Cerca

Vatican News
V molitvi pred tretjo adventno pridigo p. Ranieara Cantalamesse v kapeli Redemptoris Mater v Vatikanu. V molitvi pred tretjo adventno pridigo p. Ranieara Cantalamesse v kapeli Redemptoris Mater v Vatikanu.  (Vatican Media)

Tretja adventna pridiga: Boga ni nikoli nihče videl

Danes, v petek, 21. decembra 2018, je imel papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa OFMCap še tretjo in zadnjo letošnjo adventno pridigo v kapeli Redemptoris Mater v Vatikanu papežu Frančišku in članom rimske kurije.

Tretja adventa pridiga 2018
Boga ni nikoli nihče videl

Živi Bog je živa Trojica, smo rekli zadnjič. Toda mi smo v času, Bog pa je v večnosti. Kako preseči to »neskončno kakovostno razliko«? Kako zgraditi most nad takim neskončnim prepadom? Odgovor je skrit v prazniku, na katerega obhajanje se pripravljamo: »Beseda je meso postala in se naselila med nami.«

Med nami in Bogom – je zapisal veliki bizantinski teolog Nikolaj Kabazilas – so zrasli trije ločilni zidovi: zid narave, ker je Bog duh, mi pa smo meso, zid greha in zid smrti. Prvi od teh zidov se je zrušil ob učlovečenju, ko sta se človeška in Božja narava združili v osebi Jezusa Kristusa. Zid greha je padel na križu, zid smrti pa v vstajenju.[1] Jezus Kristus je odslej dokončno mesto srečanja med živim Bogom in živim človekom. V njem se je oddaljeni Bog približal, je postal Emanuel, Bog-z-nami.

Pot iskanja Boga, na katero smo stopili v tem adventu, je imela slavno predhodnico: »Potovanje duše k Bogu« (Itinerarium mentis in Deum) sv. Bonaventura. Kot filozof in spekulativni teolog je razbral sedem stopnic, po katerih se duša vzpenja k spoznanju Boga. To so:
Gledanje Boga prek njegovih sledi v vesoljstvu.
Zrenje Boga v njegovih sledeh v čutnem svetu.
Zrenje Boga preko njegove podobe, vtisnjene v naravne zmožnosti.
Zrenje Boga v njegovi podobi, ki so jo obnovili darovi milosti.
Zrenje božanske enosti v njegovem prvem imenu, ki je Bit.
Gledanje preblažene Trojice kot Dobrega.
Mistični zanos duše, v katerem um preneha delovati, medtem ko se ljubezen vsa potopi v Boga.

Potem ko smo pregledali različna sredstva, ki jih imamo na voljo, da se dvignemo do spoznanja živega Boga in »krajev«, kjer ga lahko srečamo, dospe sv. Bonaventura do zaključka, da je dokončno, nezmotno in zadostno  sredstvo samo oseba Jezusa Kristusa. Takole se konča njegova razprava:

Duši ne preostane nič drugega, kot da to, kar opazuje, preseže, in prestopi ne samo čez čutno, ampak tudi čez samo sebe. Pri tem prehodu je Kristus pot in vrata, Kristus je lestev in vozilo, je kot spravni pokrov nad skrinjo zaveze in od vekov skrita skrivnost.

Filozof Blaise Pascal v svojem znamenitem Opomniku pride do istega sklepa: Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov »se najde samo po poteh, ki jih uči evangelij.« Razlog za to je preprost: Jezus Kristus je »Sin živega Boga« (Mt 16,16). Pismo Hebrejcem na tem utemeljuje novost Nove zaveze.

»Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. Njega je postavil za dediča vsega in po njem je tudi ustvaril svetove« (Heb 1,1-2).

Živi Bog ne govori več po osebi posrednika, ampak osebno, ker je Sin »odsvit njegove slave in odtis njegovega obstoja« (Heb 1,3). In to z ontološkega in objektivnega vidika. Z eksistencialnega oziroma subjektivnega stališča je velika novost v tem, da ni zdaj več človek tisti, ki bi tipaje iskal živega Boga; živi Bog je tisti, ki se spušča in gre iskat človeka, dokler se ne naseli v samo njegovo srce. In tam ga odslej lahko srečamo in častimo v duhu in resnici. »Če me kdo ljubi,« pravi Jezus, »spoštuje moje besede, moj Oče ga bo ljubil in bova k njemu prišla in prebivala z njim« (Jn 14,23).

