razločevanje je bistveno, da bi se odgovorilo na to vprašanje in se obrnilo v smer, ki jo kaže Duh,« pravi Carballo in nadaljuje, da pa posvečeni, ki so prejeli klic, da posredujejo za Božje ljudstvo, prav tako zase potrebujejo »koralno molitev Cerkve«, da bi ostali vedno zvesti Gospodovemu klicu in poslanstvu, ki ga opravljajo na bivanjskih in miselnih periferijah, kamor jih v tem trenutku pošilja Duh.

Sveti oče stalno vztraja pri preroštvu kot neobhodnem elementu posvečenega življenja, nadaljuje Carballo. Posvečeno življenje je torej z izgubo preroštva v nevarnosti, da izgubi okus, kar pomeni razlog za svoj obstoj. »Preroštvo je neločljivo od posvečenega življenja. Preroštvo je poteza, ki karakterizira posvečeno življenje. Kakor se posvečeno življenje ne more odpovedati trpljenju za Kristusa, ki je njegov resnični temelj, se ne more odpovedati trpljenju za človeštvo, še posebej za ranjeno in ranljivo človeštvo, kar predstavlja njegovo poslanstvo.« Po Carballovem prepričanju se v preroštvu posvečenih oseb vidi njihova verodostojnost. »Posvečeno življenje je poklicano ohranjati prižgano svetilko preroštva, postati svetilnik za izgubljene na morju, bakla za tistega, ki hodi v temi, straža za nekoga, ki ne vidi rešitve v življenju. Istočasno se ne more odpovedati biti glas tistega, ki glasu nima, in zahtevati pravičnost, kjer pravičnosti ni. Samo tako bo postalo preroško življenja, alternativa kulturi odmetavanja.«

Nadškof Carballo izpostavi povabilo papeža Frančiška posvečenim: »Prebudite svet! Bodite priče sveta, ki drugače deluje, ravna in živi! V Cerkvi so posvečene osebe poklicane biti preroki, pričevati o tem, kako je Jezus živel na tej zemlji, in oznanjati Božje kraljestvo v njegovi dopolnjenosti.« Da bi posvečena oseba lahko odgovorila na to poklicanost, mora goreče iskati Gospodovo voljo, pri tem pa vsem oznanjati dobro novico, predvsem na bivanjskih periferijah; iskati nove poti za oznanjevanje evangelija in obsoditi vse, kar je v nasprotju z Božjo voljo, še zatrdi Carballo.