Kardinal Semeraro: Tema gostoljubja združuje številne vidike življenja in mučeništva družine Ulma

Kardinal Marcello Semeraro

Homilija med beatifikacijo Józefa in Wiktorije Ulma in njunih sedmih otrok

1. Pravkar smo slišali Jezusove besede na koncu prilike o usmiljenem Samarijanu: »Pojdi in ti delaj prav tako!« (Lk 10,37). Znano je, da sta Józef in Wiktoria Ulma temu odlomku Lukovega evangelija posvetila posebno pozornost, saj sta na družinskem Svetem pismu naslov podčrtala z redečo in zraven pripisala svoj »Da«.

Kot je zapisal sv. Janez Pavel II., prilika o človeku, ki je naletel na razbojnike, pripoveduje o sposobnosti trpljenja, »da v človeku sprosti ljubezen, prav to nesebično darovanje lastnega 'jaza' v korist drugih ljudi.«  Takšna ljubezen je v središču našega današnjega praznovanja. Bilo bi zavajajoče, če bi dan beatifikacije družine Ulma služil samo spominjanju na nasilje, ki so ga z grozovitostmi nad njimi zagrešili njihovi rablji, nad katerimi že leži sodba zgodovine. Želimo, da bi današnji dan bil dan veselja, ker je na papirju napisan evangeljski odlomek za nas postal živeta resničnost, ki svetlo odseva v krščanskem pričevanju zakoncev Ulma in v mučeništvu novih blaženih.

Leta 1942 sta Józef in Wiktoria Ulma odprla vrata svojega doma in sprejela osem Judov, ki jih je preganjal nemški nacistični režim. Skupaj z novimi blaženimi se danes hočemo spomniti tudi njihovih imen. To je bil Saul Goldman s sinovi Baruchom, Mechelom, Joachimom in Mojzesom, in Gołda Grünfeld in Lea Didner skupaj z majhno hčerko Reszlo. To dejanje Józefa in Wiktorije je bilo v pokorščini Gospodovi zapovedi. Bil je »da« Božji volji. Njun je postal tisto gostišče, v katerem so gostili in oskrbeli zaničevanega, zavrženega in na smrt pretepenega človeka. Tako je lahko živel naprej. Brez pozorne skrbi človek ne zmore. Skrb je tako zelo del človekovega bistva, da omogoča obstoj ravno zato, ker je človeška. Za to dejanje gostoljubja in pozornosti – z eno besedo: ljubezni – ki je izvirala iz njune iskrene vere, sta zakonca Ulma skupaj z najmanjšimi v njuni družini plačala najvišjo ceno mučeništva: njihova življenja so bila dragocen denar, s katerim so zapečatili zastonjskost popolnega darovanja sebe v ljubezni.

2. Za polno razumevanje junaške odločitve Józefa in Wiktorije je torej treba natančno preiskati duhovno pot, ki sta jo prehodila do tega trenutka. Začnimo z njunim značajem. On je pošten, delaven in se želi dati na voljo drugim; ona srčna, blaga, občutljiva za potrebe drugih. In potem njuna stalna rast v ljubezni do Boga in do bližnjega med dejavnostmi župnije in kmečkim življenjem v Markowi. Ne moremo drugače, kot da tudi mi občutimo privlačno moč njunega krščanskega pričevanja, ki sta ga prenašala na svoje otroke osemletno Stanisławo, sedemletno Barbaro, šestletnega Władysława, štiriletnega Franciszeka, triletnega Antonia in dveletno Marijo, pa vse do najmanjšega, ki je prišel na svet v trenutkih materine mučeniške smrti. Posebnost današnje beatifikacije je tudi v dejstvu, da je v čast oltarja povzdignjena celotna družina, ki ni povezana le s krvnimi vezmi, ampak tudi s skupnim pričevanjem za Kristusa vse do daritve življenja.

3. Tema gostoljubja se ponuja kot rdeča nit, ki združuje številne vidike življenja in mučeništva družine Ulma. V njem se nam razgrinja bogastvo sporočil, ki jih želimo danes zbrati kot sad njihovega pričevanja.

