Cerca

Vatican News
Druga adventna pridiga v kapeli Redemptoris Mater. Podoba Svete Trojice je na sredini fotografije. Druga adventna pridiga v kapeli Redemptoris Mater. Podoba Svete Trojice je na sredini fotografije.  (Vatican Media)

Druga adventna pridiga: Živeči Bog in živeča Trojica

»Ko gre za spoznanje živečega Boga, velja izkušnja več kot vsako premišljevanje. Zato bi hotel začeti to drugo meditacijo ravno z izkušnjo.« S temi besedami je papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa OFMCap začel svojo meditacijo v kapeli Redemptoris Mater v Vatikanu pred papežem Frančiškom in člani rimske kurije.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

»Pred nekaj časa sem prejel pismo osebe, ki sem jo duhovno spremljal, torej poročene žene in vdove, ki je že nekaj let pokojna. Pristnost njenih izkušenj je potrdilo dejstvo, da jih je nesla s seboj v grob, ne da bi komu o tem govorila, razen svojemu duhovnemu očetu. Toda vse milosti pripadajo Cerkvi, zato bi to hotel podeliti z vami, saj je ona sedaj že pri Bogu. Ona me je spomnila na Mojzesovo izkušnjo pred gorečim grmom. Takole pravi:

Mistična izkušnja gospe, ko je bila še ne štiriletna deklica

Nisem še imela štiri leta, ko sem bila na podeželju pri babici. Neko jutro, ko sem v svoji sobi čakala, da me pridejo obleči, sem gledala veliko lipo, ki je pred oknom upogibala svoje veje. Vzhajajoče sonce jo je osvetljevalo od spredaj. Očarana sem bila nad njeno lepoto, ko je v trenutku pritegnil mojo pozornost nenavaden sijaj, neobičajna belina. Vsak list, vsaka veja so utripali kot plamenčki tisočerih sveč. Bolj sem bila začudena kot takrat, ko sem prvič v življenju videla padati sneg. Moje začudenje se je povečalo, ko sem – ne vem, če s telesnimi očmi ali ne – v središču vsega tega bleščanja videla neizrekljivo lep in dobrohoten pogled in nasmeh. Srce je začelo divje biti; začutila sem to moč ljubezni, ki je pronicala vame in imela sem občutek, da sem ljubljena v najglobljem delu svoje biti. Trajalo je minuto, minuto in pol, ne vem, saj zame je bila večnost. V realnost me je vrnil hladen srh, ki je spreletel telo in z veliko žalostjo sem ugotavljala, da sta pogled in nasmeh izginila ter da je počasi, počasi ugašala lepota drevesa. Listi so ponovno dobili običajen videz in lipa, čeprav jo je zaobjemala bleščeča svetloba poletnega sonca, se je glede na prejšnji sijaj na moje veliko razočaranje zdela temna kot kadar dežuje izpod neba.

Nikomur nisem govorila o tem dejstvu, toda malo za tem sem slišala kuharico in neko drugo žensko govoriti med sabo o Bogu. Zdrznila sem se in s slutnjo nečesa skrivnostnega vprašala: »Bog? Kdo je?« »Revica mala – je rekla kuharica drugi ženski – babica je poganka in je ne uči teh stvari! Bog – se obrne proti meni – je tisti, ki je naredil nebo in zemljo, ljudi in živali. Je vsemogočen in prebiva v nebesih.« Ostala sem tiho, a v sebi sem si rekla: »Njega sem videla!«

Kljub vsemu pa sem bila zelo zmedena. V mojih očeh je bila babica veliko več kot ti služkinji, čeprav je kuharica rekla, da je ona poganka, ker ne pozna Boga in jaz sem razumela, da je bil ta pojem zaničljiv. Kdo je imel prav? Neko jutro sem ponovno čakala, da so me prišli obleči. Bila sem nepotrpežljiva in sem se pritoževala nad dejstvom, da se moja otroška obleka zapenja od zadaj. Na koncu nisem več mogla čakati in sem rekla: »Bog, če si in če si res vsemogočni, zapni mi na hrbtu obleko, da bom lahko šla na vrt.« Še nisem do konca izgovorila te besede, ko je moja obleka že bila zapeta. Obstala sem z odprtimi usti, prestrašena nad učinkom svojih besed. Noge so mi začele klecati. Usedla sem se pred omarnim ogledalom, da bi preverila, če je to res in da bi prišla k sebi. Tedaj še nisem vedela, kaj pomeni stavek: skušati Boga, a razumela sem, da bi se spremenila v prah, če bi se uprla njegovi volji.« Vsa pot svetosti, ki je sledila tej izkušnji, potrjuje, da ni šlo za neko otroško fantazijo.

Bog je ljubezen in zato je Trojica

Sedaj pa nadaljujmo naše razmišljanje o Živečem Bogu. Na koga se obračamo mi verniki, ko izgovarjamo besedo Bog, ne da bi karkoli podrobno določili? Na koga se nanaša ta »ti«, ko z besedami psalma pravimo: »O Bog, ti si moj Bog« (Ps 63,2)? Kdo je za tem, če tako rečemo na drugi strani? Ta »ti« ni preprosto Bog Oče, prva božja oseba, kot da bi ta obstajala ali bila mišljena, samo za trenutek brez drugih dveh oseb. Prav tako ni nedoločeno božansko bistvo, kot da bi obstajalo neko božansko bistvo, ki se šele potem nadrobno opiše kot Bog Oče, Sin in Sveti Duh.

Edini Bog je Oče, ki poraja Sina in iz obeh izhaja Sveti Duh in obema posreduje celotno svojo božanskost. Bog je občestvo ljubezni, v katerem enost in trojnost izhajata iz istega vira in iz istega deja in tvorita Trojico, v kateri nobena od obeh stvari – torej enosti in pluralnosti – ni pred drugo ali obstaja brez druge, nobeden od obeh nivojev ni nad drugim ali globlji od drugega.

Ta »ti« na katerega se obračamo v molitvi, glede na primere in na milost vsakega, je lahko ena od treh božjih oseb, torej Oče, Sin Jezus Kristus ali Sveti Duh, ne da bi se izgubila celota. Za trinitarično občestvo sta namreč v vsaki božji osebi navzoči ostali dve. Trojica je kakor tisti glasbeni triangel. Katere koli stranice se dotakneš, se ves zatrese in da iz sebe isti zvok…

Zrenje Trojice premaga osovraženo ločitev sveta

Nobena razprava o Trojici ni sposobna pripraviti nas, da vstopimo v živi stik z njo, kot zrenje ikone Rublovove Trojice, katere reprodukcijo vidimo v mozaiku, ki ga imamo pred sabo na vrhu sprednje stene. Napisana za cerkev sv. Sergeja je bila ikona razglašena na koncilu stotih poglavij 1551 kot model za vse predstavitve Svete Trojice.

14 december 2018, 13:09