»Nihče ne pride k Očetu razen po meni«

Kdo se je ukvarjal s to resnico – da je namreč Jezus Kristus najvišji razodevalec živega Boga in »mesto«, kjer prihajamo z njim v stik –, če ne ravno Janez Evangelist. Predajmo se mu, da nam bo pomagal iz iskanja živega Boga narediti nekaj več od navadnega »iskanja«, marveč »izkustvo« njega, da ne bomo imeli samo spoznanja, ampak živo »občutje«.

Da ne bomo izgubili moči in neposrednosti njegovega navdihnjenega pričevanja, se ogibajmo razlagalskemu uokvirjanju besedila. Preprosto preglejmo najbolj očitne besede, s katerimi se Jezus sam predstavlja kot dokončni razodevalec Boga. Vsaka od teh besed nas sama lahko pripelje do roba skrivnosti in nas sooči z neskončnim obzorjem.

Janez 1,18: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.« Da bi razumeli pomen teh besed, se je treba opreti na biblično izročilo o Bogu, ki ga ni mogoče videti, ne da bi umrli. Dovolj je, da preberemo 2 Mz 33,18-20: »Potem je Mojzes rekel: ›Pokaži mi, prosim, svoje veličastvo!‹ Rekel je: ›Storil bom, da pojde mimo tebe vsa moja dobrota in klical bom pred teboj ime Gospod. Izkazoval bom milost, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti.‹ Nato je rekel: ›Mojega obličja ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ.‹«

Takšen prepad je med Božjo svetostjo in človeško nevrednostjo, da bi ta moral umreti, ko zagleda Boga ali zgolj sliši njegov glas. Zato si Mojzes (2 Mz 3,69) in tudi serafi (Iz 6,2) zakrivajo obličje pred Bogom. Ker ostane živ potem, ko je videl Boga, je hvaležno presenečen (1 Mz 32,31). Gre za izjemno uslugo, ki jo Bog nakloni Mojzesu (2 Mz 33,11) in Eliju (1 Kr 13,11sl.), ki jima bo pomenljivo dovoljeno, da zreta slavo Kristusa na Taboru.

Janez 10,30: »Jaz in Oče sva eno.« To je s skrivnostjo najbolj nabita izjava v vsej Novi zavezi. Jezus Kristus ni samo razodevalec živega Boga. On sam je živi Bog! Razodevalec in razodetje sta ista oseba. Iz te izjave izhaja razmislek Cerkve, da dospe do polne in izrecne vere v trinitarično dogmo. To, kar prevajamo z »eno«, je števnik v srednjem spolu (hen grško in unum latinsko). Če bi Jezus uporabil števnik v moškem spolu (heis, unus), bi morali misliti, da sta Oče in Sin ena oseba, in nauk o Trojici bi bil onemogočen že pri korenini. Ko pa rečemo »unum«, eno, iz tega očetje upravičeno sklepajo, da sta Oče in Sin (in kot so potrdili kasneje, tudi Sveti Duh) ene in iste narave, nista pa ena sama oseba.

Janez 14,6: Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« Tu se moramo zaustaviti malo obširneje. »Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« Če te besede preberemo v današnjem kontekstu medverskega dialoga, nam zastavljajo vprašanje, ki ga ne moremo zaobiti z molkom. Kaj naj si mislimo o vsem tistem delu človeštva, ki ne pozna Kristusa in njegovega evangelija? Ali nihče od njih ne pride k Očetu? So izključeni od Jezusovega sredništva in torej tudi od odrešenja?

Eno je gotovo in od tod mora izhajati vsaka krščanska religiologija: Kristus je dal svoje življenje »v odkupnino« in iz ljubezni do vseh ljudi, ker so vsi ustvarjenine njegovega Očeta in njegovi bratje. Ni delal razlik. Njegova ponudba odrešenja je vsesplošna. »Ko bom povzdignjen z zemlje (na križ!), bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12,23); »ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili,« oznanja Peter pred velikim zborom (Apd 4,12).

Nekaterim, ki se sicer priznavajo za verne kristjane, še danes ne uspe dojeti, da neko svojsko zgodovinsko dejstvo, kakor je Kristusova smrt in vstajenje, lahko spremeni položaj vsega človeštva spričo Boga. Zato zgodovinski dogodek zamenjajo z »brezosebnim« vsesplošnim načelom in tako spet ponudijo starodavno pot gnoze. Mislim pa, da bi si morali zastaviti drugo vprašanje, in sicer, ali resnično verjamejo v skrivnost, po kateri vse krščanstvo stoji ali pade: učlovečenje Besede in božanskost Kristusa. Ko to sprejmemo, ni več za razum nesmiselno, da bi imelo neko posebno dejanje vesoljni domet. Prej bi bilo čudno, če bi mislili nasprotno.