Novi blaženi nas najprej učijo sprejemati Besedo Boga in si vsak dan prizadevati, da bi izpolnili njegovo voljo. Ulmovi so jo kot družina poslušali pri nedeljskem bogoslužju in potem nadaljevali njeno premišljevanje doma, kot sklepamo iz Svetega pisma, ki so ga brali in podčrtali. Zelo pomenljiva je beseda »Da«, ki je z roko zabeležena ob priliki o usmiljenem Samarijanu – kot je bilo že rečeno – in podčrtanje Jezusovega povabila, naj ljubimo tudi svoje sovražnike (Mt 5,46). Tako se je iz poslušanja Gospodove besede dan za dnem oblikoval njihov pogumni življenjski program. V njih je povsem delovala posvečujoča milost krsta, evharistije in drugih zakramentov, med katerimi jasno izstopa lepota in veličina zakramenta zakona. Živela sta torej svetost, ki ni bila samo zakonska, ampak dovršeno družinska. Zelo jima pristaja starodavna opredelitev sv. Janeza Krizostoma, ki je o domu govoril kot o »ἐκκλησία μικρὰ«, majhni Cerkvi; tisti, ki jo 2. vatikanski koncil v dogmatični konstituciji o Cerkvi imenuje »Ecclesia domestica« in ki ji je Bog v tolikšni meri podelil sredstva svoje milosti, da jo je napravil za znamenje in učlovečenje celotnega Božjega ljudstva. Dom Ulmovih je postal prostor tega, kar papež Frančišek imenuje »svetost za sosednjimi vrati«, ko je v apostolski spodbudi Veselite in radujte se o poklicanosti k svetosti v sodobnem svetu zapisal: »Vesel sem svetosti potrpežljivega Božjega ljudstva: staršev, ki s tolikšno ljubeznijo vzgajajo svoje otroke, mož in žena, ki z delom skrbijo za kruh svoji družini (…) V teh dejanjih, ki se dan za dnem ponavljajo, vidim svetost vojskujoče se Cerkve. To je pogosto svetost 'za sosednjimi vrati', svetost tistih, ki živijo v naši bližini in so odsev Božje bližine, ali če smem uporabiti drug izraz, so 'srednji razred svetosti'.«  V pričevanju in v mučeništvu zakoncev Ulma in njunih otrok ponovno odkrivamo veličino družine, kraja življenja, ljubezni, rodovitnosti. Ponovno odkrivamo veličino poslanstva, ki ga je Stvarnik zaupal zakoncem in ponavljamo besede sv. Janeza Pavla II., ki jih je leta 1994 namenil družinam: »V Cerkvi in družbi je to ura družine. Poklicana je k vodilni vlogi pri delu nove evangelizacije«. 

Še več, v mučeništvu novih blaženih ima posebno osupljiv mik majceno bitje, ki ga je Wiktoria nosila pod srcem in je prišlo na svet v bolečinah ubijanja njegove matere. Malček še ni imel imena in vendar ga danes že kličemo blaženi. Ta beatifikacija ima sporočilo, ki je bolj aktualno kot kdaj koli prej. Ne da bi kadar koli spregovoril kakršnokoli besedo, danes mali blaženi, medtem ko v raju z angeli in svetniki poje slavo Bogu Trojici, tukaj na zemlji vpije sodobnemu svetu, naj sprejema, ljubi in varuje življenje, zlasti življenje nezaščitenih in odrinjenih, od trenutka spočetja do naravne smrti. Njegov nedolžni glas hoče pretresti vse družbe, v kateri se širijo splav, evtanazija in prezir do življenja, na katerega se gleda kot na breme in ne kot na dar. Družina Ulma nas torej opogumlja, naj se odzovemo na »tisto kulturo odmetavanja«, ki jo razkriva, ko pravi: »Mi tajimo upanje: upanje otrok, ki nam prinašajo življenje, ki nam omogoča iti naprej, in upanje, ki je v koreninah, ki nam jih dajejo ostareli. (…) Ne gre za problem tega ali onega zakona, to je problem odmetavanja.«

Pričevanje Józefa in Wiktorije Ulma ter njunih otrok nas končno uči sprejemati druge, zlasti tiste, ki so v največji stiski. Ob priliki o usmiljenem Samarijanu je sv. Hieronim zapisal: »Sprejeti moramo brata in bližnjega, celo vse ljudi vseh rodov, ker imamo samo enega Očeta.«  Sprejemanje je izraz bratstva.

Zaradi tega prisrčno pozdravljam predstavnike judovske skupnosti, ki so danes prisotni pri tem obredu beatifikacije. Njihovo sodelovanje ni samo izraz plemenitih čustev hvaležnosti za to, kar so novi blaženi storili, ko je v Evropi – zlasti pa tukaj, na Poljskem – po nemškem okupatorju besnela silovitost tega, kar so imenovali »končna rešitev«. Ta združenost judovskih družin in ene krščanske družine v istem mučeništvu ima zelo globok pomen in meče najlepšo luč na judovsko krščansko prijateljstvo tako na človeški kot na verski ravni. Sovraštvo preganjalcev do Judov je bilo namreč na najgloblji ravni sovraštvo do Boga zaveze, Stare in Nove v Kristusovi krvi. Danes bi lahko rekli, da so s konkretnostjo svojih dejanj družina Ulma in tudi drugi ljudje dobre volje, ki so pomagali Judom, prehitevali nauke 2. vatikanskega koncila, sv. Pavla VI. in sv. Janeza Pavla II., ko so se odločili za držo tistega, ki podira zidove in objema z bratsko ljubeznijo.

