Ukrajina, pesem o pogumu ukrajinske pop rock skupine Antytila

Svitlana Dukhovych – Vatikan

Ukrajinska pop rock skupina Antytila je bila v Ukrajini zelo priljubljena že pred vojno, z napadom Rusije pred dvema letoma, pa je pet članska moška zasedba postala znana tudi izven meja. S svojo glasbo in pesmimi govorijo o zgodbah mnogih Ukrajincev, ki živijo sredi trpljenja, smrti in obupa, a se prav tako z upanjem in pogumom borijo za tisto, kar nosijo v srcu.

Kako se je začela vojna

Sirene so prekinile naš spanec
in potem se usedeš za volan, v neznano.
Vsa preteklost v dveh kovčkih.
Vsi živci v pesti, ne raztrgaj me na ta način.
Ostajam in vdihavam dim.

Tako se začne ukrajinski del dvojezične pesmi 2step, ki jo je Ed Sheeran ustvaril skupaj s skupino Antytila. Videospot različice, ki je nastala na povabilo britanskega pevca, je bil 2. maja 2022 objavljen na kanalu skupine na YouTubu. Pevec Taras Topolia v ukrajinskem besedilu pesmi pripoveduje zgodbo o tem, kako se je za njegovo družino začela vojna. »In to ni samo moja zgodba,« poudari. »To je zgodba milijonov Ukrajincev, katerih družine so bile zaradi grozljivih bombardiranj in vojne ločene, tudi za vedno.«

To, kar so živeli na fronti

Leta 2023 je skupina Antytila (kar v ukrajinščini pomeni protitelesa) nastopila na zaključnem večeru festivala italijanske popevke v Sanremu s pesmijo Fortress Bakhmut, ki govori o eni najbolj krvavih bitk v Ukrajini. Močna čustva in občutke, ki jih vzbuja pesem, je pet članov skupine doživelo osebno, ko so od februarja do avgusta 2022 kot zdravstveno osebje služili na fronti. Nato jih je poveljstvo poklicalo nazaj v zaledje, vendar so še vedno podpirali svoj bataljon.

»Odločitev, da se skupaj z drugimi člani Antytile pridružimo silam teritorialne obrambe, je bila sprejeta že pred obsežno invazijo,« pravi Taras v pogovoru za vatikanske medije. »Ko smo vstopili, nismo izbirali, kakšno službo bomo opravljali. Preprosto smo mislili, da bomo v primeru invazije branili državo, kot morajo to storiti državljani svoje države. Ko pa se je začela invazija, so nam ob vstopu v bataljon dodelili funkcijo reševalcev, saj smo že imeli nekaj izkušenj iz leta 2014, ko smo kot prostovoljci enotam priskrbeli številne medicinske pripomočke. Poleg funkcije bataljonskih reševalcev smo z drugimi glasbeniki pomagali pri oskrbi, učili vojake, kako uporabljati zdravila v kompletih prve pomoči, in drugo.«

Oditi na fronto je bila edina možna odločitev

Na vprašanje, zakaj so se tako odločili, Taras odgovori z drugim vprašanjem: »Ali bi lahko storili kako drugače? Zagotovo ne, saj bi bila naša dejanja v popolnem nasprotju s tem, kar pojemo, v nasprotju z našimi prepričanji. Ko pridejo težave, se moraš braniti, moraš pomagati državi, ki ti je dala priložnost, da poješ, priložnost, da rasteš in se razvijaš. Državi, v kateri si se rodil, ne da bi jo izbral. Zato moraš biti tam in nekaj storiti, zlasti ko je država v kritičnem položaju in potrebuje tvojo pomoč. In še nekaj: takrat je bilo jasno, da s pesmimi ne moreš zmagati v vojni, ne moreš ustaviti invazije. Seveda pesmi pomagajo, dvignejo duha, z njimi

 je lažje prebroditi vsa ta občutenja, vendar pesmi ne ustavijo strojnice ali artilerije, ne rešijo življenj ranjencev na bojišču. Zato je bila v tistem trenutku to edina možna odločitev.«

Svet kulture govori o tem, kar doživljajo ljudje

Odločitev, da gredo na fronto in branijo svoj narod, so sprejeli tudi številni drugi ukrajinski pevci, režiserji, umetniki, pisatelji in plesalci. Nekateri so žal izgubili življenje. Mnogi drugi si po svojih najboljših močeh prizadevajo pomagati z zbiranjem sredstev v tujini in doma, pomagajo pri evakuaciji ljudi z najbolj prizadetih območij in nudijo pomoč razseljenim osebam. Vsi ti ljudje, tudi ko so na fronti ali v zaledju, še naprej ustvarjajo kulturo in umetnost s pisanjem besedil, izdajanjem knjig in prejemanjem nagrad na različnih festivalih. Spremembe v obliki in vsebini njihovih del so zelo očitne. »Rusi so “ukrajinizirali” kulturni prostor naše države,« z nekaj ironije ugotavlja Taras Topolia in se pri tem sklicuje na dejstvo, da je po vojni agresiji, 24. februarja 2022, »v Ukrajini nastala nekakšna naravna blokada velike količine vsebin v ruskem jeziku. Ljudje so začeli mnogo bolj posegati po  vsebinah v ukrajinskem jeziku in posledično so ukrajinski umetniki začeli ustvarjati veliko več pesmi in videospotov v ukrajinščini kot prej.«

