Sinoda o Amazoniji: predstavljena poročila dela po jezikovnih skupinah

Andreja Červek – Vatikan

Dvanajst poročil o sklepih jezikovnih skupin je bilo izročenih generalnemu tajništvu sinode. Ne predstavljajo uradnega sklepnega dokumenta, še manj uradnega besedila cerkvenega nauka, ampak so vsebinski povzetek razprav med dosedanjimi generalnimi kongregacijami. V ospredje prihaja rdeča nit, ki povezuje vseh dvanajst poročil: sinoda je dragoceni dar Svetega Duha za Amazonijo in za vso Cerkev, tako s teološko-pastoralnega vidika kot z vidika skrbi za skupen dom. Je kairos, čas milosti, primeren čas za spravo Cerkve z Amazonijo.

Sinoda ni samo regionalna, ampak je univerzalna

V vseh poročilih je jasno izraženo upanje, da bi se v Amazoniji razvila nova sinodalna pot, na katero bi se po škofovskem zasedanju v Vatikanu podalo z gorečo misijonarsko strastjo, ki je lastna Cerkvi v izhodu. Želja je, da bi se amazonsko »dobro življenje« srečalo z izkušnjo blagrov in tako v luči Božje besede doseglo polno uresničitev. Jezikovne skupine so ponudile mnogo konkretnih predlogov ter obenem poudarile, da sedanja sinoda ni le regionalna, ampak univerzalna: to, kar se dogaja v Amazoniji, se nanaša na ves svet.

Proti vsaki vrsti nasilja

Imperativ za Cerkev je, da posluša krik ljudi in zemlje. Ne molčati, ampak postaviti se na stran revnih in reči »dovolj nasilja«. V Amazoniji ima to nasilje različne obraze: nasilje v prenatrpanih zaporih; spolne zlorabe in izkoriščanje; kršenje pavic staroselskim prebivalcem; ubijanje tistih, ki branijo ozemlja; trgovina z drogo; uničevanje mlade populacije; trgovina z ljudmi; ubijanje žensk (femicid) in mačistična kultura; genocid, bio-piratstvo, etnocid. Vse to so zla, proti katerim se je treba boriti, kajti ubijajo kulturo in duha. Ostra je tudi obsodba sistematičnega izkoriščanja narave in razgozdovanja. Velik poudarek je prav tako na podnebni krizi.

Mednarodni observatorij za človekove pravice

Staroselci so tisti, ki s svojim lastnim življenjem plačujejo najvišjo ceno: niso deležni pomoči in na svojih teritorijih niso zaščiteni. V nekaj jezikovnih skupinah je zato bil podan predlog po ustanovitvi mednarodnega observatorija za človekove pravice, kajti zaščita ljudstev in narave mora biti v ospredju cerkvenega in pastoralnega delovanja. Predlaga se, naj župnije ustvarijo varna okolja za otroke, najstnike in ranljive osebe. Poudarjena je pravica do življenja vseh, od spočetja do naravne smrti.

Cerkev ni nevladna organizacija

Naloga Cerkve je, da spremlja delo oseb, ki se borijo za zaščito človekovih pravic in so pogosto kriminalizirani s strani državnih oblasti. A obenem mora biti pazljiva, da ne bi postala nevladna organizacija. Takšna drža pogosto oddaljuje mnoge vernike, ki iščejo odgovore na svojo duhovno žejo pri verskih sektah in drugih verstvih. Pri tem je poudarjen pomen večjega vlaganja v ekumenski in medverski dialog.

Službenost Cerkve

Izpostavljena je duhovniška služba, ki je prisotna v skupnosti, ki pa se izogiba vsakega klerikalizma. Spodbuja se naj k večjemu protagonizmu laikov. Vse jezikovne skupine predlagajo poglobitev pomena »službenosti Cerkve«, Cerkve torej, v kateri soobstajata soodgovornost in delo laikov. Ena od špansko govorečih skupin na primer predlaga pravično dodelitev služb moškim in ženskam, vendar brez klerikaliziranja laikov. Na splošni ravni se predlaga poglobljen razmislek o službah lektorata in akolitata tudi za ženske, bodisi redovnice bodisi laikinje, seveda ustrezno formirane in pripravljene.

