Kustos Svete dežele: Bistvena vloga verstev, ki morajo usmerjati k miru in bratstvu

Vatican News

Kustos Svete dežele p. Francesco Patton je za Vatican News spregovoril o posledicah vojne med Izraelom in Hamasom, ki vpliva tudi na krščansko skupnost. Izpostavil je težko življenje v Betlehemu, ki je popolnoma zaprt za romarje in turiste, ter poudaril, da verstva morajo postati nosilci sporočila, ki bo razorožilo nacionalizem in fundamentalizem. Diplomacija ima težave, ker tisti, ki imajo največ besede, ne govorijo na jasen način, je poudaril Patton in izpostavil temeljno vlogo verstev.

Kot da je situacija brezizhodna

O trenutni situaciji v Izraelu in Gazi je dejal, da se zdi brez izhoda: »Z določenega vidika se zdi, da gre za slepo ulico, saj po prekinitvi premirja očitno ni bilo več pogajanj za izpustitev talcev, posledično pa so se nadaljevali tudi bombni napadi in vojaške akcije proti Hamasu. Rekel bi, da gre za pat pozicijo tudi zato, ker ni videti velike perspektive, velikega izhoda.« Po Pattonovem prepričanju je velika nevarnost, da se bo s tem število smrtnih žrtev samo povečalo: »Vemo, da se je vse začelo 7. oktobra z napadom Hamasa, v katerem je bilo 1.200 mrtvih in 250 ranjenih, zdaj pa je vojaški odziv povzročil že več kot 18.000 mrtvih na drugi strani. Ni videti, da bi se to kmalu končalo. In bolj ko mineva čas, bolj očitno se stvari zapletajo.« Patton je poudaril, da imajo strašne razmere v Gazi posledice tudi za tamkajšnjo majhno krščansko skupnost, grško-pravoslavno in katoliško, čutijo pa se tudi po vsej državi.

Na izraelski strani se posledice vidijo kot »porušeno ravnovesje sobivanja med arabsko in judovsko izraelsko populacijo v Izraelu«. Živijo v nezaupanju, strahu, občutkih maščevanja, sovraštva in jeze, kar je »s čustvenega vidika eksplozivno«. To je mogoče videti na palestinskih avtonomnih ozemljih, na Zahodnem bregu, kjer je bilo od začetka konflikta ubitih več kot 300 Palestincev. Patton je dodal, da se sicer pojavljajo nekatere pobude, celo na ravni Združenih narodov, za sankcioniranje nasilja nad Palestinci, vendar pozabljamo, da je zasedba palestinskih ozemelj že samo po sebi nasilje. Izpostavil je položaj majhne krščanske skupnosti, ki živi na vseh teh ozemljih, saj kristjani živijo v Izraelu, na Zahodnem bregu, v Gazi. Spomnil je tudi na kristjane, ki služijo vojaški rok, veliko je tudi delavcev migrantov.

V Betlehemu je situacija zelo težka

Razmere so »zelo resne« v Betlehemu, saj je mesto ostalo brez romarjev in turistov. »Večina kristjanov v Betlehemu, ne glede na njihovo pripadnost Cerkvi ali veroizpovedi, dela v hotelih, dela kot turistični vodiči, izdeluje nabožne predmete in dela v majhnih trgovinah, ki jih prodajajo,« kar pomeni, da je vsa dejavnost, ki je povezana z romanjem, sedaj popolnoma zastala. P. Patton je dodal, da je njegov vhod v Betlehem na začetku adventa bil tokrat še posebej pomemben, saj je imel prehod z izraelske na palestinsko stran, ki ju ločuje zid, »močno simbolno vrednost«.

Temeljna vloga verstev

Kustos Svete dežele je v nadaljevanju pritrdil, da ima diplomacija težave. Sogovornikov je veliko in tisti, ki bi lahko imeli še več glasu, pa imajo težave pri jasnem izražanju. Poudaril je vlogo verstev:  »Verstva imajo v takem kontekstu temeljno vlogo. Težava je v tem, da so bila verstva predolgo, celo na svetovni in globalni ravni, obravnavana kot nepomembna v političnih procesih, medtem ko je versko stališče v veliki večini držav – in zdi se mi, da zdaj tudi v Evropi – začelo postajati temeljno zorni kot.«

Verski voditelji naj usmerjajo v kulturo miru in bratstva

Po Pattonovem prepričanju »verski voditelji lahko in tudi morajo storiti to, kar sta storila papež Frančišek in veliki imam Ahmed Al-Tayeb leta 2019, ko sta podpisala dokument v Abu Dhabiju«. »To pomeni, da morajo verski voditelji sprožiti multilateralizem, s katerim bodo svojim vernikom pomagali pri interpretaciji in v nekaterih primerih pri reinterpretaciji svetih besedil, ki bo usmerjena v kulturo bratstva in miru,« je zatrdil in izpostavil nekatere pomembne poudarke Dokumenta o človeškem bratstvu za svetovni mir in skupno sobivanje, kot je »priznanje polnega državljanstva za kristjane in vernike katere koli vere, celo v okoljih z muslimansko večino, kjer vemo, da so po muslimanski zakonodaji kristjani tolerirani, niso pa polnopravni državljani«.

Bistvenega pomena je prav tako vzgoja, »oznanjevanje, ki pomaga pri razlagi verskih besedil v smeri bratstva in miru«. »To je potrebno, ker vsa verska besedila, zares vsa, žal vsebujejo izraze, ki bi lahko, če bi jih brali s fundamentalističnega vidika, spodbujali k nasilju,« je dejal p. Patton in dodal, da morajo verski voditelji biti zgled tudi v dejanjih, na primer s podpisovanjem dokumentov in izjav, pri čemer bi se naj krog podpisnikov vedno bolj povečeval. »In potrebno je, da tovrstna usmeritev nato preide iz učenja, ki je namenjeno strokovnjakom, v oznanjevanje, ki se dotakne ljudi. Tako ne bo več množic ljudi, ki bi podpirali pobude, ki povzročajo kratki stik na politični ravni v obliki nasilnega nacionalizma, na verski ravni pa v obliki verskega fundamentalizma.«