Ettore Vernazza, »najbolj dobrodelen človek svojega časa«

Vatican News

Ustanovil bolnišnico za neozdravljivo bolne

Bil je zelo dejaven na različnih področjih, najbolj znan pa je po ustanovitvi bolnišnice za neozdravljivo bolne. V tistem času so bili to predvsem bolniki s sifilisom, ki se je v času vojn vse bolj širil. Ker za te bolnike zdravljenje ni bilo predvideno, jih niso sprejemali v bolnišnice, pogosto pa so jih zaradi njihovega fizičnega stanja (iznakaženosti in neprijetnega vonja) izgnali iz njihovih domov, tako da so morali živeti na ulici. Prav zanje je Vernazza prek bratovščine oz. družbe Božje ljubezni ustanovil bolnišnico. V Genovskem statutu iz leta 1497 beremo, da je bila Bratovščina ustanovljena z namenom, da bi v srcih ljudi »ukoreninila in zasadila božjo ljubezen, to je dejavno ljubezen«. Tudi Vernazza je želel biti skupaj s sobrati ponižno orodje v služenju ubogim, ki so bili najbolj zapuščeni, to so bili takrat neozdravljivo bolni. Njegova hči Battistina je v biografskem pismu o svojem očetu zapisala, da ker »ničesar ni delal zase, ampak vse za Boga, je Bog poskrbel, da mu je vse odlično uspevalo«.

Zgled za Rim, Neapelj in druga mesta

Po njegovem zgledu so tudi v Rimu, kasneje pa še v Neaplju in nekaterih drugih italijanskih mestih, ustanovili bratovščino, ki je skrbela za bolnišnico sv. Jakoba za neozdravljivo bolne. Vendar pa Vernazza v Rim ni prinesel samo »organizacijske metode«, ampak je prav tako prispeval precejšen znesek za obnovo bolnišnice svetega Jakoba. Ko se je ta kasneje znašla v težavah (1517-1518), pa je prevzel tudi položaj njenega upravitelja. Pravijo, da je Vernazza sam stopil pred papeža Leona X. in mu rekel: »Svetost, dobro skrbite za ohranjanje umetnosti in literature; vendar pa ne morete dopustiti, da Rim žalostijo prizori takšne bede (neozdravljivo bolni ljudje, zapuščeni na ulicah).«

Bolnica za bolnike s kugo, zavod za revna dekleta in fante

Že v mladosti je imel močno razvit čut za krščansko ljubezen in je v Genovi kmalu ustanovil bolnišnico za žrtve kuge. Vendar pa ni skrbel samo za materialne potrebe bolnih in pomoči potrebnih, ampak tudi za njihove duhovne in kulturne potrebe. Ustanovil je zavod za revna dekleta ter za dečke z ulice, da bi jim pomagal priti do dela. Prav tako je poskrbel za izobraževanje in ustanovil katedre za pravo, medicino, slovnico, retoriko, filozofijo in teologijo. Po mnenju nekaterih je bila to predhodnica Univerze v Genovi.

Brezplačne storitve za revne someščane

Za revne someščane je Vernazza priskrbel brezplačne storitve zdravnikov, kirurgov, lekarnarjev in odvetnikov, ki so prejemali plače iz skladov, ki jih je sam ustanovil. Genovo je razbremenil najbolj osovraženih davkov, kot je bila dajatev na hrano, poskrbel pa je tudi za povečanje in ureditev katedrale sv. Lovrenca. Prav tako je spominjal na gojenje verskega življenja in s primerno doto (ki je bila v tistem času potrebna tako za poroko kot za vstop v samostan) podpiral revna dekleta, ki so želela postati redovnice. S svojo vztrajnostjo, s pravno in finančno intuicijo, predvsem pa z optimizmom vernika, ki zaupa v Božjo previdnost, je postavil temelje ustanovam, ki so delovale več stoletij in so predstavljale svojevrsten izziv.

Bogastvo za revne in finančni načrt

Pri notarju iz Genove pa ne gre samo za uporabljanje bogastva za revne, temveč tudi za finančni načrt, ki je predvideval »pomnožitev denarja« skozi čas. Finančna sredstva za ustanove, s katerimi je začel Vernazza, so bila zagotovljena s sredstvi, deponiranimi v banki svetega Jurija. En del prihodkov je služil za povečanje kapitala, drugi del pa za kritje stroškov različnih karitativnih ustanov in projektov. Sklad je obstajal, dokler je obstajala Genovska republika. Za Bratovščino božje ljubezni so bili značilni visoki ideali in stroga duhovnost. Njeni člani so imeli tudi pomemben položaj v družbi in so podpirali karitativne dejavnosti. Imela je ključno vlogo v pripravi na t.i. »katoliško reformo«. Novi ali reformirani redovi (kapucini, teatinci, somaski, jezuiti, oratorijanci, kamiljanci) so prav v bolnišnicah za neozdravljivo bolne in v ostalih strukturah, ki so v Rimu, Genovi, Neaplju in drugod delovale v okviru Bratovščine božje ljubezni, opravljali del svojega poslanstva. Vernazza je prav tako oživil delovanje združenja, ki je bolnikom zagotavljalo materialno in duhovno oskrbo na domu.

»Vse je delal za Boga«

Kot je še zapisala njegova hči Battistina, je bila skrivnost izredno rodovitne karitativne dejavnosti v goreči želji, da bi v bratih in sestrah služil Bogu: »Vse je delal za Boga«. Ko je nekoč izvedel, da nameravajo v bolnišnici, ki jo je ustanovil, obesiti njegov portret, je odločno dejal: »Nočem nadutosti.«

Bil bi srečen, če bi umrl za uboge

Umrl je 27. junija 1524, ko se je okužil pri služenju bolnikom s kugo. Ko ga je nekaj dni pred tem hči Battistina, ki je postala redovnica, skušala od tega odvrniti, ji je skoraj ogorčeno odgovoril: »Ti (ki si redovnica) mi moraš govoriti te stvari? Kajti bil bi zelo srečen, če bi umrl za uboge.« Prav zato, ker je umrl zaradi kuge, so tudi njega pokopali skupaj z drugimi.

Postal je vse vsem

Ettore Vernazza je resnično postal vse vsem, živel in umrl je za revne, zapuščene, izobčene iz družbe. Skrbel je za njihove telesne, duševne in duhovne potrebe in gradil pristno »civilizacijo ljubezni«.