Cerca

Vatican News
2019.03.30 Papa Francesco, Via Crucis, Colosseo, Fori imperiali, Settimana Santa 2018 Križ pred Kolosejem, veliki petek 2018 

Odlomki iz letošnjega križevega pota v Koloseju

Danes so na tiskovnem uradu Svetega sedeža predstavili letošnji križev pot, ki tradicionalno poteka na veliki petek v rimskem Koloseju. Meditacije z naslovom »S Kristusom in ženami na križevem potu« je napisala s. Eugenia Bonetti, predsednica združenja Slaves no more (Nič več sužnji), ki se bori proti trgovini z ljudmi ter pomaga žrtvam. V naslednjih dneh bomo predstavili odlomke iz posameznih postaj križevega pota.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Vanje s. Eugenia vključi tiste, ki so odrinjeni na rob družbe, predvsem žrtve trgovine z ljudmi, otroke, ki so spremenjeni v potrošno blago, ženske, ki so primorane v prostitucijo ter migrante. To so po njenih besedah novi križani današnje zgodovine, žrtve naše »zaprtosti, oblasti in zakonodaje, slepote ter sebičnosti, predvsem pa našega od brezbrižnosti zakrknjenega srca. Slednje je bolezen, za katero zbolimo tudi mi, kristjani. O da bi Kristusov križ, orodje smrti, a tudi novega življenja, ki drži skupaj v objemu nebo in zemljo, sever in jug, vzhod in zahod, razsvetlil vest državljanov, Cerkve, zakonodajalcev in vseh tistih, ki priznavajo, da hodijo za Kristusom, da bo lahko do vseh dospela blagovest o odrešenju.«

1. postaja: Jezus je obsojen na smrt

Izhodiščna Božja beseda ob prvi postaji je iz Matejevega evangelija: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: "Gospod, Gospod," ampak kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 7,21)
S. Eugenia ob njej razmišlja o Mariji, ki je bila Jezusova prva učenka in je »sprejela Očetovo voljo celo v najtemačnejšem trenutku svojega življenja.« S Sinom je prehodila pot na Kalvarijo in z njim delila najbolj dramatičen ter trpeč trenutek njegovega in svojega življenja. Tudi danes mnoge mame doživljajo »Marijino zgodbo in jokajo nad usodo svojih hčera in sinov. Koliko jih, potem ko so jih spočele in rodile, vidi, kako trpijo in umirajo zaradi bolezni, zaradi pomanjkanja hrane, vode, zdravniške oskrbe, življenjskih priložnosti in prihodnosti sploh?«
Gospod, »prosimo te za tiste, ki jim je bila zaupana vloga odgovornosti: naj prisluhnejo kriku ubogih, ki se dviga k tebi z vseh koncev planeta. Kriku vseh tistih mladih življenj, ki so na različne načine obsojena na smrt zaradi brezbrižnosti, ki jo porajajo izključujoče in sebične politike. Naj nobenemu od tvojih otrok ne manjka dela in to, kar je potrebno za pošteno in dostojanstveno življenje.«

2. postaja: Jezusu naložijo križ

»Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.« (Lk 9,23)
Gospod Jezus, lahko je nositi križec okoli vratu ali ga obesiti kot okras na stene naših lepih katedral ali naših hiš, ni pa tako lahko srečati in prepoznati novih križanih današnjega dne: brezdomcev, mladih brez upanja, brez dela, brez perspektive, priseljencev, ki so prisiljeni bivati v barakah na robu naše družbe, potem ko so se srečali z nezaslišanim trpljenjem.
Gospod Jezus, kolikokrat smo se tudi mi, kakor tvoji učenci, odkrito priznali za tvoje pristaše v trenutkih, ko si ozdravljal in delal čudeže, ko si nasičeval množico in odpuščal grehe. Ni pa te bilo enako lahko razumeti, ko si govoril o služenju in odpuščanju, o odpovedi in trpljenju. Pomagaj nam, da bomo znali svoje življenje vedno postaviti v službo drugih.

