Kustos Svete dežele: Sprava pomeni tudi prepoznati trpljenje drugega

Vatican News

Premirje ter izpustitev nekaterih talcev in zapornikov po kustosovih besedah predstavljajo žarek upanja glede situacije v Sveti deželi. »To pomeni, da so pogajanja mogoča. Naslednji korak pa je zagotoviti, da bo premirje trajalo in da bi bili osvobojeni vsi talci. Predvsem pa je potrebno preiti od jezika orožja k pogajanjem.« Patton je prav tako izpostavil, da je imela na poti, ki je pripeljala do premirja in izmenjave zapornikov, pomembno vlogo mednarodna skupnost, zlasti posredovanje nekaterih držav. »Videlo se je, da je mogoče iti tudi po drugi poti kot je pot orožja, če obstaja volja«, je dejal kustos Svete dežele ter dodal, da rešitev ni samo v osvoboditvi talcev in zapornikov, ampak mora biti predvsem politična: potrebno je priti do »vzajemnega priznanja pravice do obstoja« Izraela in Palestine, da bi omogočili »državno ureditev«.

Glasovi upanja

Patton je nadalje spregovoril o pomenu »humanitarnega glasu« na Bližnjem vzhodu. »Rekel bi, da je humanitarni glas bistvenega pomena, in sicer iz zelo preprostega razloga: ker je glas človeške vesti, saj poudarja neprimerljivo vrednost vsake človeške osebe, medtem ko je vojaški glas glas moči. Brez tolažilnih in pomirjujočih tonov humanitarnega glasu ni mogoče iti naprej, saj je vse zreducirano na preračunavanje, na ravnotežje interesov, na uporabo nasilja«.

Kristjani v Sveti deželi: luč, sol, kvas

Podobno vlogo imajo po kustosovih besedah tudi kristjani v Sveti deželi, ki na nek način predstavljajo vest in so »most« med obema stvarnostma, saj pripadajo obema: »V Sveti deželi imamo kristjane v Izraelu, Gazi in na Zahodnem bregu, zato je njihova vloga sicer omejena, vendar pomembna: biti sol in luč, kvas, ki lahko dvigne glas vesti tako v izraelski kot palestinski družbi. Verodostojni glasovi so potrebni ne samo med kristjani, ampak tudi med muslimani, ki so sposobni predlagati ne samo pot zmernosti, ampak tudi sprave«.

Cilj sprave

Patton meni, da bo težko govoriti o spravi, dokler bo prisotna »čustvena vpletenost«, ki jo spodbujajo vojne drame. Po njegovih besedah je vojno brezno ponovno razkrilo »temeljni problem« na Bližnjem vzhodu: to je pomanjkanje politične rešitve palestinskega vprašanja, ki se vleče že desetletja, preveč desetletij. Palestinsko in izraelsko vprašanje sta tesno povezani in prepleteni: potrebno je priti do vzajemnega priznanja pravice do obstoja. Pri tem je treba upoštevati, da gre za dva naroda, ki sta v zgodovini veliko trpela. Prav ta dramatična izkušnja bi morala Izraelce in Palestince voditi k priznanju vzajemnega trpljenja.« Ob tem je kustos Svete dežele spomnil na besede Rachel Goldberg, predstavnice sorodnikov izraelskih talcev, s katerimi se je prejšnji teden srečal tudi sveti oče. V intervjuju za L'Osservatore Romano je povedala, da se morajo Izraelci naučiti priznavati trpljenje Palestincev, Palestinci pa se morajo naučiti priznavati trpljenje Izraelcev. Po njenih besedah je to edini način za pot naprej.

Videti dostojanstvo trpljenja drugega

Kustos Svete dežele je zatem poudaril, da ne ve, če bo konkretna rešitev vprašanja pomenila dve državi ali kaj drugega, vendar pa je prepričan, da je potrebno priznati pravico do obstoja obeh narodov. Obe strani morata tudi priznavati pravico do obstoja druge strani, pa tudi priznati trpljenje drugega«. Osredotočanje na lastno trpljenje bo vodilo samo še v večje zaostrovanje.

Potrebna je podpora mednarodne skupnosti

Ob koncu pogovora pa je Patton izrazil svoje prepričanje, da obe strani potrebujeta zunanjo podporo mednarodne skupnosti, da bi lahko vzpostavili dialog. Potekati mora v procesu »postopnega spremljanja«, ki vključuje tudi prehodno fazo. Ob tem je kustos poudaril, da se mora nekaj bistvenega spremeniti v drži in odnosu tako izraelske kot tudi palestinske strani.