Išči

Kard. Parolin: "Namen vseh struktur, sistemov in organizacije, tudi znotraj Vatikana, je biti prst, uperjen v Jezusa." Kard. Parolin: "Namen vseh struktur, sistemov in organizacije, tudi znotraj Vatikana, je biti prst, uperjen v Jezusa." 

Kard. Parolin med mašo v vatikanski obrtni coni: Vera je srečanje

Vatikanski državni tajnik, kardinal Pietro Parolin, je včeraj daroval sveto mašo v delavnici vatikanske obrtne cone. Izpostavil je, da mora kristjanovo življenje postati prst, ki kaže na Jezusa. Kar pomeni, da mora biti jasno pričevanje, ki drugim kaže, kje se nahajata rešitev in resnična ljubezen.

Andreja Červek – Vatikan

Kardinal je homilijo oprl na evangeljski odlomek iz Janezovega evangelija (Jn 1,35-42), ki govori o srečanju Janeza Krstnika z Jezusom, jagnjetom Božjim. Spomnil je na misel Benedikta XVI.: »Prej kot morala ali etika, je krščanstvo dogodek ljubezni, pomeni sprejeti Jezusa kot osebo.« Kardinal Parolin je izpostavil, da središče krščanske vere ni nek skupek misli in ni morala, ampak je srečanje: »Celoten evangelij namreč ni nič drugega ko vrsta srečanj z Jezusom, ki mu prekrižajo pot. Gospod tudi danes srečuje ljudi, saj je vstal in živi in hodi ob njih.« Njegovo navzočnost pa je mogoče zaznati s čuti srca. Parolin je zbrane povabil, naj pomislijo, kdaj je v njihovem življenju prišlo do prvega srečanja z Jezusom, ter pripomnil, da do te izkušnje običajno pride v družinskem okolju.

Kardinal Parolin je navedel tudi besede papeža Frančiška, ki se nanašajo na spreobrnjenje apostola Pavla na poti iz Jeruzalema v Damask. Pavlova sprememba ni bila moralna, ampak je bila izkušnja, ki ga je usmerila k novemu poslanstvu.

Ob evangeljskem odlomku, ki se je bral med sveto mašo, je Parolin izpostavil nekatere značilnosti srečanja med Janezom Krstnikom in Jezusom. Krstnik je zares bil prst, usmerjen v Jezusa. Vprašanje se mora glasiti: Kdo je danes tisti, ki kaže na Jezusa, če ni to sama Cerkev? »Namen vseh struktur, sistemov in organizacije, tudi znotraj Vatikana, je biti prst, uperjen v Jezusa. In Cerkev, v svojih raznovrstnih stvarnostih, včasih tudi si nasprotujočih, mora biti vedno in v vsakem primeru prst, ki kaže na Gospoda, ne da bi pri tem tvegala in postala ona sama središče, s tem pa pozabila na svoje pravo poslanstvo.«

V evangeliju vidimo, da srečanje nastane iz potrebe, ki jo ima vsaka oseba. Opazimo neke vrste pričakovanje, je nadaljeval kardinal. »Ta izkušnja se torej porodi iz revščine, ki jo človek nosi v sebi in ki je v bistvu revščina ljubezni. Ljudje sicer lahko razočarajo, a Jezus s svojo ljubeznijo nikoli ne razočara. Pozna globoka hrepenenja človeškega srca. Od tukaj izvira srečanje, v katerem vsak položi v Gospodove roke svojo lastno revščino in potrebo po ljubezni. Samo tako, da se čuti ljubljenega, človek lahko postane priča, torej kaže Jezusa drugim, jim pomaga, da tudi oni doživijo enako izkušnjo.« Kardinal Parolin je homilijo sklenil s povabilom zbranim pri maši, naj so Kristusove priče v družinskem okolju, med prijatelji, na delovnem mestu, vsepovsod, da bodo tako tudi drugi lahko postali priče Jezusove ljubezni.

Sobota, 5. januar 2019, 11:46