SVET

Dan »pro orantibus«. Trapistke v Siriji: življenje je močnejše od vsake smrti

Na željo papeža Pija XII. Cerkev od leta 1953 dalje 21. novembra, na bogoslužni spomin darovanja Device Marije, obhaja dan »pro orantibus«, dan molitve za klavzurne skupnosti. Papež Frančišek se jih je letos spomnil s posebnim tvitom, v katerem je zapisal: »Kontemplativne ženske so glas Cerkve, ki neutrudno hvali, se zahvaljuje in prosi za vse človeštvo. S svojo molitvijo so sodelavke samega Boga. Izkazujmo jim svojo hvaležnost in konkretno pomoč.«

Vatican News

Trapistke iz Toskane v Sirijo

Ob tej priložnosti predstavljamo pričevanje petih italijanskih redovnic trapistk, ki so leta 2005 iz samostana v Toskani odšle v vas Azeir v Siriji, ki ima okoli 400 prebivalcev. Danes želijo pokazati, da je mogoče gojiti upanje tam, kjer je vojna zasejala smrt in uničenje. Prizadevajo si nadaljevati poslanstvo, ki so ga njihovi »bratje« trapisti začeli v Tibhirinu v Alžiriji, kjer so mirno sobivali z muslimani, nato pa bili umorjeni leta 1996.

Nadaljevanje poslanstva umorjenih trapistov v Alžiriji

Kot je za Vatican News povedala sestra Marta Luisa Fagnani, predstojnica samostana v Azeiru, sta se tako ženska kot moška veja celotnega reda spraševali, kaj naj vzameta iz njihovega pričevanja, ki je bilo v bistvu izkušnja meniškega življenja v kontekstu krščanske manjšine. Skupnost iz Valserene v Toskani je prepoznala klic, da bi v Siriji ustanovila nov samostan. Ljudje so jih lepo sprejeli in danes na njihova vrata potrkajo tako muslimani kot kristjani, ki prosijo za pomoč ali preprosto iščejo »miren kraj«. Skupnost trapistk, ki se nahaja v bližini meje z Libanonom, je zgled dialoga, medsebojne pomoči in sprejemanja.

Izbruh vojne

Po besedah s. Marte Luise je bila Sirija pred začetkom vojne razvijajoča se država, zelo odprta, kjer so stoletja sobivale različne verske tradicije in etnične skupine. Torej država z bogato zgodovino in kulturo, zelo prijazna in gostoljubna. Sestre so najprej živele v Alepu, nato pa so leta 2008 začele graditi samostan na podeželju. Vendar pa je leta 2011 izbruhnila vojna, zato gradnje samostana še niso dokončale. V teh letih so s kamni, ki se nahajajo na tem področju, skupaj z domačini zgradili približno deset majhnih hiš za nastanitev ljudi, pravi samostan pa so začeli graditi pred letom in pol.

Pričevati, da je življenje močnejše od smrti

Med ljudmi želijo pričevati s samostanskim življenjem ter jim dati predvsem sporočilo upanja in bližine: preprosto biti z njimi. Tam, kjer je vse uničeno, želijo najti smisel ter v Kristusovem imenu pričevati »o moči življenja, ki je močnejše od vsake situacije smrti okoli nas«. Zato se ne zanašajo na svoje človeške moči, ampak na upanje, ki je ukoreninjeno v veri.