Ko se odtrga tolikšen del človeštva, se krivica ne dela Kristusu ali Cerkvi, ampak temu človeštvu samemu. Ni mogoče izhajati iz trditve, da je »Kristus najvišja, dokončna in normativna ponudba odrešenja, ki jo je Bog dal svetu,« ne da bi obenem priznali vsem ljudem pravice, da izkoristijo to odrešenje.

»Toda ali je realno – se sprašujemo –, da bi še naprej verjeli v skrivnostno navzočnost in vpliv Kristusa v verstvih, ki obstajajo še izpred njegovega prihoda in ne čutijo nobene potrebe, da bi po dvajsetih stoletjih sprejela evangelij?« V Svetem pismu je dejstvo, ki nam lahko pomaga odgovoriti na ta ugovor: Božja ponižnost, Božja skritost. »Ti si skriti Bog, Bog Izraelov, odrešenik«: Vere tu es Deus absconditus (Iz 45,15; po Vulg.). Bog je ponižen pri ustvarjanju. Ne podpiše se na vsako stvar, kakor to delajo ljudje. Na ustvarjeninah ni napisano, da jih je naredil Bog. Njim samim je prepuščeno, da to odkrijejo.

Koliko časa je bilo potrebno, da je človek prepoznal, komu dolguje obstoj, kdo mu je ustvaril nebo in zemljo? Koliko ga bo še treba, preden bodo vsi to priznali? Ali zato Bog preneha biti stvarnik vsega? Ali neha greti s svojim soncem tistega, ki ga pozna, ali tistega, ki ga ne pozna? Isto se zgodi v odrešenju. Bog je ponižen, ko ustvarja, in je ponižen, ko odrešuje. Kristusa bolj skrbi, da bodo vsi ljudje rešeni, kot to, da bi vsi vedeli, kdo je njihov odrešenik.

Mislim, da bi nas moralo bolj kot to, ali bodo rešeni tisti, ki niso poznali Kristusa, skrbeti to, ali bodo rešeni tisti, ki so ga poznali, če potem živijo, kot da ne bi nikoli obstajal, če jim ni nič mar za njihov krst, če so tuji Cerkvi in vsaki verski praksi. Kar zadeva odrešenje prvih, nam Sveto pismo zagotavlja: »Bog ne gleda na osebo, temveč  temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna« (Apd 10,34-35). Frančišek Asiški je dal za svoj čas nepredstavljivo izjavo: »Vsako dobro, ki ga najdemo pri ljudeh, poganih ali drugih, je treba pripisati Bogu, ki je vir vsakršnega dobrega« (Tomaž Čelanski, Življenje sv. Frančiška, 83).

Tolažnik bo vodil v popolno resnico

Ko govorimo o vlogi Kristusa v odnosu do ljudi, ki živijo zunaj Cerkve, trdi drugi vatikanski koncil, da »Sveti Duh na način, ki je znan le Bogu, vsakemu človeku omogoči vstopiti v stik s Kristusovo velikonočno skrivnostjo« (CS 22), to je z njegovim odrešilnim delovanjem. Tako smo prišli do poslednjega odseka naše poti, do Svetega Duha. Ob koncu svojega zemeljskega življenja je Jezus rekel:

Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal« (Jn 16,12-15).

V Svetem Duhu nam Jezus še naprej razodeva Očeta, ker je Sveti Duh odslej Duh Vstalega, Duh, ki nadaljuje in udejanja delo zemeljskega Jezusa. Kmalu po ravnokar omenjenih besedah Jezus dodaja: »To sem vam govoril v prispodobah. Pride ura, ko vam ne bom več govoril v prispodobah, ampak vam bom o Očetu jasno oznanjal.« Kdaj bo Jezus mogel učencem odkrito govoriti o Očetu, če so to njegove skoraj zadnje besede, ki jih je izrekel za svojega življenja, saj je kmalu zatem umrl na križu? To bo storil prav po Svetem Duhu, ki ga bo poslal od Očeta.

Sv. Gregor iz Nise je zapisal: »Če Bogu odvzamemo Svetega Duha, preostanek ni več živi Bog, ampak njegovo truplo« (De eo qui sit ad imaginem Dei (PG 44, 1340)). Sam Jezus razlaga vzroke za to. »Duh je, ki daje življenje, meso ne koristi nič« (Jn 6,63). Če to nanesemo na naš primer, to pomeni: Duh daje življenje ideji o Bogu in njegovemu iskanju. Človeški razum, zaznamovan z grehom, sam ne zadošča. Človek, ki se iz kateregakoli razloga že loteva govorice o Bogu, se mora, če je vernik, vsekakor spomniti, da »to, kar je v Bogu, pozna samo Božji Duh« (1 Kor 2,11).

