Beta različica

Cerca

Vatican News
Papež Frančišek in msgr. Alojzij Cvikl. Papež Frančišek in msgr. Alojzij Cvikl. 

Sinodalni oče msgr. Alojzij Cvikl: Bog ima čas za vsakega od nas

Od srede, 3. oktobra, poteka v Vatikanu redna škofovska sinoda o mladih na temo: Mladi, vera in razločevanje poklicanosti. Za sinodalnimi očeti in drugimi udeleženci sinode je 10 generalnih skupščin od 22 in že sedemkrat so se od dvanajstkrat dobili po skupinah. Kot smo obljubili, smo ponovno povabili sinodalnega očeta msgr. Alojzija Cvikla in ga prosili, da za slovenske poslušalce Radia Vatikan predstavi dosedanje delo in tudi koliko je mogoče vsebinske poudarke.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Msgr. Alojzij Cvikl, hvala, ker ste se ponovno odzvali na povabilo in dobrodošli na Radiu Vatikan.
Lep pozdrav vsem.

Nam lahko prestavite dosedanje delo sinode.
Kot je bilo rečeno smo že krepko zakorakali v drugi del sinode. Če smo v prvem gledali mlade v situaciji v kateri živijo, težave, probleme, ujetosti, smo se sedaj v drugem delu zaustavili ob tem, kaj pomeni biti mlad. In sicer kot blagoslov, kot dar, kot priložnost. Tudi Jezus je bil mlad, 33 let je imel. Jezus vabi mlade, da bi šli za njim. Zakaj jih vabi? Ne, da bi nekaj vzel, ampak da bi jim dal. Torej obratno, da bi tole življenje lahko obrodilo bogate sadove, zato Jezus mlade vabi.

Spremljevalec

Ampak, mladi ljudje potrebujejo spremljevalce, potrebujejo nekoga, ki jih spremlja. Sami glede tega govorijo o odraslih, ki so srečali Boga, kar pomeni, da imajo izkušnjo doživljanja Boga, ki doživljajo to bližino Boga. Samo takšen človek je lahko opora, lahko spremlja drugega. Ko govorimo o spremljevalcih mislimo na to človeško plat, torej zorenje kot ljudje, pa tudi na duhovno plat, rast v veri. Če želimo torej spremljati nekoga, je potrebno, da najprej sami doživljamo, sami čutimo to bližino Boga, potem smo lahko zares znamenje za druge.

Poklicanost za življenje

Najprej smo govorili o poklicanosti v življenje. Največji dar je, da smo mi poklicani v življenje. Tukaj je začetek vsakega našega razmišljanja o tem, kaj narediti s tem življenjem. Če se življenja zavedam kot dar, si potem postavim vprašanje: »Kaj lahko jaz iz tega daru naredim?« Navadno ko mi govorimo o poklicu, takoj začnemo razmišljati o duhovnem poklicu. To nam mladi očitajo in sicer da premalo govorimo o tem prvem daru poklicanosti v življenje. Druga stvar pa je, da je to življenje kot priložnost ter da je to življenje klic k sreči in klic k ljubezni. Veliko smo ravno danes razpravljali o tem klicu k sreči, oziroma k ljubezni. Kajti življenje je uresničeno samo takrat, ko je odprto za ljubezen. To pomeni, ne za tisto uživaško ljubezen, ampak za ljubezen, ko sem sposoben se odpret za drugega, ko sem sposoben izstopit iz sebe, ko sem se sposoben darovat drugemu. To je torej tista pot, ki vodi k sreči.

Vera pomeni vstopiti v odnos z Bogom

Seveda pa, ko sedaj tukaj govorimo o veri, o človekovi rasti, je potrebno upoštevati vse etape. Mi govorimo tukaj o mladih od šestnajstih let naprej, kar pomeni, da je doba odraščanja, to je doba tudi krize. Posebej vera se ravno v tem obdobju, recimo, od srednje šole do mature, do vstopa v univerzo prečiščuje, ker ta vera mora postati moja. To pomeni, da ni neka tradicija, ampak jo jaz sprejmem kot svojo pot. Zato se mi zdi zelo pomembno, da o veri govorimo kot o odnosu. Vera pomeni vstopiti v osebni odnos z Bogom. Ampak če želim vstopit, moram Boga srečat. Zaradi tega je pomembno ustvarjat tista okolja, kjer mladi lahko danes srečajo Boga. Ta okolja so ali mladinske skupine, ali svetopisemske skupine, ali molitvene skupine. Zanimivo je, da mladi so, vsaj naši tukaj, zelo veliko poudarjali molitev. Zakaj se bojimo mlade povabit k molitvi. Ravno to je tista pot, ko mlad začuti bližino Boga in to je tisti trenutek, ko mlad začuti, kako ga Bog sprejema.

Bog ima čas za vsakega od nas

Zanimivo, danes smo se tudi pogovarjali o tem, kako ima Bog čas za vsakega od nas. Bog ima čas za vsakega od nas. Pomeni, da nas vsakega čaka na določenem križišču ali na določeni točki našega življenja, To srečanje z Bogom je za ene lahko zelo hitro, za druge pa ne. Zato je potrebna vztrajnost, zato je potrebno vztrajati v tem procesu rasti vere in zorenja. Samo tako lahko potem nekdo pride res do tiste osebne vere. Cilj tega našega drugega dela je ravno postati zrel, postati sposoben prepoznavati v sebi vzgibe in najti to, kar je Bog vame položil.

Posebna poklicanost

Ko govorimo o poklicanosti, smo tudi govorili o posebni poklicanosti za poklic duhovnika, redovnika, redovnice, misijonarja. Če želim to prepoznati, moram biti zrel in sposoben prepoznavat v sebi te vzgibe. Drugače ni moj odgovor oseben, enkraten in neponovljiv.

Msgr. Alojzij Cvikl, najlepša hvala.
Hvala, hvala tudi vam. Hvala vam za molitve. V dvorani se čuti, je res tako lepo vzdušje in tudi se čuti, da molite za nas in nas podpirate. Hvala.

Prisluhni pogovoru
13 oktober 2018, 19:18