Išči

Vatican News
 (Vatican Media)

Sinoda o Amazoniji: Potreba po permanentnem škofovskem organu

Danes dopoldne, 15. oktobra 2019, se je na enajsti generalni kongregaciji zbralo 180 sinodalnih očetov. Navzoč je bil tudi papež Frančišek.

Andreja Červek – Vatikan

Ustanovitev permanentnega škofovskega organa

V sinodalni dvorani je bilo rečeno, da je nujno treba ustanoviti permanentni škofovski organ, ki ga bo koordinirala Panamazonska cerkvena mreža (Repam), in bo namenjen pospeševanju sinodalnosti za Amazonijo. Ta organ, ki bi bil del Latinskoameriškega škofovskega sveta (Celam), bi moral pomagati pri implementaciji podobe Cerkve v Amazoniji z vidika učinkovitejše splošne pastorale. Pri tem bi se upoštevalo morebitne smernice papeža Frančiška, ki bodo podane po sinodi. Organ bi delal na področju zaščite pravic staroselskih ljudstev, celostne formacije pastoralnih delavcev in organiziranja amazonskih seminarjev. Takšno skupno pastoralno delovanje, ki bi se pripravilo skupaj z vsemi panamazonskimi cerkvenimi okrožji in v sodelovanju s Celamom, bi pomagalo reševati splošne probleme, kot so izkoriščanje teritorija, kriminal, trgovina z drogo, trgovina z ljudmi in prostitucija.

Observatorij za zaščito pravic

Beseda je tekla o problemih, ki izvirajo iz časa kolonizacije, izpostavljena je bila notranja migracija staroselskih ljudstev ter opozorjeno na širjenje ekonomskih modelov, ki so roparskega in kolonialnega značaja in ki pogosto ubijajo. Potrebna je torej specifična pastorala amazonskih ljudstev, ki so pogosto prisiljena v preseljevanje. Pomembna je zaščita človekovih in okoljskih pravic. Pri tem se je ponovno predlagala ustanovitev permanentnega observatorija za zaščito človekovih pravic in Amazonije.

Vprašanje inkulturacije in izobraževanja

V ospredje je prišlo vprašanje inkulturacije: kako biti Cerkev, ki odpira in odkriva nove poti sredi bogastva amazonskih kultur, s tem da postaja bolj Cerkev učenka in sestra kot pa učiteljica in mati, z držo poslušanja, služenja, solidarnosti, spoštovanja, pravičnosti in sprave. Ponovno se je izpostavila potreba po izobraževanju amazonskih staroselskih ljudstev, ki je pogosto zaznamovano z nizko kvaliteto in veliko nestalnostjo. Vprašanje je, kaj lahko na področju vzgoje in izobraževanja stori Cerkev.

Misijonarska dejavnost

V sinodalni dvorani se je govorilo tudi o nasilju. Amazonija je kakor posiljena ženska, katere krik je treba slišati, je bilo poudarjeno, kajti samo tako se bo vzbudila evangelizacija. Do učinkovitega oznanjevanja evangelija lahko pride samo v stiku z bolečino sveta, ki čaka, da ga odreši Kristusova ljubezen, zahvaljujoč teologiji življenja. Poudarjen je bil dragocen zgled misijonarjev mučencev tega območja, na primer Alejandro Labaka, Inés Arango in Doroty Stang, ki so dali svoje življenje v imenu nezaščitenih amazonskih ljudstev. Misijonarsko delo v Amazoniji je treba bolj podpirati, je bilo rečeno, pri čemer se je razmišljalo o ustanovitvi tako narodnega kot mednarodnega finančnega fonda, s katerim bi se okrepilo misijonarsko dejavnost v regiji, predvsem kar se tiče stroškov transporta in formacije samih misijonarjev.

Ekumenski izziv

Ne sme se pozabiti, da je pri misijonarskem prizadevanju treba upoštevati tudi ekumenski vidik, kajti misijonarska Cerkev je prav tako ekumenska Cerkev. In ta izziv se nanaša tudi na Amazonijo. Daleč od prozelitizma ali med-krščanskega kolonializma, krščanska evangelizacija pomeni svobodno povabilo, namenjeno svobodi drugih, da naj vstopijo v komunikacijo in začnejo dialog. Razmišljalo se je tudi o glasbi kot skupnem jeziku, ki ga razumejo vsi in ki vodi v premislek o komunikaciji vere. Ta ne sme zanikati doktrine, ampak jo narediti še bolj razumljivo preko človeške rahločutnosti. Na ta način bo blagovest privlačna vsem. Stopilo se bo naproti ponovnemu rojstvu svetega, ki se ga živi tudi na najbolj divjih območjih Amazonije.

Evharistija

Odgovori na težke situacije, ki se jih živi v Amazoniji, prihajajo iz evharistije, po kateri prihaja Božja milost, ter iz razširjene službenosti, ta pa se začne tudi pri ženskah, ki so očitne protagonistke, ko gre za posredovanje korenitega čuta za življenje. Morda bi se bilo treba vprašati, je bilo rečeno v sinodalni dvorani, ali ni ravno zdaj primerno premisliti o službi. Mnoge skupnosti imajo namreč težave z obhajanjem evharistije zaradi pomanjkanja duhovnikov: predlaga se torej, da se spremenijo kriteriji za izbiro in pripravo služabnikov, ki so pooblaščeni za obhajanje tega zakramenta, da ne bo namenjen samo nekaterim.

Ženska služba

Nekateri sinodalni očetje so dejali, da so potrebne nove poti za starodavna izročila. Spomnilo se je na starodavne prakse, kjer so službe bile vezane na ženske, pri čemer je bila omenjena možnost ponovne vzpostavitve primernih služb, predvsem lektorata in akolitata. Med drugim se je ponovno predlagalo posvečenje poročenih moških, ki bi pod vodstvom odgovornega duhovnika lahko delovali v razkropljenih cerkvenih skupnostih. Obenem se je predlagala ustanovitev fonda za formacijo laikov na svetopisemskem, teološkem in pastoralnem področju. Izpostavilo se je še pomembno vlogo osnovnih cerkvenih skupnosti in posvečenega življenja, ki pomeni preroštvo in odposlanstvo na vse konce sveta.

Torek, 15. oktober 2019, 15:59