3. postaja: Jezus pade prvič pod križem

Tretjo postajo uvaja beseda iz preroka Izaija: »V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine.« (Iz 53,4)
»Gospod Jezus, na strmi cesti, ki vodi proti Kalvariji, si hotel izkusiti človeško krhkost in šibkost. Kaj bi bila Cerkev danes brez navzočnosti in velikodušnosti tolikih prostovoljcev, novih samarijanov tretjega tisočletja?« Gospod, zahvaljujemo se ti zanje, ko se »z ljubeznijo in s sočutjem sklanjajo nad mnoge telesne in duhovne rane tistih, ki vsako noč doživljajo strah in grozo pred temo, osamljenostjo in brezbrižnostjo.
Gospod, žal prepogosto danes ne znamo več opaziti tistega, ki je v potrebi, videti, kdo je ranjen in ponižan. Izkaži nam milost, da ne bomo ostali brezčutni za njihov krik bolečine, ker lahko prav po njih srečamo tebe.«

4. postaja: Jezus sreča svojo mater

»Tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.« (Lk 2,35)
Ob Mariji, ki sreča Jezusa na poti na Kalvarijo, se spominjamo preštevilnih mater, ki trpijo zaradi svojih otrok, ki so odšli proti drugim deželam – v upanju, da bi tam našli »priložnost za boljšo prihodnost zase in za svoje družine«. Vendar pa, žal, namesto tega pogosto »najdejo ponižanje, prezir, nasilje, brezbrižnost, osamljenost in celo smrt.« Gospod, daj jim moči in poguma, nam pa pomagaj, da bi vedno znali dajati oporo, tolažbo in pomoč tistim, ki jo potrebujejo.

5. postaja: Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ

»Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo.« (Gal 6,2)
Kje so danes novi cirenejci tretjega tisočletja? Kje naj jih najdemo? Rada bi spomnila na skupino redovnic iz raznih narodov, izvora in pripadnosti, s katerimi v Rimu že več kot sedemnajst let vsako soboto obiskujemo enega izmed centrov za imigrantke brez dokumentov, pogosto mlade žene, ki čakajo, da izvejo, kam se bo nagnila njihova usoda, ali jih čaka izgon ali bodo lahko ostale. Koliko trpljenja srečujemo, pa tudi koliko veselja pri teh ženah, ko se znajdejo pred redovnicami iz svojih dežel, ki govorijo njihove jezike, ki obrišejo njihove solze, ki delijo z njimi trenutke molitve in praznovanja, ki omilijo trdoto dolgih mesecev čakanja med železnimi rešetkami in betonskim tlakom!
Za vse cirenejce naše zgodovine. Da v njih ne bi nikoli zmanjkalo želje, da te sprejmejo pod podobo zadnjih na svetu v zavesti, da sprejemajo tebe, ko sprejemajo zadnje v naši družbi. Naj bodo ti samarijani glasniki tistih, ki nimajo glasu.

6. postaja: Veronika ponudi Jezusu potni prt

»Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40)
Pomislimo na otroke na vseh koncih sveta, ki ne morejo v šolo, ampak jih izkoriščajo v rudnikih, na poljih, pri ribolovu, jih kupujejo in prodajajo prekupčevalci z ljudmi za presaditve organov; pa tudi na tiste, ki jih na naših cestah zlorabljajo in izkoriščajo mnogi – vključno s kristjani –, ki so izgubili čut za lastno svetost in za svetost drugih.
Gospod Jezus, razjasni nam pogled, da bomo znali odkriti tvoje obličje v svojih bratih in sestrah, še posebej v vseh tistih otrocih, ki na mnogih koncih sveta živijo v pomanjkanju in bedi. Božje stvaritve, uporabljene kot poceni blago, prodani in kupljeni po mili volji. Gospod, prosimo te, da se usmiliš tega bolnega sveta in da nam pomagaš znova odkriti lepoto našega dostojanstva in dostojanstva drugih, ker smo človeška bitja, ustvarjeni po tvoji podobi in podobnosti.

