Andrea Tornielli o februarskem srečanju o zaščiti mladoletnih
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
V uvodu poudari, da je v medijih izraženo pretirano pričakovanje glede srečanja, ki ga je napovedal papež Frančišek – skoraj kot bi šlo za dogodek, ki bi bil nekaj vmes med koncilom in konklavom. Pri tem obstaja nevarnost, da bi cerkvena razsežnost srečanja med pastirji, med predsedniki škofovskih konferenc z vsega sveta, ki bodo skupaj s Petrovim naslednikom premišljevali o temi zlorab, postala drugotnega pomena.
Tornielli nadalje zapiše, da je potrebno poudariti predvsem vesoljnost, ki je značilna za katoliško Cerkev in se bo odražala tudi na tokratnem srečanju: prisotnost škofov z vsega sveta, ki so bili
prvič sklicani skupaj, da bi se soočili s to izredno bolečo rano, ki je bila in je vir velikanskega trpljenja za žrtve, ter s proti-evangeljskim pričevanjem, bo pomagala, da bi se vsi bolj zavedali teže krize. Zbrani se bodo seznanili s pojavom zlorab mladoletnih, z dramatičnimi izkušnjami žrtev, s postopki, ki jih je potrebno izvajati ob ovadbah ter s predlogi, ki bi otrokom in mladim zagotovili varno okolje – in sicer ne le z vidika Evrope ali Združenih držav Amerike.
Cilj srečanja je po besedah uredniškega direktorja Dikasterija za komunikacijo zelo konkreten: poskrbeti za to, da bi bilo vsakemu izmed udeležencev, ko se bo vrnil v svojo državo, popolnoma jasno, kaj je potrebno (in česa ne) storiti v takšnih primerih. Kateri so koraki, ki ji je potrebno storiti za zaščito žrtev – s spoštovanjem do resnice in do vpletenih oseb, da se nikoli več noben primer ne bi zakrival ali potlačil.
Seveda je potrebno počakati na pogovor med škofi ter na predloge, ki bodo prišli na dan, da bi mogli bolje razjasniti ali določiti nekatere posebne vidike veljavnih predpisov. Pri tem Tornielli spomni, da se je potrebno zavedati, da ne gre za »leto nič« na področju boja proti zlorabam, saj je bilo v zadnjih 16 letih storjenih veliko pomenljivih in konkretnih korakov.
Predpisi za ukrepe so bili določeni na željo zadnjih papežev in bi jih lahko v nekaterih primerih poimenovali kot »nujne«, saj omogočajo hitro ukrepanje proti tistim, ki so se umazali s tem zločinom.
Vendar pa vedno bolj dodelani in natančni predpisi, zakoni, zakoniki niso dovolj – poudari Tornielli ter doda, da ti nikoli ne bodo mogli zadoščati, če se ne bosta spremenila miselnost in srce tistih, ki so jih poklicani izvajati. Zato papež Frančišek še naprej kaže pot spreobrnjenja. Zato je pomembno – nadaljuje Tornielli –, da vsakdo izmed udeležencev na srečanju sliši pričevanja žrtev in se zgleduje po pričevanju Benedikta XVI. in njegovega naslednika, ki sta v zadnjih desetih letih na različnih koncih sveta sprejela žrtve, jim prisluhnila, z njimi jokala ter delila njihovo trpljenje.
Uredniški direktor Dikasterija za komunikacijo je ob koncu svojega razmišljanja spomnil na zadnji govor svetega očeta rimski kuriji. V njem je poudaril, da bi bil že en sam primer zlorabe sam v sebi pošastno dejanje ter povedal, kakšen bo namen februarskega srečanja: skušati »preoblikovati storjene napake v priložnosti, da bi izkoreninili« rano zlorab »ne le iz telesa Cerkve, ampak tudi iz telesa družbe.«