Ženske in diakonat

V več poročilih je govor o ženskah. Tudi z dodelitvijo večjih odgovornosti in vodstvenih vlog naj se ženski prizna velika vrednost ženske navzočnosti v njenem specifičnem služenju Cerkvi v Amazoniji. Poziva se k zagotovitvi spoštovanja pravic žensk in k preseganju vsake vrste stereotipov. Več jezikovnih skupin predlaga premislek o vprašanju diakonata za ženske v luči drugega vatikanskega koncila, upoštevajoč pri tem, da ženske v Amazoniji mnoge od funkcij te službe že izvršujejo. Nekaj poročil predlaga zasedanje škofov ravno o tej tematiki, na kateri pa bi se naj dala možnost glasovanja ženskam.

Viri probati

Prav tako se predlaga sinoda o viri probati, a pogledi na to vprašanje se med skupinami razlikujejo. Čeprav je poudarjena vrednost celibata, o čemer se ne razpravlja, pa ena italijanska jezikovna skupina opozarja na nevarnost oslabitve te vrednosti ali da bi se z uvedbo viri probati izgubilo misijonarski zagon vesoljne Cerkve v službi najbolj oddaljenih skupnosti. Velik del poročil, predvsem španskih in portugalskih, se poteguje za Cerkev »stalne prisotnosti«, ne pa »občasnega obiskovanja«, ter pri tem izraža naklonjenost do dodelitve duhovništva poročenim moškim, deležnih spoštovanja, ki so staroselskega izvora in izbrani s strani svojih izvornih skupnosti, a pod določenimi pogoji. Poudarja se, da ti duhovniki ne smejo biti drugorazredni ali tretjerazredni, ampak gre za resnično duhovniško poklicanost. Ne da bi se pozabilo na situacijo mnogega prebivalstva v Amazoniji, ki prejema zakramente enkrat ali dvakrat na leto, se predlaga okrepitev zavedanja v lokalnih skupnostih, da ne samo evharistija, ampak tudi Božja beseda za vernike predstavlja duhovno hrano.

Kriza poklicev in formacija

Upoštevajoč prostranost panamazonskega teritorija in pomanjkanje duhovnikov, se razmišlja o ustanovitvi regionalnega fonda za trajnostno evangelizacijo. Ena italijanska jezikovna skupina izraža presenečenje nad pomanjkljivim razmislekom o vzrokih, ki so privedli do predloga, da se na nek način preseže razumevanje duhovniškega celibata kot izraza drugega vatikanskega koncila in nauka, ki mu sledi. Obenem se upa na trajno duhovniško formacijo, ki je usmerjena v oblikovanje duhovnika po Kristusu. Poziva se, naj se misijonarje, ki sedaj opravljajo duhovniško službo na severu sveta, pošlje v Amazonijo. V zvezi s krizo poklicev jezikovne skupine ugotavljajo bistveno zmanjšanje posvečenih oseb v Amazoniji in upajo na obnovo posvečenega življenja, ki ga je treba pospeševati z obnovljeno gorečnostjo, predvsem kontemplativno življenje. V ospredju je prav tako formacija laikov, ki naj je celostna in ne samo doktrinalna, ampak kerigmatična, utemeljena na družbenem nauku Cerkve, vodi pa naj v izkušnjo Kristusa in v srečanje z njim. Okrepi se naj tudi formacija duhovnikov, ki naj ni zgolj akademska, izvaja se naj na amazonskih teritorijih in vključuje konkretne izkušnje Cerkve v izhodu, ki je ob ljudeh, ki trpijo, so v zaporih ali bolnišnicah. Zahteva se še ustanovitev semenišča za staroselce, kjer se bo lahko učilo in poglabljalo lokalno teologijo.