Sprememba se ne nanaša le na jezik. »Če govorimo o moodu, očitno prevladuje dramatičnost,« ugotavlja ukrajinski pevec. »Svet kulture odraža vse, kar se dogaja ljudem, in to počne z melodijami in besedili, ki so večinoma dramatična in v molovskem tonovskem načinu, kar ustreza splošnemu razpoloženju tega boja, dejstvu, da veliko Ukrajincev umira, da so ranjeni in da številne družine ločujejo meje in velike razdalje. Pesmi tudi olajšajo premagovanje tako velike tragedije, kot je vojna.«

Borimo se za to, kar nosimo v srcu

Zavedanje, da morajo kljub vsemu nadaljevati z ustvarjanjem, je skupino Antytilo spodbudilo, da so se držali načrta predstavitve novega albuma MLNL, ki so ga pripravljali več mesecev. Predstavili so ga drugi dan ruske invazije iz kleti, kjer je bil nameščen njihov bataljon. »Predstavili smo ga tako, da smo na telefon posneli video sporočilo,« se spominja Taras, »in tako je bil album objavljen na spletu. Ta album je bil na neki način preroški, saj pesmi govorijo o našem boju, o tem, da se kljub vsem racionalnim izračunom še naprej borimo za tisto, kar je prav, da branimo tisto, kar nam je drago.« Ena od pesmi po njegovih besedah še posebej odraža njihovo odločnost. Pesem z naslovom Моє v ukrajinščini dobesedno pomeni Moje, a ima v tem kontekstu širši pomen. Govori o tem, kaj nosim v srcu, kaj mi je ljubo. Refren pravi: “Moje! Moje! S svojimi zobmi ga bom iztrgal hijenam.” Te hijene so se zbrale okoli nas: nekatere so odkrite in zlobne ter nas ubijajo s kroglami, druge si tiho prizadevajo uničiti našo državo in nas prisiliti, da se nehamo boriti, mi pa “z zobmi iztrgamo”, kar nam je drago, in se borimo.«

Ranjena telesa in tudi duše

Vojna, ki prinaša smrt in zlo, pogosto ne rani le telesa, ampak tudi dušo. »Za tiste, ki gredo na fronto, ki vidijo smrt svojih bližnjih, sorodnikov, prijateljev in rane njihovih soborcev, je to psihološko zelo težko,« priznava Topolia. »Med služenjem smo žal tudi mi videli marsikaj in vse to nam seveda ostaja v spominu in občutkih. Toda, kot je vedno govorila moja mama, moramo delovati z nasprotne strani: kaj pa če? Če se pustimo ujeti v ta čustva, se jim vdamo, obupamo in se razjezimo, tako da ne moremo dobro opraviti tistega, kar moramo v določenem trenutku, potem smo preprosto izgubili. Zato moramo obvladati svoja čustva, občutke, stisniti zobe in narediti, kar moramo narediti, ne glede na to, kako težko je.«

Zvok upanja na zmago

Na vprašanje, kako bi opisal današnji zvok Ukrajine, pevec skupine odgovarja: »To je predvsem zvok glasov vojakov, njihovih želja in razlogov. To je zvok upanja na zmago. To je težak, včasih tragičen zvok. Najpomembnejše pa je, da Ukrajina še vedno obstaja, da njen glas odmeva po vsem svetu, da se njen boj sliši po vsem svetu.«

Slediti svoji vesti in se boriti za skupno dobro

Taras Topolia ima v svoji državi veliko oboževalcev, in to ne le zaradi svojih glasbenih talentov, temveč tudi zaradi osebne integritete. Ko govori o vrednotah, ki bi jih rad prenesel na svoje tri otroke, omeni le eno – vest, iz katere po njegovem mnenju izhaja vse drugo: »Človek mora imeti vest in se zavzemati za prepričanja, ki se mu zdijo prava. Kajti nizkotnost, strah, izdajstvo, vse te lastnosti so v večji ali manjši meri lastne vsakemu človeku, a preživi le tisti, ki se zmore boriti za svoja prepričanja in mu uspe postaviti skupno dobro nad osebno korist.«