Msgr. Alojzij Cvikl: Sinoda je o mladih, a največ govorimo o Cerkvi

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Msgr. Alojzij Cvikl, hvala, ker ste se ponovno odzvali na povabilo in dobrodošli na Radiu Vatikan.
Lep pozdrav vsem.

V okviru dela na sinodi ste, če tako rečem, prežvečili Instrumentum laboris. Sedaj se tketa dva vaša dokumenta. Kako ste zadovoljni z dosedanjim opravljenim delom. Katere vsebinske poudarke bi izpostavili?
Res je, da dnevi sinode postajajo vedno bolj živi. Kljub temu živahnemu dogajanju je še prezgodaj za neke končne ugotovitve, kajti pred nami so še dnevi. V torek naj bi na mizo dobili prvi osnutek zaključnega dokumenta, o katerem bomo potem dva dni razpravljali in ga potem v soboto tudi sprejeli. V dvorani je bilo rečeno, da Instrumentum laboris, torej ta pripravljalni dokument, mora umret kot pšenično zrno, da iz tega zraste nekaj novega, tako da čakamo na ta novi dokument, ki bo pred nami.

Sinoda o mladih, a največ govorimo o Cerkvi

Sinoda je o mladih. A zanimivo je, da največ govorimo o Cerkvi. Zakaj o Cerkvi? O drugačni podobi Cerkve in sicer o Cerkvi v sedanjem svetu. Vprašanje je, zakaj ne uspemo prenesti zaklada vere kot nekoč. Očitno je, da ne živimo vere v tem času tako, da bi ta vera nagovarjala druge. Gre za vprašanje naše pričevalnosti. Že 2. vatikanski koncil pred 50 leti si je postavil vprašanje, kako v tem času, ki se tako hitro spreminja, živeti to vero in kako jo prinašati naprej.

Ponovno poslušanje

Ponovno se vrača tema, ki je bila na začetku, prvi dan: poslušanje. Poslušanje je je postal neke vrste slogan te sinode. Očitno je to stvar, ki nam ni več tako blizu. Papež Frančišek je na začetku sinode dejal, da ima Cerkev dolg do poslušanja. Poslušanje je stvar ponižnosti, potrpežljivosti. Je dejanje, ki zahteva, da človek zapusti utečene navade. Z drugo besedo, da Cerkev zapusti te utečene navade, da nimamo vedno izdelanih odgovorov za vse, saj dostikrat slišimo, tako se je vedno delalo in tako se bo delalo. Ampak sinoda nas vabi k temu, da odmremo temu. Poslušati torej pomeni zaupati Svetemu Duhu, ki govori danes in tukaj. Ne govori samo nam, ampak govori tudi preko mladih. Tudi mladi želijo postati odrasli. To pa lahko postanejo samo ob nas, ob našem vključevanju njih v življenje Cerkve. Ob našem doživljanju Boga, oni lahko doživijo bližino Boga in lahko začutijo, kako je to nekaj lepega, nekaj velikega in potem lahko izkušnjo delijo drugim. Jaz lahko dozorim samo ob nekom. Svet v katerem živijo mladi je zelo krut, kajti ne da jim odgovora na smisel njihovega življenja, ne da jim odgovora na to, da so vredni, da so dragoceni, da so enkratni.

Mladi iščejo svoj prostor v Cerkvi

In mladi iščejo. Zanimivo, da se v dvorani ravno to čuti, kako iščejo. Iščejo, da bi bili videni, da bi bili slišani, pa tudi to, da bi v Cerkvi našli svoj prostor. Zato je sinoda vprašanje nam vsem, koliko smo sposobni ustvarjati strukture, ki bi pomagale, da bi se mladi čutili doma. Tukaj mislim predvsem na župnije, tukaj mislim na središča, tukaj mislim na oratorije, vsekakor gre za to, da mladi najdejo prostor, kjer se lahko srečajo, kjer se lahko zaustavijo, kjer lahko rastejo v prijateljstvu, kjer si nabirajo novih izkušenj.

Premiki. Razločevanje, spremljanje, skupni projekti

Sinoda je torej neke vrste premik. Veliko se v dvorani govori o premiku, ki naj bi se storil po sinodi. In kakšen je ta premik? Od pastorale za mlade k pastorali skupaj z mladimi. To se gotovo ne more zgoditi takoj od danes do jutri. Potrebni so namreč koraki, ki jim moramo slediti. Najprej je torej poslušanje, kajti če želim spoznati svet mladih, jih razumeti, je potrebno poslušanje. Potem drugi korak pa je ustvarjanje teh prostorov, kjer se bodo lahko mladi našli doma, kjer bodo lahko rastli, kjer se bodo lahko uvajali, pripravljali. Predvsem dve besedi sta na sinodi izpostavljeni. Razločevanje, kjer se bodo lahko učili razločevati, kaj vodi k dobremu, k temu da rastejo. Zatem pa je druga stvar, razločevanje se vedno dogaja ob nekom, torej spremljanje. Ti dve besedi sta velikokrat na dnevnem redu. V tretjem koraku pa pridejo skupni projekti, ki naj bi jih izvajali skupaj z mladimi. Tukaj gre za karitativno področje, za vzgojno področje.

Kraji rasti v odgovornosti

Prej sem že omenil oratorije. Gotovo so oratoriji takšni kraji, kjer mladi lahko rastejo in lahko rastejo tudi v odgovornosti. Za mlade je zlo pomembno delo v ekipi, v skupini. Mi ne smemo pustiti mlade same. Ker če so sami, prepuščeni samemu sebi, se lahko potem hitro utrudijo, pregorijo, oziroma so razočarani, ampak skupaj z drugimi, kjer lahko počasi sprejemajo odgovornosti, kjer je njihovo delo ovrednoteno, kjer lahko vidijo, kje je bilo dobro, kje je bilo slabo in tako potem načrtujejo za naprej.

Sinodalna Cerkev

Papež Frančišek je zadnjič na sinodi dejal, da je vatikanski koncil uresničen samo polovično, petdeset odstotno ter da je še veliko dela pred nami. Tukaj je mislil predvsem na Cerkev, ki bo bolj evangeljska, na Cerkev, ki bo bolj svobodna, bolj solidarna, bolj odprta. Z drugo besedo bolj sinodalna, ki bo šla po poti skupaj. Mladi so pripravljeni sodelovati v taki sinodalni Cerkvi, mladi so pripravljeni biti tam, kjer so sprejeti, mladi so pripravljeni biti tam, kjer so slišani. Zato mislim, da je pred nami ta velik izziv, da soustvarjamo takšno Cerkev, kjer bomo lahko rastli v veri, kjer bo prostor za vsakega, kjer se bo vsak čutil res doma in v odprtosti Svetemu Duhu ter da bi po drugi strani čutil navzočnost vstalega Gospoda med nami. Kajti Cerkev je samo ob vstalem Gospodu, ki je v sredi med nami.