Medkulturni dialog in inkulturacija

Jezikovne skupine poleg tega poudarjajo potrebo po utrjeni teologiji in pastorali s staroselskim obrazom. Medkulturni dialog in inkulturacija naj nista razumljena kot nasprotni si razsežnosti. Naloga Cerkve ni, da se odloči namesto amazonskega prebivalstva ali da zavzame položaj osvojitve, temveč da spremlja in hodi skupaj v sinodalnosti dialoga in poslušanja. V ospredje je prišel predlog, da se ustanovi »amazonski obred«, ki bo omogočil razvoj posameznih bogastev katoliške Cerkve v tej regiji pod duhovnim, teološki, liturgičnim in disciplinarnim vidikom. Kot je pojasnjeno v enem od poročil, lahko bi se ovrednotili simboli in dejanja lokalnih kultur v bogoslužju Cerkve v Amazoniji, pri tem pa bi se ohranila bistvena enost z rimskim obredom, saj Cerkev ne želi naložiti rigidne uniformnosti nečemu, kar ne vpliva na vero.

Misijonarstvo in mučeništvo

Misijonar je poklican osvoboditi se kolonialistične miselnosti, preseči etnične predsodke, spoštovati običaje, obrede in verovanja. Načine, kako staroselska ljudstva izražajo vero, naj se ceni in spremlja, izpostavljajo poročila jezikovnih skupin. Predlaga se oblikovanje panamozonskega družbeno-pastoralnega observatorija. Treba je prepoznati luči in sence v zgodovini Cerkve v Amazoniji. Pomembno je razlikovati med Cerkvijo, ki staroselce obravnava kot pasivne naslovnike pastorale, in Cerkvijo, ki jih razume kot pratagoniste njihove lastne izkušnje vere, v skladu z načelom »rešiti Amazonijo z Amazonijo«. Prav tako je pomembno ovrednotiti svetle zglede mnogih misijonarjev in mučencev, ki so v Amazoniji dali svoje življenje iz ljubezni do evangelija. Ena od španskih jezikovnih skupin je izpostavila spodbujanje postopkov za beatifikacijo mučencev Amazonije.

Zaščita stvarstva

Ekološka razsežnost ima v poročilih jezikovnih skupine središčno mesto. Poudarja se, da je stvarstvo Božja mojstrovina in da je celotno stvarstvo med seboj odvisno. Opozorjeno je, naj se ne pozabi, da se resnično spreobrnjenje začne  v družini in gre preko osebnega spreobrnjenja, preko srečanja s Jezusom. Upoštevajoč povedano, je nujno treba obravnavati konkretna vprašanja, kot so dvigovanje temperature ali izpusti CO2. Spodbuja se k zmernejšemu življenjskemu slogu ter k zaščiti neprimerljivo dragocenih dobrin, kot je voda, ki je temeljna človekova pravica, ki pa privatizirana ali onesnažena pogosto ogroža življenje celotnih skupnosti. Treba je ovrednotiti vrednost zdravilnih rastlin ter spodbujati razvoj trajnostnih projektov, in sicer preko izobraževanj o skrivnostih narave z vidika Amazonije. Nekatere jezikovne skupine predlagajo projekte o pogozdovanju v okolju šolskega izobraževanja.

Ekološki greh

S tega vidika se predlaga, da se tema o celostni ekologiji vnese v navodila škofovskih konferenc ter da se v moralno teologijo vključijo spoštovanje skupnega doma ter ekološki grehi, tudi preko revizije priročnikov in obrednikov zakramenta sprave. Človeštvo gre proti priznavanju narave kot pravnega subjekta. Utilitaristični antropološki pogled je zastarel in človek ne sme več izrabljati naravnih virov z neomejenim izkoriščanjem, ki postavlja v nevarnost samo človeštvo. Neizmerno celoto oblik življenja planeta je treba kontemplirati v odnosu med njimi ter prav tako pospeševati model solidarne ekonomije.