Cerca

Vatican News
Srečanje o zaščiti mladoletnih v Cerkvi poteka od 21. do 24. februarja Srečanje o zaščiti mladoletnih v Cerkvi poteka od 21. do 24. februarja  (Vatican Media)

Kard. Gracias na srečanju o zaščiti mladoletnih: Accountability v kolegialni in sinodalni Cerkvi

Drugi dan srečanja o zaščiti mladoletnih v Cerkvi, ki od včeraj poteka v novi sinodalni dvorani v Vatikanu, je posvečen vprašanju accountability oz. komu je škof ali predstojnik reda dolžan polagati račune o svojem delu v zvezi z določeno materijo. Prvi govor je imel kard. Oswald Gracias, mumbajski nadškof in predsednik Indijske škofovske konference, ki je spregovoril o kolegialnosti.

Andreja Červek – Vatikan

Posnetek govora

Kard. Gracias je dejal, da so »spolne zlorabe v katoliški Cerkvi in nesposobnost spoprijemanja z njimi na odprt, odgovoren in učinkovit način, povzročile večplastno krizo, ki je prizadela in ranila Cerkev, predvsem pa osebe, ki so bile zlorabljene«. Čeprav se zdi, da je pojav zlorab močno prisoten v nekaterih delih sveta, pa ne gre za nek omejen pojav. Dejansko mora vsa Cerkev prevzeti iskren zorni kot, začeti z resnim razločevanjem in odločno delovati, da bi v prihodnosti preprečila morebitne zlorabe, pri tem pa storiti vse, kar je mogoče za ozdravitev žrtev.

Accountability v kolegialni in sinodalni Cerkvi

Da bi se Cerkev spoprijela s krizo zlorab sta pomembni kolegialnost in sinodalnost, je zatrdil Gracias. »Pomembno je oblikovati in določiti načine, kako naj celotna Cerkev, na regionalni, nacionalni, škofijski in tudi župnijski ravni, prevzame nalogo pristopanja k spolnim zlorabam.« Sinodalnost je zato mogoče živeti tako, da se kot zavezujoče poveže vse odločitve in ukrepe, ki prihajajo z vseh omenjenih ravni. To po kardinalovih besedah pomeni tudi vključitev laikov, moških in žensk.

V zvezi s kolegialnostjo je kardinal dejal, da se s problemom zlorab škofje ne smejo soočati sami: »Noben škof si ne bi smel reči: 'S temi problemi in s tem izzivom se bo sam spoprijel.' Kajti pripadamo zboru škofov, združeni s svetim očetom, in skupna nam je dolžnost polaganja računa (accountability).« Kolegialnost je bistveni kontekst za pristopanje k ranam zlorab, povzročenih žrtvam in Cerkvi na splošno. Noben škof se prav tako ne sme distancirati od problema, če se ta ne dotika njegove lokalne stvarnosti. »Vsak med nami je odgovor za vso Cerkev. Skupna sta nam accountability (dolžnost polagati račune) in odgovornost. Naša skrb mora segati onkraj lokalne Cerkve in obsegati vse Cerkve, s katerimi smo v občestvu,« je dejal kardinal Gracias.

Izpostavil je, da kolegialnost in sinodalnost ne smeta ostati samo teoretična pojma, ampak morata biti postavljena v prakso, pri čemer je navedel nekaj točk. Škofje se ne morejo sprenevedati, da v Cerkvi niso imeli težav pri pravilnem pristopanju k vprašanjem zlorab. Za kar so odgovorni tudi škofje. Treba je gojiti kulturo 'bratskega opominjanja', brez žalitev, in istočasno upoštevati kritike kor priložnost za boljše opravljanje nalog. S tem je tesno povezana pripravljenost, da se osebno priznajo napake in se prosi za pomoč, brez pretvarjanja, da smo popolni, je nadaljeval. Poudaril je, da ima za škofa odnos s svetim očetom konstruktiven pomen. Vsak škof je dolžan biti neposredno pokoren svetemu očetu in mu slediti. »Iskreno se moramo vprašati, ali posledično včasih ne mislimo, da je naš odnos z ostalimi škofi manj pomemben, predvsem ko so bratje drugačnega mnenja in/ali nas popravljajo. Morda včasih ignoriramo mnenje svojih sobratov, ker nam navsezadnje samo papež lahko ukazuje. Kolegialnost torej lahko s lahkoto zanemarjamo ali pa ji ne dajemo zadostne teže.«

