Cerca

Vatican News
Zaslužni papež Benedikt XVI. Zaslužni papež Benedikt XVI. 

Pred šestimi leti papež Benedikt XVI. napovedal svoj odstop

Pred šestimi leti, 11. februarja 2013, je papež Benedikt XVI. nepričakovano napovedal svoj odstop zaradi starosti. Napačno bi bilo, da bi se ga spominjali samo zaradi tega, kot je v komentarju zapisal uredniški direktor Dikasterija za komunikacijo Andrea Tornielli.

Andreja Červek – Vatikan

Minilo je šest let, odkar je kakor strela z jasnega prišla odpoved papeža zaradi zdravstvenih in starostnih razlogov. 11. februarja 2013 je Benedikt XVI., po skoraj osmih letih svojega pontifikata, sporočil svojo odločitev, da zapušča petrinsko službo ob koncu tega istega meseca, ker se več ne čuti zmožnega – ne fizično ne duhovno – nadaljevati teže pontifikata. Teže pontifikata, ki se je v zadnjem stoletju močno spremenil, kar se tiče načinov njegovega opravljanja, z dodatnimi slovesnostmi, obveznostmi, srečanji in mednarodnimi potovanji.

Veliko je bilo povedanega o tem dogodku, ki je zaznamoval zgodovino Cerkve. A lahko tudi tvegamo, da vso pozornost usmerimo samo na tisto ponižno in rušilno dejanje, s tem pa postavimo na drugo mesto osebno pričevanje in predvsem nauk Benedikta XVI. Kar se tiče pričevanja, glede na bližnje srečanje za zaščito mladoletnikov, na katerem se bodo s papežem Frančiškom v Vatikanu srečali predsedniki škofovskih konferenc z vsega sveta, je vredno spomniti, kako je ravno Benedikt XVI. začel s srečanji z žrtvami, ki so doživele zlorabe. Srečanja, ki so bila daleč od televizijskih kamer, ki so se odvijala v poslušanju, molitvi in joku. Seveda so tem srečanjem sledila jasnejša in odločnejša pravila za boj proti tej strašni rani zlorab. Nobenega dvoma ni, da sprememba miselnosti, ki se zahteva predvsem od škofov in redovnih predstojnikov, gre preko te zmožnosti srečanja z žrtvami in družinami, pri čemer je treba pustiti, da nas ranijo njihove dramatične pripovedi, da bi se zavedali pojava, proti kateremu se nikoli ni mogoče boriti samo s pravili, zakoniki in najboljšimi praksami.

Kar se tiče nauka papeža Ratzingerja, pogosto 'popačenega' zaradi omejenega branja in v naprej izdelanih klišejev, ki ne znajo ceniti bogastva, kompleksnosti in zvestobe nauku drugega vatikanskega koncila, kako naj ne spomnimo na vztrajanje pri dejstvu, da »Cerkev sama ničesar ne poseduje pred Njim, ki jo je ustanovil, tako da lahko reče: naredili smo zelo dobro! Njen smisel je v tem, da je orodje odrešenja, da se pusti prežeti z Božjo besedo in da svet popelje v združitev ljubezni z Bogom«. Kar je torej nasprotno zanašanju na strategije in projekte. Kot je nadaljeval Benedikt XVI. v govoru v nemškem mestu Freiburg im Breisgau, septembra 2011, Cerkev, »ko je zares to, kar je, je vedno v gibanju, neprestano se mora usmerjati v služenje poslanstvu, ki ga je prejela od Gospoda. In zato se mora vedno znova odpirati za skrbi sveta, katerega del je tudi sama, brez zadržkov se posvetiti tem skrbem, da bi še naprej omogočala izmenjavo svetega, ki se je začela z učlovečenjem.«

V tem istem govoru je papež Ratzinger opozoril na nasprotno tendenco. To je »Cerkev, ki je zadovoljna s sabo, ki se je prilagodila svetu … Neredko daje organizaciji in institucionalizaciji več pomembnosti kakor svoji poklicanosti, naj je odprta za Boga in naj odpira svet za drugega.« Zato je nemški papež v tem govoru pokazal pozitivni vidik sekularizacije, ki je »na bistveni način vplivala na očiščenje in notranjo reformo« same Cerkve, tudi tako, da jo je razlastila njenih dobrin in njenih privilegijev. Kajti, je zaključil, »osvobojena bremen in materialnih in političnih privilegijev, se Cerkev lahko bolje in na zares krščanski način posveti celotnemu svetu, lahko je zares odprta za svet. Lahko ponovno z več gibčnosti zaživi svojo poklicanost k službi čaščenja Boga in služenju bližnjemu.«

11 februar 2019, 15:02