Beta različica

Cerca

Vatican News
Adventne pridige potekajo v vatikanski kapeli Odrešenikove Matere Adventne pridige potekajo v vatikanski kapeli Odrešenikove Matere  (Vatican Media)

Prva adventna pridiga p. Cantalamessa: Bog je

Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa je danes imel prvo adventno pridigo za papeža Frančiška in ostale člane rimske kurije. Letošnje adventne pridige bodo potekalo na temo »Mojo dušo žeja po živem Bogu« (Ps 42,2). današnja je imela naslov »Bog je«.

Andreja Červek – Vatikan

Kdor si v Cerkvi zelo prizadeva izpolnjevati svoje naloge, reševati probleme, se soočiti z izzivi, pogosto izgubi izpred oči ali pa pusti kot ozadje svoj oseben odnos z Bogom, je dejal Cantalamessa. A pristen osebni odnos z Bogom je prvi pogoj za pristopanje k vsem situacijam in problemom, da ne bi pri tem izgubili mir in potrpežljivost.

Cantalamessa je pojasnil temo, ki ji bo sledil pri adventnih pridigah: »Mojo dušo žeja po živem Bogu« (Ps 42,2). Ljudje našega časa se navdušujejo nad iskanjem znamenj obstoja živih in inteligentnih bitij na drugih planetih. Gre za upravičeno in razumljivo raziskovanje, čeprav je zelo negotovo. Po Canatalamessovem prepričanju pa le redki iščejo in proučujejo znamenje Živega, ki je ustvaril vesolje, ki je vstopil vanj, v njegovo zgodovino in v njej živi. Imamo realnega Živega sredi nas in ga zanemarjamo, da bi iskali domnevna živa bitja, ki v najboljšem primeru lahko le malo storijo za nas, zagotovo nas ne morejo rešiti smrti. Koliko krat smo prisiljeni reči kakor sv. Avguštin: »Ti si bil z mano, a jaz nisem bil s tabo.« Nasprotno od nas pa nas živi Bog išče, od začetka stvarjenja sveta ne počne drugega. Še kar naprej ponavlja: »Adam, kje si?«

Mi pa poskušajmo prestreči znamenja tega živega Boga, odgovoriti na njegov poziv, trkati na njegova vrata, da bi vstopili v novi, živi stik z njim. Opirajmo se na Jezusove besede: »Iščite in boste našli. Trkajte in se vam bo odprlo.« Ko beremo te besede, nemudoma pomislimo, da nam Jezus obljublja, da nam bo dal vse, kar ga prosimo, nato pa ostanemo razočarani, ker se stvari zares ne uresničijo. A Jezus nam namerava povedati predvsem eno: »Iščite mene in me boste našli, trkajte in vam bom odprl.« Obljublja, da bo dal samega sebe onkraj vseh drobnih stvari, ki ga prosimo. In to obljubo vedno izpolni. Kdor ga išče, ga najde. Kdor trka, mu odpre. In ko ga enkrat najde, vse ostalo stopi na drugo mesto. Duša, ki jo žeja po živem Bogu, ga bo zagotovo našla in z njim bo našla vse, kakor nas spominja sv. Terezija Avilska: »Nič naj te ne vznemirja, nič naj te ne straši, vse mine, Bog se ne spreminja, potrpežljivost vse doseže. Kdor ima Boga, mu ničesar ne manjka. Bog zadostuje.«

P. Cantalamessa je v nadaljevanju pridige spregovoril o prehodu od ideje h konkretnosti. Sveto pismo pogosto govori o »živem Bogu«. Gre za metaforo človeške izkušnje. Izrael jo je začel uporabljati, da bi svojega Boga ločil od malikov ljudstev, ki so bila božanstva »smrti«. Svetopisemski Bog pa je Bog, ki diha, in njegov dih je Sveti Duh. Po dolgi prevladi idealizma in zmagi ideje je v nam bližnjem času tudi sekularna misel zaznala potrebo, da se vrne k »realnosti« in je izrazila programski klic: »Vrnitev k stvarem!« To meni: ne se zaustaviti pri že danih formulacijah stvarnosti, pri oblikovanih teorijah, pri tem, kar se splošno misli o njej, ampak se usmeriti naravnost na stvarnost kot tako, ki je v osnovi vsega; odstraniti različne plasti zemlje in odkriti skalo, ki je spodaj.

Papeški pridigar je ob koncu govoril še o »Bogu kot občutku navzočnosti«. Ko želimo odgovoriti na vprašanje, kaj pomeni in kako definirati živega Boga, lahko s tem poskušamo omejiti živega Boga na idejo o živem Bogu. Po njegovem mnenju je treba stopiti onkraj »znamenj, ki so jih ljudje zasledili na njegovi površini, zlomiti majhne lupine naših idej o Bogu, posode iz alabastra, v katerih ga imamo zaprtega«. Pri tem se lahko opremo na sv. Avguština, ki nam je zapustil neke vrste metodo, da bi nas z mislimi in s srcem dvignil k živemu in pravemu Bogu, in sicer, da si po vsakem premišljevanju o Bogu ponavljamo »Bog ni to«. Verovati moramo v Boga, ki je onkraj Boga, v katerega verujemo, je zatrdil Cantalamessa.

Živega Boga se kot živega lahko sluti, se ima nek občutek ali čustvo. Lahko se prebudi željo, hrepenenje. A kaj več ne. Življenja se ne more hraniti v neki ideji. Zato imamo o njem lažje občutek ali čustvo, ki ni ideja, kajti ideja opisuje osebo, medtem ko občutek kaže na njeno prisotnost, ko jo pušča njeni celovitosti in neopredeljenosti. Sv. Gregor iz Nise govori o »občutku navzočnosti«.

Božansko je kategorija, ki je absolutno drugačna od vsake druge, ne more biti definirana, ampak samo nakazana. O njej se lahko govori samo z analogijami in nasprotji. Ena od podob, ki nam na ta način govori o Bogu je skala. Bolj kot samo nek naziv je skala v Svetem pismu uporabljena kot neke vrste osebno ime Boga. A da nas ta podoba ne bi prestrašila, Sveto pismo takoj dodaja še eno resnico: Bog je »naša« skala, Bog je »moja« skala. Kar pomeni, da je skala za nas in ne proti nam. Gospod je moja skala, je skala moje zaščite, je skala moje rešitve, beremo v psalmih.

Skala ni nek abstrakten naziv. Ne govori samo o tem, kaj je Bog, ampak tudi kaj moramo biti mi. Skala je narejena zato, da se na njo povzpnemo, da pri njej najdemo zatočišče, in ne da se jo samo od daleč opazuje. Skala privlači, vzbuja gorečnost. Če je Bog skala, mora človek postati »plezalec«. Jezus je govoril: »Učite se od hišnega gospodarja. Poglejte ribiče.« Cantalamessa je dodal, da lahko rečemo tudi »Glejte plezalce.« Če se spusti noč ali pride nevihta, se plezalci ne spustijo na tla, ampak se še bolj stisnejo k skali in čakajo, da nevihta mine. Cilj svetopisemskega vztrajanja pri Bogu-skali je v človeku ustvariti zaupanje in iz njegovega srca pregnati strah.

07 december 2018, 14:02