Izziv spolnih zlorab v Cerkvi

Kard. Gracias je v nadaljevanju spregovoril tudi o izzivih, postavljenih pred Cerkev v zvezi s polnimi zlorabami. Kot je dejal, spolne zlorabe mladoletnih in odraslih ranljivih v Cerkvi razkrivajo kompleksne dejavnike, ki so med seboj povezani: psihopatologija, moralno grešne odločitve, družbena okolja, ki odobravajo zlorabe, institucionalni in pastoralni odzivi, ki so pogosto neustrezni ali očitno škodljivi ali pa odzivnosti sploh ni. Zloraba, storjena s strani klerikov (škofov, duhovnikov in diakonov) in drugih, ki delajo v Cerkvi (na primer učitelji, katehisti, trenerji), povzroči nepredstavljivo škodo tako posredno kot neposredno. Zlorabe povzročijo škodo predvsem žrtvam. Gre za fizično, psihološko in tudi duhovno škodo.

Spoprijeti se s spolnimi zlorabami v Cerkvi predstavlja kompleksen in mnogovrsten problem, morda brez primere v dosedanji zgodovini zaradi sodobne komunikacije in globalne povezanosti. Po kardinalovem prepričanju je zato v sedanji situaciji kolegialnost še toliko bolj odločilna. A kako naj kolegialna Cerkev odgovori na ta izziv? Če uporabimo elemente kolegialnosti kot cilj, da bi tako gledali in pristopili h krizi, morda lahko vsaj malo napredujemo. Spoprijeti se s krizo zagotovo ne pomeni hitre ali dokončne rešitve. To pot je treba začeti s pogumom in trdno vztrajnostjo ter skupaj.

Pravičnost

V nadaljevanju se je indijski nadškof zaustavil tudi ob pravičnosti. Poudaril je, da je spolna zloraba nedvomno težko krivično dejanje. Žrtve pravijo, da so bile po krivici zlorabljene. »Temeljna naloga, ki pripada vsem nam, individualno in kolegialno, je zadostiti pravici tistim, ki so bili zlorabljeni,« je poudaril. Obstaja več ravni tega procesa. Seveda je treba braniti in pospeševati Božjo pravičnost in izvajati standarde pravičnosti, ki pripadajo cerkveni skupnosti. Cerkveno pravo in proces morata biti izvedena na nepristranski in učinkovit način. A spolna zloraba otrok in ranljivih odraslih je prav tako kriminalno dejanje. Cerkev namreč ne živi v izoliranem svetu, ampak v svetu in s svetom. Tisti, ki so krivi kriminalnega dejanja, po pravici odgovarjajo pred civilno oblastjo za svoja dejanja. Čeprav Cerkev ni državna zastopnica, pa vendarle priznava legitimno oblast civilnega prava in države. Zato Cerkev v teh primerih sodeluje s civilnimi oblastmi, da bi tako žrtvam bila zadoščena pravica.

Do zapletov prihaja, ko imamo nasprotne si odnose med Cerkvijo in državo ali ko država preganja ali je pripravljena preganjati Cerkev. Takšne okoliščine izpostavljajo pomembnost kolegialnosti. Samo znotraj močne mreže odnosov med škofi in lokalnimi Cerkvami, ki delajo skupaj, Cerkev lahko pluje po nemirnih vodah konflikta z državo, istočasno pa na ustrezen način pristopa k zločinu spolnih zlorab. Po kardinalovih besedah imajo dvojno potrebo, s katero se lahko sooči samo kolegialnost: potreba po skupni modrosti in potreba po spodbujanju podpore.

Kard. Gracias je ob koncu navedel še štiri elemente, ki so pomembni za skupno nadaljevanje poti z jasnim čutom za accountability (dolžnost polagati račune) in za odgovornost v kontekstu kolegialnosti. Najprej je pomembno ponovno si »prisvojiti identiteto apostolskega zbora, ki je združen s Petrovim naslednikom«, kar morajo škofje narediti s ponižnostjo in poštenostjo. Na drugem mestu je kardinal izpostavil pomen poguma in drznosti, kajti pot, po kateri hodijo, ni še dobro in natančno izhojena. Prav tako je pomembno sprejeti »praktično razločevanje«, kajti škofje želijo uresničiti to, kar Bog želi od njih v konkretnih življenjskih okoliščinah. In navsezadnje, »biti pripravljeni plačati ceno, ko sledijo Božji volji v negotovih in bolečih okoliščinah«.

Audio
Petek, 22. februar 2019, 12:13