Zaradi nasilja in opustošenja, ki ga povzročajo vojne, je sprejemanje bližnjih izjemno nujna naloga. Ruski napad na Ukrajino, ki traja že osemnajst mesecev, je prisilil v beg ogromno beguncev, ki so v iskanju varnega zavetja potrkali na vrata Poljske. V teh težkih okoliščinah je več osrednjih vladnih ustanov in lokalnih uprav, kakor tudi na tisoče ljudi, preprostih družin, spontano odprlo vrata svojih domov, da bi sprejeli tiste, ki so morali zbežati iz svojih. S posebnim občudovanjem in hvaležnostjo mislimo na številne pobude, ki jih izvaja Karitas te nadškofije Przemyśl, kakor tudi na vse tiste, ki jih ista ustanova spodbuja po vsej Poljski. Veliko in skupno sodelovanje delavcev in prostovoljcev pri spopadanju s humanitarnimi izrednimi razmerami, je dobilo izjemen obseg in pomen. Žal se podobne razmere ponavljajo tudi v drugih delih sveta in ustvarjajo množice beguncev, ki pri drugih iščejo upravičeno sprejetost. Priprošnja novih blaženih in njihovo pričevanje evangeljske ljubezni naj opogumita vse ljudi dobre volje, da bodo postali »delavci za mir« (Mt 5,9), odprli vrata, se vključili v drugega, v njegovo telesno in moralno trpljenje, prevzeli skrb za njegovo oddaljenost od doma in od domačih, ter ponudili zdravilo za rane, ki jih povzročata zavračanje in nerazumevanje. Že veliko pred izbruhom te vojne je papež Frančišek dejal: »Pred trpljenjem tolikih ljudi, izčrpanih od lahkote, od nasilja in krivic, ne moremo ostati gledalci. Kaj pomeni ne meniti se za človekovo trpljenje? To pomeni ne meniti se za Boga! Če se ne približam temu moškemu, ženski, otroku, starcu ali starki, ki trpi, se ne približam Bogu.« 

4. Dragi bratje in sestre, »mučenec – je zapisal Janez Pavel II. – je v resnici najresničnejša priča resnice bivanja. Ve, da je v srečanju z Jezusom Kristusom našel resnico o svojem življenju in nič in nihče mu ne bo nikoli mogel iztrgati te gotovosti. Niti trpljenje niti nasilna smrt ne bosta mogla povzročiti, da bi odstopil od resnice, ki jo je odkril v srečanju s Kristusom. Zaradi tega vse do danes pričevanje mučencev ljudi prevzame, zbuja odobravanje, zaradi tega mu prisluhnejo in sledijo.«  Današnje praznovanje je cilj nenehnega slovesa svetosti in mučeništva, ki so ga Cerkve Podkarpatja, bolj na splošno pa celotne Poljske ohranile in ga znale gojiti. Je pa to tudi trenutek dolžnega spomina in iskrene zahvale številnim drugim vašim rojakom, ki so v tistih časih, zavedajoč se tveganja, v katero so se spustili, dali zatočišče Judom in to odločitev plačali s svojim življenjem. V vseh nas, ki smo danes tukaj navzoči, naj mučeniško pričevanje družine Ulma zbudi iskreno željo po pogumnem izpovedovanju in življenju naše vere.

5. Družina Ulma se danes pridružuje pogumni in bogati vrsti otrok poljskega naroda, ki so tako v starejši kot tudi v novejši zgodovini postali blaženi in sveti. Pričevanje njihovega življenja je ponujeno kot zgled in vzor za posnemanje. Ponujeni so nam tudi kot priprošnjiki pri Gospodu, tako da jim lahko zaupamo svojo vsakdanjost, svoja upanja, veselje, potrebe in skrbi. Presveti Devici, Kraljici Poljske, svetim in blaženim tega naroda in od danes vsi skupaj javno družini Ulma izročamo užaloščeno molitev za človeško družino in za mir v bližnji Ukrajini.

Blaženi Józef in Wiktorija, skupaj z otroki Stanisławo, Barbaro, Władysławom, Franciszekom, Antoniom, Marijo in najmlajšim, ki je prišel na svet v trenutku mučeništva svoje matere, prosite za vse nas!