Opat Bernardo Gianni med duhovnimi vajami: Vstopiti v tišino, da bi slišali Boga

Andreja Červek – Vatikan

Epicenter ljubezni

Prerok Baruk govori o zvezdah, ki žarijo v veselju zaradi Njega, ki jih je ustvaril. Spominjajo nas na luč, ki na velikonočno vigilijo prodre v mrak in odpira za ljubezen, za ogenj, ki zlomi skale groba in vodi v polnost življenja. Besede spominjajo na poezijo Maria Luzija in na hvalnico stvarstva sv. Frančiška, kjer so luna in zvezde hvalnica. Zvezde žarijo, da bi nam povedale, kako je velika noč »epicenter upanja«. »Je epicenter ljubezni, ki radikalno spreminja zgodovino, ki spreminja srca ljudi, ki odpira še neznane poglede; je epicenter upanja, ki ga danes želimo sprejeti, da bi se z vso čistostjo srca, zavedanjem misli, močjo upanja, pripravili na praznovanje velike noči v našem osebnem, skupnostnem in cerkvenem življenju.«

Upati si živeti noč

Opat Bernardo Gianni je govoril o noči, ki postane trenutek čuječnosti, primeren za tišino. Je znamenje, je smerokaz, je sled nekoga, ki nas išče. Je povabilo, naj »si upamo tišino«, naj »si drznemo rodovitni prostor« te skrivnostne kontemplacije, ki naše srce vodi do novega čudenja, da bi se tako zavedali, da je vredno dvigniti se z zemlje in se zazreti navzgor, če le prepoznamo pomembno sporočilo lepote in ljubezni, ki nam ga daje Gospod, da bi nas usmeril po poteh sveta.

»Dejanje upanja, kontemplacije, ki ga želimo naučiti predvsem naše mlade, ki – in to ne slučajno – nosijo s sabo noč velikega dnevnega hrupa. Morda veste, da so mnogi župani naših mest, ker ne vedo več, kaj naj naredijo, izumili 'Svetlo noč', torej ponudili preživljanje noči z vrsto dejavnosti, zabave, kupovanja, razvedrila; kar kaže na to zadrego, na to nezmožnost živeti noč, takšno kot je, kot kraj skrivnosti, ki nas prosi, naj hodimo po prstih, da bi zaznali na videz slabotnejša znamenja, a v resnici zgovornejša in dragocenejša, ki jih Gospod neutrudno poklanja človeku, ki končno odkrije nemir, željo in pričakovanje.«

Odkriti pesnika v svojem srcu

Ko motrimo stvarstvo, najdemo pred sabo čudovito knjigo, ki jo je napisal Bog. Vabi nas, naj razpremo svoje srce za pesniško kontemplacijo. Opat Bernardo je dejal: »Mislim, da mora vsak med nami v sebi odkriti majhnega pesnika, ki živi v srcu, kakor otrok, zmožen s prstom se dotakniti neba, sposoben sestaviti besedo s tisto svobodo, ki je ponovno najdena ustvarjalnost, ki je Duh ne odmika nikomur med nami. Lahko nam povrne intuicijo in v nas pusti sled lepote, lahkotnosti, zastonjskosti in skrivnosti.« Samo v tišini se lahko izostri naša žeja.

Strah pred bivanjem v noči

Veliko je oseb, ki bi morda začele iskati Boga, če bi jim bilo mogoče gledati pajkovo mrežo ali ptičje gnezdo s pogledom čudenja; če bi jih odvedli ven iz mest, zgrajenih iz stekla in železa ter jim ponudili vrt; če bi navsezadnje s kančkom ponižnosti priznali, da dejansko imamo vsi mi v sebi zakopan glas, je dejal opat Bernardo Gianni.

»Vedno bolj nas je strah bivati v noči in tvegati praznino in puščavo. Poslušati to, kar manjka. Oprezanje za vsem, kar molči. In to je povzetek vsega, kar sem vam hotel povedati v tej meditaciji. Poslušati to, kar manjka, pomeni dati besedo tišini, kakor nas velikokrat vabi Sveto pismo. Ni tako zelo banalno in ne preprosto biti v poslušanju Gospoda.«

Ljudi popeljati v tišino

Ko se človek umakne v tišino in samoto, se izpostavi goloti realnosti, praznini, v kateri doživi Božjo navzočnost. To je tveganje meniha, majhnega meniha v našem srcu, ki živi iz bistvenega in tam odkriva občestvo z ljudmi.

Potrebno je imeti ponižen pogum in v srce tišine, srce noči povesti naše mlade, osebe, ki se zdijo oddaljene, izpostaviti njih in izpostaviti sebe nevarnosti praznine, kajti samo tako lahko realnost ponovno dobi dih skrivnosti in smisel potencialnega občestva z Bogom. To občestvo nam lahko podari samo velikonočna ljubezen Gospoda Jezusa, mi pa moramo premagati vsak strah, vsako vdanost, vsako zavračanje.