Sveti Duh je pravo »življenjsko okolje«, tisti Sitz im Leben, v katerem se rojeva in razvija sleherna pristna krščanska teologija. Sveti Duh je tisti nevidni prostor, v katerem je mogoče zaznati Božji mimohod in v katerem se Bog sam pojavi kot živa in dejavna resničnost. Živi Bog je za razliko od malikov Bog, »ki diha,« in Sveti Duh je njegov dih. To velja tudi za Kristusa. Izraz »v Svetem Duhu« označuje tisto skrivnostno okolje, v katerem je po Kristusovem vstajenju mogoče vstopiti v stik z njim in izkusiti njegovo posvečevalno moč. Zdaj živi »v Duhu« (prim. Rim 1,4; 1 Pt  3,18). Sveti Duh je v zgodovini »dih Vstalega«.

Veliki razpon med Bogom in človekom se torej ne zaključi in nepričakovani blisk svetlobe se zgodi samo znotraj posebnega »magnetnega polja«, ki ga vzpostavlja Duh živega Boga. On sam išče v človekovi globini tisto stanje milosti, po katerem bo nekega dne mogoče priti do »razsvetljenja«, ko bo človek odkril, da Bog obstaja, da je resničen, tako da bo zato »ob sapo«.

Tistemu, ki išče Boga drugod, samo na straneh knjig ali med človeškimi razmisleki, bi bilo treba ponoviti, kar je angel rekel ženam: »Zakaj iščete živega med mrtvimi?« (Lk 24,5). Od Svetega Duha – piše sv. Bazilij – je odvisna »domačnost z Bogom« (O Svetem Duhu 19,49 (PG 32, 157)). Odvisno je torej, ali nam je Bog domač ali tuj, ali smo dovzetni ali alergični na njegovo navzočnost.

Zdravilo je torej v tem, da najdemo vedno bolj poln stik z resničnostjo oziroma z osebo Svetega Duha. Ne zadovoljimo se samo z neko obnovljeno pnevmatologijo, to je s teologijo o Duhu, ampak hrepenimo po tem, da bi z njim doživeli osebno izkustvo. Milijoni kristjanov našega časa so doživeli močno izkustvo novih binkošti, ki si jih je zaželel sv. Janez XXIII. Takole eden od njih, ki so med prvimi v katoliški Cerkvi doživeli to izkustvo, opisuje njegove učinke nekemu prijatelju:

»Naša vera je oživela; naše verovanje je postalo nekakšno spoznanje. Iznenada je nadnaravno postalo resničnejše od naravnega. Na kratko povedano, Jezus je za nas živa oseba. Poskusi odpreti Novo zavezo in jo brati, kot bi bilo vse dobesedno res zdaj, vsaka beseda, vsaka vrstica. Molitev in zakramenti so postali resnično naš vsakdanji kruh in ne splošne pobožne vaje. Ljubezen do Svetega pisma, za katero nisem nikoli verjel, da je možna, preobrazba naših odnosov z drugimi, potreba po pričevanju in moč zanj preko vseh pričakovanj. Vse to je postalo del našega življenja. Začetno izkustvo krsta v Duhu, izlitja Svetega Duha, nam ni dalo nekega posebnega zunanjega čustva, življenje pa je postalo prepojeno z umirjenostjo, zaupanjem, veseljem in mirom.«[2]

»In Beseda je meso postala«

Razmišljanje o vlogi Kristusa kot edinega razodevalca se ne more končati na vzvišenejši način kot z Janezovim prologom. Ne kot z evangeljskim odlomkom, ki bi ga bilo treba razložiti – to bomo naredili na božični dan –, ampak kot s hvalnico, ki zdaj privre iz našega srca v slavo Svete Trojice. To, da tako reprezantativen del Cerkve, na takem kraju, kot je tale, izpoveduje svojo absolutno vero v Kristusa, Božjega Sina in luč sveta, ima odrešenjsko veljavo. Na podobnem deju vere je Kristus utemeljil svojo Cerkev in obljubil, da »je peklenska vrata ne bodo premagala.« Skupaj stoje izpovejmo to vero s srcem, polnim občudovanja in hvaležnosti:

1 V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu.  Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.

Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga.

In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.

Sveti Oče, častitljivi očetje, bratje in sestre, blagoslovljen Božič!

Prevod: br. Miran Špelič OFM

 

[1]Nicholas Cabasilas, Vita in Cristo, III, 3.

[2]Pričevanje, podano v: Patti Gallagher Mansfield, As by a New Pentecost, Amor Deus Publishing, Phoenix 2016, str. 55.

Petek, 21. december 2018, 10:07