Pavel VI. pred petdesetimi leti med opoldansko molitvijo o odpravi ameriških astronavtov na luno

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

In ta misel gre onkraj opisujočih sestavnih delov tega edinstvenega in čudovitega dogodka. Znanost in tehnika se v tem kažeta na tako neprimerljiv, tako zapleten, tako drzen način, da zaznamuje vrh njunega osvajanja in daje slutiti druge, o katerih sedaj celo domišljija ne uspe sanjati. In to, zaradi česar smo še bolj osupljeni, je, da vidimo, da ne gre za sanje. Znanstvena fantastika je postala resničnost. Če pri tem pomislimo na vso to organizacijo »možganov«, dejavnosti, naprav, ekonomskih sredstev, na vse te študije, preizkuse, poskuse, ki jih ta podvig zahteva, postane občudovanje razmišljanje in to razmišljanje se sklanja nad človeka, nad svet, nad civilizacijo, iz katere izvirajo novosti takšne modrosti in moči. Da, še posebej o človeku. Kdo je to bitje, ki je zmožno vsega tega, tako majhno, tako krhko, tako podobno živali, ki ne more samo spremeniti in prerasti svojih naravnih instinktov, pa tudi tako superiorno, tako gospodovalno nad stvarmi, tako zmagoslavno nad časom in prostorom? Kdo smo mi? Na misel mi prihajajo besede Svetega pisma: »Ko zrem nebo, (o Gospod), delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih ti utrdil. Kaj je človek, da se ga spominjaš? … Postavil si ga malo nižjega od angelov, s slavo in častjo si ga ovenčal, vse si položil pod njegove noge« (Ps 8, 4-8; Heb 2,6-8). Človek, ta Božja stvaritev, se nam sredi tega podviga bolj razodeva od skrivnostne lune. Razodeva se kot velikan. Razodeva se nam kot božanski, ne po sebi, temveč po svojem začetku ter po svoji usodi. Slava človeku, slava njegovemu dostojanstvu, čast njegovemu duhu, čast njegovemu življenju. Zanj, torej za človeštvo, za mislece in heroje tega neverjetnega podviga danes molimo.