7. postaja: Jezus pade drugič pod križem

»On med sramotenjem ni vračal sramotenja, …, ampak je prepuščal njemu, ki pravično sodi.« (1Pt 2, 23)
Koliko je v tem našem času maščevanja! Današnja družba je izgubila veliko vrednoto odpuščanja, ki je dar v najboljšem pomenu besede, zdravilo za rane, temelj miru in človeškega sožitja. V družbi, kjer se odpuščanje doživlja kot šibkost, nas ti, Gospod, prosiš, naj se ne zaustavljamo pri videzu. In tega ne delaš z besedami, ampak z zgledom.
Tudi ti si čutil težo obsodbe, zavrnitve, zapuščenosti, trpljenja, ki so ti ga zadali ljudje, ki so te srečali, sprejeli in hodili za teboj. V gotovosti, da te Oče ni zapustil, si našel moč, da si sprejel njegovo voljo, ob tem pa si odpuščal, ljubil in dajal upanje tistim, ki kakor ti hodijo po isti poti prezira, razvrednotenja, zasmeha, zapuščenosti, izdaje in osamljenosti.

8. postaja: Jezus tolaži jeruzalemske žene

»Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!« (Lk 23,28)
Socialni, ekonomski in politični položaj migrantov in žrtev trgovine z ljudmi nas sprašuje in nas pretresa. Pogumni moramo biti, kakor odločno poziva papež Frančišek, da razkrinkamo trgovino z ljudmi kot zločin proti človeštvu. Vsi mi, še posebej kristjani, moramo rasti v zavedanju, da smo vsi odgovorni za ta problem in da vsi moremo in moramo postati del rešitve.
Gospod, nauči nas, da bomo imeli tvoj pogled. Pogled sprejemanja in usmiljenja, s katerim vidiš naše meje in naše strahove. Pomagaj nam, da bomo priznali, da smo del istega človeštva in naredi nas za pospeševalce drznih in novih poti sprejemanja drugačnega, da bomo skupaj gradili družbo, družino, župnije in civilno družbo.

9. postaja: Jezus tretjič pade pod križem

»Mučili so ga, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol.« (Iz 53,7)
Gospod, tretjič si – izmučen in ponižan – padel pod težo križa. Prav tako, kakor številna dekleta, ki jih skupine trgovcev s sužnji prisilijo, da po ulicah ne zdržijo pod napori in ponižanjem, ko vidijo svoje mlado telo zmanipulirano, zlorabljeno, uničeno skupaj s svojimi sanjami.
Gospod, kolikokrat si nam zastavil to nelagodno vprašanje: »Kje je tvoj brat? Kje je tvoja sestra?« Kolikokrat si nas spomnil, da je njihov parajoči krik segel do tebe? Pomagaj nam, da bomo delili trpljenje in ponižanje s tolikimi ljudmi, ki jih obravnavajo kot odpadek. Vse prelahko je obsojati človeška bitja in neljube okoliščine, ki ponižujejo našo lažno sramežljivost, nikakor pa si ni lahko naložiti svojih odgovornosti kot posamezniki, kot vlade niti kot krščanske skupnosti.

10. postaja: Jezusa slečejo in mu dajo piti vina z žolčem mešanega

»Oblecite si torej čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost.« (Kol 3,12)
Denar, blagostanje, oblast. To so maliki vseh časov. Tudi našega. Še posebej našega, ki se hvali z neizmernimi koraki napredka v priznavanju človekovih pravic. Vse se da kupiti, vključno s telesi mladoletnikov, ki sta jim bila ukradena njihovo dostojanstvo in njihova prihodnost. Pozabili smo na osrednje mesto, ki ga ima človek kot bitje, na njegovo dostojanstvo, lepoto, moč.
Pomagaj nam, Gospod, da znova odkrijemo lepoto in bogastvo, ki ga vsak človek in  vsako ljudstvo nosijo v sebi kot enkraten in neponovljiv dar, ki ga je treba postaviti v službo celotne družbe in ne za dosego osebnih interesov. Prosimo te, Jezus, naj nas tvoj zgled in tvoj nauk usmiljenja in odpuščanja, ponižnosti in potrpežljivosti naredi malo bolj človeške in tako malo bolj krščanske.

11. postaja: Jezusa pribijejo na križ

»Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Lk 23,34)
Gospod, koliko ljudi je še danes pribitih na križ kot žrtve nečloveškega izkoriščanja, prikrajšani za dostojanstvo, svobodo, prihodnost. Njihov klic na pomoč nas izziva kot ljudi, kot vlade, kot družbe in kot Cerkev. Kako je mogoče, da jih še naprej križamo in tako postajamo sokrivci za trgovino z ljudmi? Daj nam oči, da bomo videli, in srce, da bomo začutili trpljenje tolikih ljudi, ki so še danes pribiti na križ naših življenjskih in porabniških sistemov.

12. postaja: Jezus umre na križu

»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34)
Tudi ti, Gospod, si na križu občutil težo prezira, zasmeha, žalitev, nasilja, zapuščenosti, brezbrižnosti. Samo tvoja mati Marija in nekaj drugih učenk je ostalo tam kot priče tvojega trpljenja in smrti. Njihov zgled naj nas navdihuje, da se bomo zavzeli, da ne bomo pustili, da čutijo osamljenost tisti, ki danes trpijo v smrtnem boju na preštevilnih kalvarijah, posejanih po vsem svetu.
Gospod, prosimo te: pomagaj nam, da bomo postali bližnji novim križanim in obupanim našega časa. Nauči nas brisati njihove solze, jih tolažiti, kakor so znale Marija in druge žene pod tvojim križem.

13. postaja: Jezusa snamejo s križa in položijo materi v naročje

»Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« (Gv 12,24)
Kdo se še spominja v tej dobi, ko novice izpodrivajo druga drugo, tistih šestindvajset nigerijskih deklet, ki so jih pogoltnili valovi, katerih pogreb so obhajali v Salernu? Huda in dolga je bila njihova kalvarija. Najprej prečkanje saharske puščave, nagnetene v avtobusu usode. Potem prisilni postanek v srhljivih zbirnih središčih v Libiji. Slednjič skok v morje, kjer so našle smrt na pragu »obljubljene dežele«. Dve od njih sta pod srcem nosili dar novega življenja, otroka, ki nista nikoli videla luči dneva. Vsa ta življenja izročamo usmiljenju našega Očeta in Očeta vseh, še posebej Očeta ubogih, obupanih in ponižanih.

14. postaja: Jezusa položijo v grob

»Dopolnjeno je.« (Jn 19,30)
Puščava in morja so postali nova pokopališča današnjega časa. Vpričo teh smrti ni odgovorov. So pa odgovornosti. Bratje, ki pustijo druge brate umreti. Možje, žene in otroci, ki jih nismo mogli ali hoteli rešiti.  Medtem ko vlade razpravljajo, zaprte v palačah moči, se Sahara polni s skeleti ljudi, ki niso zmogli naporov, ki so popustili pod lakoto in žejo. Koliko bolečine stanejo ti novi eksodusi! Koliko krutosti se znese nad tiste, ki bežijo: obupana potovanja, odkupnine in mučenja, morje, spremenjeno v vodno grobnico.
Gospod, daj nam razumeti, da smo vsi otroci istega Očeta. O da bi smrt tvojega Sina Jezusa dala voditeljem držav in odgovornim za zakonodajo zavest njihove vloge v obrambo vsakega človeka, ki je ustvarjen po tvoji podobi in podobnosti.

Sreda, 17. april 2019, 12:47